“Želim si, da bi spet šli na ulice”: intervju z letošnjim dobitnikom Glosinega klobuka Janezom Dolinškom

6. 12. 2019

Letošnji prejemnik Glosinega klobuka, sindikalnega priznanja, ki ga podeljuje Sindikat kulture in narave Slovenije – Glosa, je Janez Dolinšek, bibliotekar, zaposlen v domžalski knjižnici. Kot so zapisali v obrazložitvi, je »pravi človek na pravem mestu, srčen, dosleden, sindikalni zaupnik od glave do pet«. Izkoristili smo priložnost za pogovor z letošnjim nagrajencem – krajša različica je objavljena tudi v novi številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS –, ki je, kot pravi, počaščen, da mu je pripadla ta nagrada.

V obrazložitvi tvoje nagrade piše, da so ti starši predali zeleno oziroma trajnostno vzgojo. To seme pa je pozneje vzklilo v sindikalizem.

Tovrstne vrednote so mi bile v veliki meri podane tudi prek krščanske vzgoje. Čeprav jo sam danes ne prakticiram, mislim, da vse izhaja iz tega, da sem bil naučen prepoznavati krivice in vero v poštenost. Ko sem odraščal, smo živeli v socializmu in je bilo nekako logično, da sem bil vzgojen v te vrednote. Toliko let pozneje pa se moramo zopet boriti za podobne ideale.

Zdaj delaš kot bibliotekar. Kako si se srečal s tem poklicem in svetom knjig?

V srednji šoli sem se izobrazil za elektrotehnika na Vegovi strokovni šoli. Sorodniki so mi govorili, da je dobro iti na tovrstno šolo, da se izobraziš za poklic. Takrat sem ugotovil, da ta poklic ni povsem zame. Ker sem imel pozneje omejene možnosti glede vpisa na fakultete, sem se vpisal na Fakulteto za organizacijske vede v Kranju. V teku študija so v Domžalah potrebovali nekoga, ki bo prek študentske napotnice delal v knjižnici. Začuda so izbrali prav mene, rokerja z dolgimi lasmi, za otroški oddelek. Takrat si lahko v knjižnici z družboslovno izobrazbo opravljal strokovni izpit iz bibliotekarstva. Leta 2006 sem se zaposlil v knjižnici, čeprav tega pred tem nisem načrtoval. Danes mi je všeč, da ima moje delo smisel, da ozaveščamo ljudi o pomenu branja in jim lahko priporočamo dobre knjige. Gre za lep poklic.

Ko si se zaposlil, pa si tudi postal sindikalno aktiven in pozneje tudi predsednik sindikata.

Tako je. Po treh letih od moje zaposlitve je dolgoletna sindikalna zaupnica Majda Osolnik, ki je bila precej aktivna v sindikatih, odšla v pokoj. Januarja 2009 so tako na njen položaj predlagali mene in položaj sem kot zagret sindikalist sprejel. Postal pa sem tudi pridružen član glavnega odbora Glose in naenkrat sem se znašel na pomembnih pogajanjih za odpravo anomalij zaradi Virantove plačne reforme javnega sektorja.

Potem ko si prevzel sindikat, ste imeli kar štiri stavke, v letih 2010, 2012, 2013 in 2018. V obrazložitvi nagrade je zapisano, da nisi želel stavkati napol in da ste takrat zaprli knjižnico.

Logično se mi zdi, da deklarativna stavka nima nobene moči in učinka. Zato sem se vedno zavzemal za polno stavko, da zaposleni ne delajo. Del pritiska je tudi to, da ljudje vidijo, da stavkaš in da zato nekaj izgubijo. Ironično sem takrat izgubil šest članov sindikata, ker se jim je zdel moj način preveč radikalen, čeprav smo na koncu dobili, kar smo zahtevali.

Ohranili pa ste tudi bralno uro zaposlenih, ki je zapisana v zavodski kolektivni pogodbi in zaposlenim omogoča bolj kakovostno delo ter pomeni sedemurni delovnik.

Pravzaprav me je to strah omenjati, ker je toliko knjižnic to pravico izgubilo. Včasih so jo imele vse. Bralna ura nam je priznana za branje. Ob tem pa delamo dnevno sedem ur. To upravičimo s tem, da konec meseca oddamo seznam prebranih knjig. V rubriki izbrano in v občinskem časopisu naredimo izbor priporočenih knjig za širše občinstvo. Sredi Zujfa so imeli na občini idejo, da tega več ne bi imeli, čeprav s tem ne bi nič privarčevali, ker imamo v knjižnicah dve izmeni. Delovni čas je dolg 11 ur in nas je še vedno dovolj. Takrat nam je z uspešno akcijo, v okviru katere je predsednik Glose Mitja Šuštar pripravil nabor dovolj kakovostnih pravnih razlogov, zakaj se bralna ura ne sme ukiniti, uspelo obraniti to pravico.

Pravzaprav je zaskrbljujoče, da so drugod bralno uro začeli ukinjati. Kako naj bi knjižničarji sploh še znali svetovati glede knjig, ki naj jih nekdo prebere?

Logika gospodarstva se je prenesla tudi na knjižnice. Premalo se ukvarjamo s tem, kako ljudi prepričevati, da bi več brali. Preveč se ukvarjamo s spremljevalnimi zgodbami. Na koncu se lahko zgodi, da bomo izgubili oboje, ker bralci pridejo v knjižnico po knjige. Če želiš svetovati ljudem, moraš poznati knjige. Ljudje pričakujejo, da smo prebrali še več kot oni sami. Toda tudi mi imamo življenja kot drugi ljudje. Dobro je, da imaš dolžnost, da nekaj prebereš in da si usmerjen v to prek bralne ure.

Borili ste se tudi za dve najslabše plačani uslužbenki. Danes je redko, da se kdo bori za najslabše plačane, ki so v družbi pogosto preslišani in spregledani ter tako brez moči za izboljšanje svojega položaja.

V vseh teh letih sem na pogajanjih želel, da se jim zvišajo plače. Gre za dve delovni mesti z nazivom manipulant, kar se sicer sliši grozno. Gre za najbolj garaški položaj v knjižnici. Tega sta pri nas opravljali dve osebi, zdaj ga opravlja samo še ena. Pri tem si zadolžen za vse od brisanja polic do zavijanja knjig. Delavki sta bili pridni in sta to opravljali trideset let, pa sta bili zgolj v dvanajstem plačnem razredu. Šele z dodatki sta prišli do minimalne plače. Ena od njiju mi je vseskozi govorila, da noče nič drugega, kot da delovna doba pride nad minimalno plačo, ker je želela dobiti občutek, da je njeno delo nekaj vredno. Na pogajanjih o dvigu plač pa sem vedno izpostavljal, da je njim treba zvišati plače. Z nekaj dvigi sta prišli do plačnega razreda, da sta bili končno plačani nad minimalno plačo.

Osebna izkaznica

Danes štiridesetletni Janez Dolinšek iz Preserij pri Radomljah se je že s prvim dnem redne zaposlitve v knjižnici Domžale leta 2006 včlanil v sindikat, potem ko je diplomiral iz organizacijskih ved na kranjski fakulteti. Tri leta za tem je postal predsednik sindikata. Delo sindikatov razume na širši način, zato mu ni težko podpreti tudi sorodnih gibanj in organizacij pri boju za pravičnejši svet. Na vprašanje, katero knjigo bi priporočil bralcem, odgovori, da bi priporočil knjige iz t. i. neapeljskega cikla Elene Ferrante, ki obsega štiri romane. V slovenščini je prav v teh dneh izšel še zadnji. »Knjiga je odlično napisana, notri pa zasledimo vse: od krivic sistema do ljubezni.« V preteklosti je bil Janez nogometaš, čeprav pove, da so ljudje večinoma presenečeni nad tem, ker menijo, da ni videti kot nogometaš. Od osmega do osemnajstega leta je igral v Radomljah in v zadnjih letih v Komendi. Njegova strast so potovanja. Prav v teh dneh pa je izšel njegov potopis s petih potovanj v Indiji. Glosin klobuk mu bo gotovo v spodbudo, da bo svoje delo nadaljeval tudi v prihodnje.

V delu gospodarstva je slišati veliko nasprotovanje dvigu minimalne plače prihodnje leto, kjer bodo iz tega zneska izvzeti dodatki. Prav ljudem s tako nizkimi plačami bo to omogočilo, da bodo lažje živeli …

Ob vsakem povišanju so govorili, da bo prišlo do sesutja sistema. Umetno, brez argumentov so nas želeli prepričati, da bo vse narobe. Gospodarska rast se je najbolj dvignila, ko se je prenehala varčevalna manija zniževanja vsega. Ni mi razumljivo, kako ekonomistom in nekaterim drugim ni jasno, da s strašenjem in nižanjem plač ne boš mogel pričakovati rasti gospodarstva, če v sistemu, ki je osnovan na potrošnji, ljudje ne bodo imeli kaj trošiti.

Pred leti si v času vstaj že imel intervju za Delavsko enotnost. Takrat si izpostavljal, da si želiš, da čez leto dni ne bi bilo več razlogov za proteste na ulici. Kako gledaš zdaj na takratni in današnji čas?

Danes si želim, da bi spet šli na ulice, ker je razlogov toliko. Vmes so nas dobro zadušili, utrudili smo se. Veliko jeze se izživi tudi s klikanjem. Obstaja prepad med realnostjo in tem, kako se ljudje pritožujejo na kavčih in doma. Razlike med Janšo in Šarcem so nekoliko večje na področju medijske svobode, ločitve religije in države. Toda v ekonomskih politikah so razlike zelo majhne, ker sledijo neoliberalnim politikam v različnih preoblekah. Na lepši način podajajo iste politike. Kaj beguncu pomaga, če nekdo utone v Kolpi zaradi ograj? Tu bi morala biti odgovornost veliko večja. Cerar in Šarec sta kriva, da nam ljudje umirajo v Kolpi. To pa očitno nikogar ne zanima.

Kot si izpostavil, je to, da ljudje ne gredo na ulice, verjetno povezano tudi z načinom vodenja. Če ti nekdo govori, da si zombi, in ti bo nižal plačo, boš šel verjetno prej na ulice, kot če bo to nekdo delal bolj uglajeno in na bolj sistemski način …

V Sloveniji v resnici znamo množično protestirati samo proti Janši. On nas mobilizira. Preveč smo se začeli pogovarjati. Z okroglimi mizami sindikati v glavnem izgubljamo. Ideja, da se bomo na takšnih dogodkih dogovorili z gospodarsko zbornico, je v osnovi zgrešena, ker smo, rečeno v narekovajih, sovražniki. Ker imajo sami povsem drugačno idejo o tem, kako svet teče. Oni so zainteresirani, da sindikatom jemljejo moč. V resnici sindikati po navadi pravice izborijo s protesti in stavkami. Preveč je umikanja v pisarne. Srednjeročno bo treba nastopiti bolj radikalno.

Prav mladi, ki po vsem svetu opozarjajo na podnebno krizo, na probleme gledajo radikalno in kritično. Tudi na septembrskem protestu v Ljubljani ni manjkalo protestov, uperjenih proti kapitalizmu. So oni naše upanje?

Dogaja se nekaj optimističnega, vprašanje pa je, kakšen bo končni učinek. Mladi so začutili, da je njihova prihodnost ogrožena, in razumejo, kar se jim dogaja. Mislim, da bi morali vsi bolj podpreti njihov boj, ker gre za boj vseh nas. Starejši včasih zviška gledajo, kaj želijo mladi, in govorijo, da zahteve niso uresničljive. Toda treba bo spreminjati sistem. Tudi sindikati bi se morali še bolj povezati z mladimi, da bi vedeli, da bijemo iste boje. Delavski in podnebni boji so povezani.

Tudi po svetu se je razširil val protestov, od Čila, Iraka do Libanona. Kako gledaš na to vrenje?

Vedno znova dobim naivno upanje, da se nekaj začenja. A vedno znova se zdi, da je kapital tako močen, da te proteste absorbira in preoblikuje ter jih medijsko zmanipulira. Čakam in želim si sprememb. Simptomatično je, da se vrenje dogaja v Latinski Ameriki, ker je že toliko desetletij, ko ZDA rušijo levičarske predsednike. Grozno je, kar se dogaja v Braziliji. V Čilu pa se je tako ali tako rodil divji kapitalizem.

Večinoma protestniki po različnih delih sveta sporočajo tudi podobne ideje: upor proti neoliberalnim politikam varčevanja, vse dražjih storitev, padanja standarda ljudi …

Prek interneta se ideje širijo. Tako lahko protestniki povzemajo ideje po različnih delih sveta. Verjamem v možnost demokratičnega socializma. Moramo opustiti idejo gospodarske rasti in tako velikih socialnih razlik. Treba je omejiti plače navzgor in zagotoviti dovolj visoko pokojnino in minimalno plačo. Verjamem, da je denarja za kaj takega dovolj, ker pa se ga toliko izgubi pri enem odstotku najbogatejših, ga zmanjka za druge.

Prej si omenil migracije. Veliko se je govorilo o obletnici padca Berlinskega zidu. Toda v zadnjih dveh letih smo imeli po podatkih Mednarodne organizacije za migracije več mrtvih v reki Kolpi, kot je bilo letno povprečje mrtvih zaradi prečkanja Berlinskega zidu …

In na Berlinski zid gledamo, kot da je bil velika groza. Danes pa naj bi imeli takšne razmere, da je vse to normalno in si ne moremo privoščiti drugačnega sveta. Za kapital se vseskozi poudarja, da mora obstajati prost pretok kapitala, medtem ko prost pretok delovne sile ne obstaja. ZDA so cele nastale na podlagi migracij, so država migrantov. Naši predniki so od nekod migrirali, tudi mi bomo mogoče še kdaj morali. Ko bomo imeli globalno minimalno plačo in ko se bo nekdo iz Bangladeša priselil k nam, potem tudi pri njih ne bodo mogli izkoriščati delavcev tako, kot jih zdaj. Kapitalu pa je v interesu, da nekdo dela za majhen denar, da lahko imajo ogromne dobičke. Pri majici za tri evre nekaj ni v redu, nekdo je tu nastradal.

Na migracije se v današnjem času gleda vse bolj negativno …

Ljudje neradi zapuščajo domače prostore, kjer so navajeni živeti. Težko je iti za stalno v drugo državo. Mora biti močan razlog, da ljudje odhajajo v tujino. Mene niti ne zanima, ali je pobegnil pred vojno ali pa je samo zelo slabo živel. To nikogar ne bi smelo zanimati. Na njih smo nehali gledati kot na soljudi v stiski. Gledamo jih kot na sovražnike, ki nam jemljejo prostor prek raznih teorij islamizacije. Pozabljamo pa, da potrebujemo delovno silo. Nimamo natakarjev, negovalk, v gradbeništvu imamo že zdaj same migrante. Evropa ima prenizko rodnost, da bi si zagotovila dovolj mladih ljudi, da bi lahko delali. Preveč smo obremenjeni z barvo kože in religije. Raje pustimo, da se nam sesuva sistem.

Na naslovnicah radi poudarijo, da je npr. Maročan posiljeval. Kot da bi samo čakali na takšno zgodbo, ki utrjuje stereotipe …

Ko najdejo enega, s tem upravičijo svoje početje. Ti ljudje ne dobijo dva tisoč evrov, kot menijo nekateri na desnici, ampak osemnajst evrov mesečno in si želijo delati, da bi lahko preživeli. Izjeme povzročajo probleme, kot jih tudi nekateri Slovenci.

Rad tudi potuješ. Zdaj si se vrnil s Kube, ki jo pogosto podajajo kot primer neuspelega komunizma. Kakšni so bili tvoji vtisi?

Tam še vedno vidiš solidarnost, da imajo ljudje veliko časa za druženje, poslušanje glasbe in plesa. So bolj flegmatični. Spomniš se, da je bilo tako nekako včasih pri nas. Res je, da imajo ogromne težav z gorivom, ker ga v glavnem dobijo iz Venezuele, ki je pod sankcijami tako kot Kuba. Nasploh imajo veliko težav z dobrinami, ker so pod sankcijami in embargom. Večino stvari bi lahko dobili iz ZDA, ki je samo 160 kilometrov oddaljena, pa jih ne morejo. Morda sem to želel videti, a mislim, da se imajo zelo dobro, glede na to, da se toliko govori o tem, kako slabo jim gre, ker imajo še vedno komunizem. Neke vrednote pa še vedno živijo. Razlagali so mi o času, ko jih je prizadel orkan Irma, in kako hitro so popravili domove. Vsi so namreč ob pomoči države solidarnostno brezplačno pomagali. Medtem pa mi je domačinka, ki ima sina na Floridi, dejala, da tam nihče ni nikomur pomagal zastonj. In to je ključna razlika.

Zanimivo je tudi to, da se o Kubi vedno govori kot o propadli, revni državi. Ne pogleda pa se neposredne soseščine, kjer vlada kapitalizem, pa razmere za veliko večino prebivalstva nikakor niso boljše …

Veliko sem potoval po Indiji. Če primerjam obe državi, spremembo veliko bolj potrebuje Indija, kjer sta demokracija in kapitalizem. Veliko večja represija in večje razlike med ljudmi so tam. V Havani na ulicah po deležu prosjači približno enako ljudi kot pri nas. Za Indijo se nihče ne vpraša, če morda kapitalizem ne deluje, ker več sto milijonov ljudi nima hrane. Tam naj bi bilo narobe nekaj drugega, na Kubi pa sistem. So pa Kubanci še vedno ponosni na svojo revolucijo in ideje revolucije. Che Guevara je zanje še vedno junak in bodo še naprej kljubovali ZDA. So zelo ponosen narod. Tudi od njih bi se lahko kaj naučili.

Si pa videl že veliko sveta. Večkrat si bil v Indiji in zdaj boš o tem izdal knjigo. O čem bo govorila?

Na petih potovanjih v Indijo sem sproti pisal in se pred letom dni odločil, da bom izdal knjigo. Prav zdaj je knjiga v tiskarni. Indijo po navadi opišem tako, kot da bi vse gumbe na mešalni mizi dal na maksimum. Tako ti okupira čute. Že prej sem bil ljubiteljski fotograf. V Indiji pa me je pisanost barv, vonjev, zvokov še bolj premamila. V Indiji imajo rek: vse je možno. Tam so sveti možje, opice, sloni, mrtveci, ki plavajo po rekah. Stvari pri njih funkcionirajo drugače. V prometu ni nobenih pravil, pa vse nekako funkcionira. Všeč mi je, ker je to tako drugačen svet in je popoln kontrast glede na naš svet.

Glosin nagrajenec si mora izbrati tudi poseben klobuk. Je bila odločitev pri tebi težka?

Glede na to, da sem odhajal na Kubo, sem si težko predstavljal, da si bom izbral kaj drugega kot Chejevo baretko. Na Kubi pa jo je bilo dobiti težje, kot sem si mislil, ker prodajajo številne cenene kopije. Na boljšem sejmu sem dobil pristno baretko iz kubanske vojske s kovinsko zvezdo. Verjamem, da je baretka lahko za koga radikalna izbira za današnje čase.

Matej Klarič

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!

Preberite še: “Sindikalni zaupnik od glave do peta”: Letošnji Glosin klobuk prejel Janez Dolinšek