»Bili smo trmasti, zdržali smo in šli naprej« – Pogovor z Lučko Böhm ob slovesu iz organov zavoda za zdravstveno zavarovanje

3. 12. 2021

Lučka Böhm je od leta 2003 izvršna sekretarka ZSSS, pristojna za področje varnosti in zdravja pri delu ter socialno politiko in socialna zavarovanja. Kar 29 let je bila tudi v skupščini Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Na volitvah za sestavo skupščine v mandatu 2021‒2025 pa se je poslovila od nje. Po 9. kongresu ZSSS oktobra 2022 namreč načrtuje svojo upokojitev. Spomladi 2022 bo zato končala tudi zastopanje interesov delavcev v svetu Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Z njo smo se pogovarjali ob slovesu iz organov ZZZS.

Kako bi po toliko letih dela v sindikatih in ZZZS danes opisala svojo pot?

Kot strokovno-politična delavka sem se leta 1982 zaposlila na takratni Zvezi sindikatov Slovenije (ZSS). Prvih osem let svoje delovne dobe sem torej preživela še v socializmu, kar mi omogoča spomin na zgodovinski razvoj obveznih socialnih zavarovanj na prehodu iz socializma v današnji politični in družbeni sistem. Spominjam se ekonomske in socialne krize po osamosvojitvi Slovenije zaradi kaznovalnih ukrepov Slobodana Miloševića. Slovenske tovarne so čez noč izgubile jugoslovanski trg. Sledil je plaz stečajev. V tistih časih nisem poznala nikogar, ki takrat ne bi izgubil službe ali pa mu je to vsaj grozilo. Na zavod za zaposlovanje so morali tudi zaposleni na takratnih slovenskih sindikatih. Brezposelnost je zrastla s 15.000 na 150.000 brezposelnih. Če takrat ne bi bilo stebrov socialne države – pokojninsko-invalidskega zavarovanja, zdravstvenega zavarovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti – bi se lahko osamosvojitev končala z neobvladljivo socialno krizo. Tisto socialno državo so izgradile generacije, aktivne v sedemdesetih in osemdesetih. Izražam jim priznanje za ta civilizacijski dosežek, katerega sadove uživamo še sedaj. Seveda pa je kriza po osamosvojitvi zahtevala temeljito reformo takratne socialne države.

Kakšna reforma je bila potrebna?

Zaradi podeseterjene brezposelnosti in posledičnega izpada prispevkov so se zlomile takratne zavarovalnice za več vej socialnega zavarovanja. Obvezna socialna zavarovanja so bila organizirana na ravni takratnih 66 občin. Čeprav smo pred osamosvojitvijo uživali praktično popolno zaposlenost prebivalstva in zgolj simbolično brezposelnost, je že takrat v nekaterih regijah primanjkovalo sredstev za vse potrebe in stalna točka dnevnega reda je bilo solidarno prerazporejanje denarja v regije s primanjkljajem. Po osamosvojitveni brezposelnosti pa ni bilo več nobene regije ali občine, ki bi sama zmogla financirati potrebe svojih zavarovancev. Zdravstvenim samoupravnim interesnim skupnostim, kakor se je takrat reklo zdravstvenim zavarovalnicam, je preprosto zmanjkalo denarja. Takratno ministrstvo (reklo se mu je republiški komite za zdravstvo in socialno varstvo) jih je ukinilo in začelo pobirati prispevke na nacionalni ravni ter nato sredstva razporejati zdravstvenim ustanovam po vsej Sloveniji. Sočasno se je začel pripravljati takrat nov Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki kljub številnim novelam velja še danes. Veljati je začel leta 1992 in na njegovi podlagi se je istega leta ustanovil Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) kot edini nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja v državi. Politiki, ki danes zagovarjajo ukinitev njegovega »monopola« in njrgovo nadomestitev z več komercialnimi zavarovalnicami, so očitno pozabili na lekcijo iz časa osamosvojitve. Dva milijona prebivalcev je komaj dovolj velika rizična skupnost za zdravstveno zavarovanje. Manjše zavarovalnice v kriznem času preprosto ne preživijo. In krize se, smo spoznali v preteklih tridesetih letih, dogajajo. Spomnimo se samo svetovne finančne krize po 2009 in ne nazadnje epidemije covida-19 od 2019 dalje.

Od kdaj si bila članica skupščine ZZZS?

Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije je bil ustanovljen leta 1992. V skladu s prehodnimi določbami zakona ga je prvih šest mesecev upravljala začasna skupščina, ki je morala pripraviti njegov statut in prve redne volitve. ZSSS me je kot strokovno delavko, pristojno za zdravstveno zavarovanje, imenovala že v to začasno skupščino. Takratni generalni sekretar ZSSS Rajko Lesjak me je celo kandidiral za predsednico upravnega odbora začasne skupščine. Naj mlajši generaciji pojasnim, da so bili računalniki v tistem času še novost in nepovezani v internet. To je bil povsem drugačen čas od današnjega. V strokovni službi ZSSS smo imeli le malo računalnikov. Jaz ga nisem dobila vsaj še desetletje. Kljub temu sem instinktivno razumela, da so prihodnost. Zlasti pa, da so prihodnost za obvezno zdravstveno zavarovanje. Treba je bilo namreč vzpostaviti informacijski sistem, da bi čim bolj smotrno porabljali sredstva, zbrana s prispevki. Na prvi seji upravnega odbora, ki sem jo vodila, smo sprejeli sklep, da Zavod kupi 5500 računalnikov in jih podari zdravstvu, da naj to z njimi opremi vse ambulante, kjer naši zavarovanci dobijo zdravstvene storitve. Seveda vsi ti računalniki niso bili povezani, ker takrat še ni bilo interneta. Diskete z zavarovalniškimi podatki so se ročno zbirale četrtletno.  Ampak to je le bil začetek. Vseh 29 let svojega članstva v organih upravljanja Zavoda sem skrbela za sredstva za stalno nadgrajevanje informacijskega sistema slovenskega zdravstvenega zavarovanja. Pogosto so se mi zaradi tega tresla kolena, saj smo bili ves čas obtoževani, da zapravljamo denar in da je »revščina« vrednota. V javnosti se je razširilo veliko zgražanje, zakaj smo kupili toliko računalnikov.

Tudi takrat ob uvajanju novosti torej ni šlo brez kritik? 

Miha Mazzini je takrat pisal za Mladino. Bil je moj vzor. Takrat nas je skritiziral, češ kakšno ekstravaganco si privoščimo, kako zapravljamo denar, ko pa še druge bolj bogate države tega nimajo. Sama pa sem mislila, da je to prava stvar, čeprav so se mi tudi takrat, ko sem prebrala to kolumno, začela tresti kolena. Bili smo trmasti, zdržali smo in šli naprej. Takrat ni bilo toliko kritike, ki je danes vseprisotna. Veliko bolj se je dajal poudarek na složnost in enotnost. Verjela sem, da informacijski sistem omogoča smotrno porabo sredstev, kar seveda posledično pomeni več denarja za zdravstvene storitve. Če se denar, ki ga nikoli ni dovolj, nesmotrno porabi, ga zmanjka in »mali ljudje« zaradi tega umirajo. Te stvari si je treba v glavi razčistiti in sprejemati prave odločitve. Da smo na primer »izsilili« uvedbo kartice zdravstvenega zavarovanja, je bilo treba premagati številna polena pod noge in obrekovanja, da ne poznamo prave mere. Danes vemo, da smo jo vpeljali zadnji trenutek. To mi je v zadoščenje.

Vodstvena struktura ZZZS je videti dokaj zapletena. Na vrhu sta dva organa: upravni odbor in skupščina. Kakšna je razlika med njima?

Skupščina je tista, ki sprejema temeljne odločitve. Sestavljajo jo legitimni in reprezentativni predstavniki plačevalcev prispevkov. Prispevke plačujemo zavarovanci in delodajalci, zato smo zastopani v sestavi skupščine. Sestavlja jo 20 predstavnikov slovenskih delodajalcev – od tega 16 iz zasebnega sektorja in štirje iz javnega sektorja. Na strani 25 predstavnikov zavarovancev je še nekoliko več kategorij: 15 predstavnikov delavcev kot aktivnih zavarovancev (njih zastopamo sindikalisti), sedem upokojencev, dva invalida ter en predstavnik kmetov. Skupščina se sestane približno na treh rednih letnih sejah.

Upravni odbor ZZZS pa je izvršni organ skupščine ZZZS, ki se sestaja mesečno. V njem so predstavniki vseh prej omenjenih interesnih skupin in še dva predstavnika zaposlenih v samem zavodu. Upravni odbor pripravlja gradiva za seje skupščine in skrbi za redne posle. Zavod pa ima seveda še tretji organ – to je generalni direktor ZZZS, ki ga izbereta upravni odbor in skupščina. Potrebuje pa še soglasje državnega zbora. Odločitev, kdo bo generalni direktor, je pravzaprav ena najbolj pomembnih v mandatu, saj je on oziroma ona »naš človek« v zavodu. Skupščina ne more neposredno ukazovati, kaj naj delajo zaposleni na Zavodu. Generalni direktor je tisti, ki sklepe skupščine uresničuje. Od njegove iznajdljivosti in strokovnosti je odvisno, kako se bo uresničevala volja skupščine.

Kakšne funkcije si vse opravljala v ZZZS?

Članica skupščine sem bila v obdobju 1992–2021, članica upravnega odbora v obdobju 1992–2017 in predsednica skupščine v mandatu 2017–2021. Če ti tvoja volilna baza zaupa, te pač vedno znova izvoli za svojo predstavnico. To je nekaj, česar politika ne razume in skuša sindikatom omejiti pravico, da sami izbiramo, kdo nas bo zastopal. Očitno se bojijo, da bomo dovolj strokovni, da bomo kos nalogi, ki jo prevzemamo. Najraje imajo neuke in prestrašene ljudi, s katerimi lahko delajo, kar hočejo. Ves čas smo se zavzemali za več avtonomije skupščine zavoda, saj danes potrebujemo soglasje ministra za zdravje za praktično vsako odločitev. Gre za nepotrebno nezaupanje politike! V vseh treh desetletjih skupščina ni sprejela odločitve, ki bi bila nezakonita ali v neskladju s strategijo in politiko države. Vedeti pa je treba, da je zavod trn v peti vseh poslovnih lobijev, ki si žele pridobiti večji delež denarja od prispevkov. Zavod namreč razporeja denar kar se da smotrno. V njem se je nabralo ogromno zavarovalniško znanje, če bi imel več avtonomije, bi lahko v korist svojih zavarovancev nagrajeval skrajševanje čakalnih dob in kakovost zdravljenja. Tako pa mora plačevati zdravstvu po načelu uravnilovke.

Prav letos so šli predlogi ministra za zdravje v smer reorganizacije ZZZS …

Res je. V javni obravnavi je bil predlog zakona, ki je ukinjal skupščino zavoda in jo nadomestil z organom, v katerem ne bi bilo niti enega predstavnika aktivnih zavarovancev, čeprav so prispevki delavcev polovica vsega zbranega denarja za zdravstveno zavarovanje. Ne bom komentirala, kaj ga je pri tem vodilo. Prav gotovo pa bi bila to napaka in v nasprotju z evropsko tradicijo socialnih zavarovanj. Skupščina zavoda ga je na izredni julijski seji pozvala, naj umakne ta predlog zakona. Zaenkrat ga res ni poslal v državni zbor, kar jemljem kot dobro. Skupščina pa je zavrnila tudi predlog za socialno kapico v predlogu Zakona o debirokratizaciji. Tako je glasovalo tudi precej predstavnikov delodajalcev v skrbi, da bo prišlo do zmanjšanja sredstev za zdravstveno varstvo prebivalstva. Prepričano povem, da so tako predstavniki zavarovancev kot delodajalcev v mandatu mojega predsedovanja skupščini izkazali visoko odgovornost in občutek poslanstva, da moramo kljub omejenim pooblastilom storiti vse za večjo dostopnost zdravstvenih storitev prebivalstvu.

»Ponosna sem, da sem svoj mandat zaključila brez krčenja ali celo črtanja pravic iz košarice obveznega zdravstvenega zavarovanja. Poizkusov je bilo veliko,« je ob svojem slovesu iz organov ZZZS povedala Lučka Böhm.

Ali je ta danes ogrožena?

Prav gotovo! Statistika kaže, da je danes brez osebnega zdravnika kar 150 tisoč prebivalcev! To resnično otežuje dostop do potrebnih zdravstvenih storitev. Ocenjujem, da je to največji izziv na področju zdravstvenega varstva, ki terja ministrov angažma. Kot predsednica skupščine sem ga letos osebno pozvala k ukrepanju in še čakam na njegov odgovor. Vzrok naj bi bilo pomanjkanje zdravnikov. Toda analiza računskega sodišča iz letošnje jeseni dokazuje, da mora biti vzrok drugje – najbrž v slabi organizaciji dela v zdravstvu. Ustanovitelji javnih zdravstvenih zavodov naj se zamislijo in ukrepajo. Računsko sodišče je namreč oktobra 2021 objavilo svojo analizo vstopa zdravnikov na trg dela v obdobju 2008–2019. Zdravniška zbornica je namreč večkrat opozorila na pomanjkanje zdravnikov. Računsko sodišče pa je ugotovilo, da se je, nasprotno, število zdravnikov v tem obdobju povečalo za 32 odstotkov, in to ob praktično nespremenjenem številu prebivalstva. Da danes primanjkuje zdravnikov, je vzrok najbrž ali v prizadevanjih za boljše plačilo dela zdravnikov ali v menda slabi organizaciji dela in podjemnem delu zdravnikov.

Na katere dosežke si sicer najbolj ponosna in kaj misliš, da so bile največje napake?

Najbolj sem vesela informacijskega sistema Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki prav nič ne zaostaja za dobo digitalizacije in nam omogoča kakovostno zavarovalniško storitev. Zamislimo si, kaj bi bilo brez njega in njegove kartice zdravstvenega zavarovanja.

Ponosna sem, da sem svoj mandat zaključila brez krčenja ali celo črtanja pravic iz košarice obveznega zdravstvenega zavarovanja. Poizkusov je bilo veliko. Napake, če so bile, smo sproti popravljali. Vseeno bom omenila svojo gorečo željo, da bi se v srednješolske programe vneslo znanja o socialni državi, kaj ta sploh je, kako zagotavlja socialno varnost prebivalstva in preprečuje revščino in kaj morajo mladi vedeti, da jo bodo cenili in zato branili. Nasploh bi bilo prav, da šola mlade pouči, kaj jih čaka, ko bodo stopili na trg dela, da bodo na tej podlagi sprejemali pravilne odločitve za svojo socialno varnost. Vem, da danes prihajajo na trg dela nepripravljeni. V takem projektu ozaveščanja mladih bi bila pripravljena delovati kot prostovoljka po upokojitvi. Čutim odgovornost, da svoje znanje prenesem, da poslovnim lobijem ne bi uspelo razgraditi socialne države za svoje dobičke.

Kaj bi svetovala prihodnjim sindikalistom in članom organov ZZZS?

Pogum, vizijo in zavedanje, da je avtentičen interes aktivnih zavarovancev dostopnost do razvoju primernih storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Poznam jih in vem, da nas ne bodo izneverili.

Naslednje leto se nameravaš upokojiti …

Izpolnila bom polne upokojitvene pogoje. O upokojitvi razmišljam že več let in skušam svoje področje predati usposobljenim naslednikom. Brez pomislekov sem kot mentorica zadnja leta na mlajše kolege prenašala svoje znanje in vrednote, da jih oborožim za obrambo socialne države. Če jim bomo dali priložnost, da se izkažejo, nas ne bodo razočarali. Socialna država ima na slovenskih tleh 132-letno tradicijo. To pove, da so jo ustvarjale številne generacije. Tudi v bodoče bo tako.

Matej Klarič

Delavska enotnost

Ta intervju je bil prvotno objavljen v najnovejši, prvi decembrski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 79 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!