Intervju s Pavletom Vrhovcem: “Skupaj smo močnejši – tudi na mednarodnem odru”

31. 5. 2019

Pavleta Vrhovca ni treba posebej predstavljati. Je nekdanji izvršni sekretar ZSSS za mednarodno dejavnost in nekdanji generalni sekretar ZSSS ter eden ključnih protagonistov sodobnega slovenskega sindikalnega gibanja. Sindikalist od glave do peta ostaja sindikalno aktiven tudi kot upokojenec. Je velik strokovnjak in poznavalec mednarodnega sindikalnega povezovanja ter iskriv, pronicljiv sogovornik, s katerim smo se pogovarjali za majsko tematsko številko Delavske enotnosti, glasila ZSSS, z naslovom Mednarodna obzorja.

Zakaj se sindikati povezujejo na mednarodni ravni?

Za tem tiči predvsem ideja o solidarnosti, da bomo skupaj močnejši tudi, če smo tesneje povezani v mednarodnem smislu. Živimo v globalnem kapitalizmu, v katerem tisti, ki imajo moč, ne bodo dovolili globalizacije delavskih in socialnih pravic. Zato je še toliko bolj pomembno, da pridemo tudi s pomočjo sindikalnih kolegov iz tujine do različnih informacij in izkušenj ter se pri tem povežemo z relevantnimi akterji. Zakaj bi odkrivali toplo vodo, če se lahko pozanimamo, kako so se nekje drugje lotili reševanja določene problematike? Kot državi članici Evropske unije nam povezovanje z drugimi evropskimi sindikati omogoča tudi sodelovanje pri soustvarjanju določenih standardov na denimo socialnem področju v okviru EU. Poleg tega se lahko s pomočjo izkušenj, različnih informacij in podatkov, pridobljenih na podlagi našega mednarodnega udejstvovanja, sindikati lažje zoperstavimo tistim predlogom in idejam politike, ki so neprijazni ali sovražni do delavstva.

Kako se je na mednarodno sindikalno raven vključila ZSSS?

Najprej je treba povedati, da smo že pred prenovo organizacije leta 1990 imeli zelo razvite stike s tujino. Povezovali smo se z regionalnimi sindikati, na primer iz avstrijske Koroške in Štajerske, iz nemške zvezne dežele Baden-Württemberg, s sindikati iz italijanskih pokrajin Emilia-Romagna, Veneto, Lombardija, Furlanija-Julijska krajina in podobno. Zatrdim lahko, da če ne bi imeli omenjenih mednarodnih povezav, tudi prenova naše sindikalne organizacije iz Zveze sindikatov Slovenije v Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije ne bi bila tako uspešna. Kmalu po spremembi družbenega sistema pri nas oziroma z nastopom kapitalizma in z njim povezanih političnih, družbenih, ekonomskih, socialnih prelomov pa je ZSSS še toliko bolj potrebovala mednarodno sodelovanje.

Kako pa se je začelo sodelovanje z Evropsko konfederacijo sindikatov (ETUC), katere del smo od leta 1999?

Od sindikalnih kolegov iz Italije, Nemčije in Avstrije smo dobivali signale, da bi bilo dobro, da postanemo del Evropske konfederacije sindikatov, ker bomo potem pri viru informacij, ki nam bodo koristile pri odzivu na prilagajanje naše delovne in socialne zakonodaje v procesu vstopanja v EU. Zato smo zelo zgodaj, že na začetku devetdesetih let, na Evropsko konfederacijo sindikatov naslovili prošnjo za vstop. To je bil zanimiv zgodovinski čas, ko so v državah nekdanjega Varšavskega pakta nastajali številni popolnoma novi sindikati, katerih ustanovitev so podpirali tudi iz tujine, saj naj bi bili protiutež »starim«, komunističnim sindikatom. Takrat je tudi Evropska konfederacija sindikatov zelo podpirala tovrstne nove sindikate, medtem ko je do prenovljenih, kakršna je bila tudi ZSSS, imela zadržan odnos. Pogosto so nas metali v isti koš kot stare vzhodnoevropske sindikate. No, potem so v evropski konfederaciji oblikovali nekakšen forum, kot so ga poimenovali, v okviru katerega so povezali tako nove kot prenovljene sindikalne organizacije iz držav vzhodne in jugovzhodne Evrope ter začeli s prvimi stiki. Vabili so nas v Bruselj na sestanke, seminarje, konference in opazovali naše delovanje.

Kaj je bilo pomembno za vstop v največjo evropsko sindikalno povezavo?

Ena od zelo pomembnih stvari je bilo vprašanje razdelitve skupnega sindikalnega premoženja. V ZSSS smo se že od vsega začetka zavedali, da je treba sindikalno premoženje pravično razdeliti, in naš predsednik Dušan Semolič je že zelo zgodaj, na začetku devetdesetih, z drugimi, novonastalimi sindikalnimi centralami in organizacijami začel pogovore o tem. Pogajanja so bila dolga in naporna, kljub temu da so bile slovenske okoliščine nekoliko drugačne v primerjavi s tujino. Naše premoženje je bilo relativno majhno, šlo je za Dom sindikatov v Ljubljani, za sindikalno-izobraževalni center v Radovljici in za nekaj počitniških kapacitet. To pa je bilo povsem v nasprotju z nekaterimi vzhodnoevropskimi državami. Na Poljskem so imeli sindikati denimo v lasti ogromne hotele za delavski oddih, katerih nakup je sofinancirala komunistična partija. Tovrstno sindikalno premoženje so potem praviloma razdelili glede na več kriterijev, pri katerih so upoštevali število članov, prisotnost po državi, število panožnih sindikatov in podobno, medtem ko so bile v Sloveniji, kot rečeno, razmere drugačne. Nas ni nikoli neposredno sofinancirala partija, sindikalni dom v Radovljici je denimo kupila Zveza sindikatov Slovenije s svojim denarjem. Kakorkoli, za Evropsko konfederacijo sindikatov je bilo to izjemno pomembno vprašanje, in ko je na njihov predlog, da nam pomagajo razdeliti premoženje z mednarodno arbitražo, od vseh slovenskih sindikalnih central edino ZSSS odgovorila pozitivno, je bila za njih stvar zaključena in sprejeli so nas medse.

Prva leta formalnega delovanja ZSSS na mednarodni sindikalni ravni so sovpadala s pripravami na vstop Slovenije v Evropsko unijo.

Ja, in moram priznati, da je bilo naše delo do vstopa države v EU lažje. Evropska komisija je izdajala letna poročila o napredku držav in naši politiki so zmeraj z velikim strahom čakali, kaj bo zapisano v poročilu oziroma kakšen napredek smo dosegli. Naši sindikalni kolegi v Bruslju so ta poročila brali in se pri nas pozanimali, ali je res vse tako, kot piše. Če smo imeli določene pripombe, smo jim jih posredovali, oni pa so jih poslali naprej Evropski komisiji. Dostop do širših informacij iz tujine je bil v teh prelomnih letih ključen. V procesu vstopanja v EU smo denimo od našega tedanjega ministrstva za delo poslušali, da v Bruslju od Slovenije zahtevajo privatizacijo pokojninskega sistema. Telefonirali smo na Evropsko konfederacijo sindikatov ter se pozanimali, kako je s tem. In dobili nazaj odgovor: Ni govora, kakšen pokojninski sistem boste imeli, je vaša interna stvar, to ni pogoj za vstop. Tako smo se lahko učinkovito zoperstavili politiki, ko nas je hotela prinesti okoli, kar se je pogosto dogajalo. Mednarodno sodelovanje je namreč izjemno pomembno orodje tudi za pridobivanje domačega javnega mnenja na svojo stran.

V kakšnem smislu?

Človek je veliko prepričljivejši z argumenti, ki jih je pridobil na podlagi izkušenj iz tujine. Lep primer je poskus uvedbe enotne davčne stopnje pri nas. Skupina t. i. mladoekonomistov, ki se je zbrala okoli Janeza Janše v času njegove prve vlade, je s tem v zvezi veliko omenjala Slovaško, češ oni so prav zaradi enotne davčne stopnje izjemno konkurenčni, super napredujejo in podobno. In naši mediji so v veliki meri tako zgodbo tudi pograbili. Na ZSSS pa smo zavrteli nekaj telefonov, se povezali s slovaškimi sindikalisti in se odpeljali v Bratislavo, da bi se iz prve roke prepričali, kaj je uvedba enotne davčne stopnje dejansko prinesla za državo. Nazaj smo prišli z vsemi potrebnimi informacijami in naslednji dan organizirali novinarsko konferenco, na kateri smo povedali, da na Slovaškem ni tako, kot govori naša vlada. Ta je takoj nato zamenjala ploščo in začela govoriti o Estoniji kot o primeru uspešne in razvite države, kar naj bi ji prinesla prav uvedba enotne davčne stopnje. Poklicali smo v Talin in sindikalni kolega je odgovoril na naša poizvedovanja ter nam poslal ustrezno gradivo. Oboroženi z novimi informacijami smo znova organizirali srečanje z novinarji in tam povedali, da tisto, kar vlada govori o Estoniji, ne drži. In ko je oblast spoznala, da smo vpeti v mednarodno dogajanje, da imamo povsod sindikalne kolege in svoje vire informacij, so s takimi primerjavami nehali. Prej so namreč mislili, da smo na ZSSS nekakšni tepci, ki nimajo pojma, kaj se dogaja drugod. Podobno je bilo tudi pri kampanji proti zakonu o malem delu, ko smo organizirali mednarodno konferenco, na katero smo povabili kolege iz Nemčije in Avstrije, ki so iz prve roke povedali, kaj se je z uvedbo podobne oblike dela zgodilo pri njih. Tudi zato je bil referendum proti malemu delu leta 2011 tako uspešen.

Kakšen pa je bil prispevek našega sindikalnega gibanja k vstopu Slovenije v EU?

Pred kratkim smo obeležili petnajstletnico vstopa naše države v Evropsko unijo in v medijih so največ prostora dobili politiki, nihče pa ni omenil nas, sindikatov, ki smo, upam si trditi, pomembno prispevali k temu, da je Slovenija vstopila v evropsko povezavo z nekaterimi višjimi delavskimi in socialnimi standardi, kot pa bi jih imeli, če ZSSS ne bi tako aktivno sodelovala v celotnem procesu. To je naša zasluga in tudi zasluga sodelavcev iz Evropske konfederacije sindikatov ter drugih sindikatov iz tujine. Ogromno so nam pomagali, predvsem italijanski kolegi, ki so praktično skoraj vsak mesec za nas organizirali seminarje v Trstu na različne teme, povezane z EU. Razlagali so nam o evropskih direktivah, uredbah, pogojih in brez njihove pomoči bi bili precej bosi. Kot taki bi lahko naivno nasedli politiki, ki je ob podpori delodajalskih organizacij na primer trdila, da evropska direktiva z določenega področja pomeni maksimalni obseg pravic. Nam pa so evropski sindikalni kolegi povedali, da gre pri tovrstnih direktivah za minimalni obseg pravic, ki jih je ob prenosu v nacionalno zakonodajo mogoče še razširiti.

Kaj pa imajo torej naši sindikati od tega, da so del mednarodnih povezav?

V prvi vrsti gre za dostop do informacij, izkušenj in znanja. Se pa stvari tudi spreminjajo. Po letu 2004, po vstopu Slovenije v EU, smo se mi znašli v vlogi mentorjev, na katere se, poleg nas zdaj tudi na Hrvaško, obračajo na primer sindikati iz držav nekdanje Jugoslavije, ki so v procesu vstopanja v EU. Sam sem denimo predaval bolgarskim sindikatom, preden je njihova država vstopila v EU. Skratka, zdaj so za druge pomembne naše izkušnje. Kakorkoli obračamo, je mednarodna izmenjava informacij, raznih gradiv, znanja in izkušenj izjemno pomembna za sindikalno gibanje. Ko se je pri nas govorilo o spremembi zakona o reprezentativnosti sindikatov, se nam je zdelo pomembno pogledati, kako je omenjena reprezentativnost urejena v Evropi. O tem ne obstaja ena sama knjiga ali brošura, v kateri bi bili na enem mestu zbrani tovrstni podatki, zato sem zaprosil sindikaliste iz vse Evrope za informacije in jih dobil. Za ZSSS je bilo pomembno, da smo dobili celovit pregled. Za vsak primer, če bi nam kdo pametoval, kako je to drugje urejeno, bi ga lahko hitro postavili na realna tla. Človek je veliko bolj verodostojen, tudi pri nastopanju v javnosti, če ima pri roki prave argumente. In pogosto jih lahko dobi prav s pomočjo mednarodnega sodelovanja.

Katere države so najbolj aktivne na mednarodni sindikalni ravni? Ali pri tem obstaja kakšna razlika med sindikati zahodne in vzhodne Evrope?

Vsekakor imajo veliko daljšo tradicijo in izkušnje s kapitalizmom zahodnoevropski sindikati. Sindikati držav srednje in vzhodne Evrope so še zmeraj, če se lahko tako izrazim, mladi sindikati, ki prihajajo iz sistema, v katerem ni bilo kolektivnih pogodb, stavk in socialnega dialoga. Zdaj pa delujejo v razmerah, v katerih se je treba pogajati, tolči po mizi in stavkati. Obenem pa je zelo zaskrbljujoče, da so sindikati iz omenjenih delov Evrope po tranziciji postali zelo šibki, nekateri praktično minorni z izjemno malo člani in članicami, z majhno akcijsko močjo in podobno. Zame pa so pravzaprav ideal skandinavske države, pri katerih občudujem kulturo odnosov med sindikati in delodajalci, ko stisk roke med sindikalistom in delodajalcem velja toliko kot podpis doseženega dogovora. To, da ko se nekaj dogovoriš, tudi velja in nobenemu ne pride na misel, da bi dogovor prekršil, bi si želel tudi pri nas. Sicer pa gre v Skandinaviji za povsem drugačno sindikalno kulturo in zavest, ki se tudi v zadnjem desetletju ali dveh, v času razmaha prekarnega dela, ki je otežilo delo sindikatov, ni veliko spremenila.

Za kaj gre?

Kar zahodnoevropske, skandinavske države razlikuje od nas, je, da je pripadnost sindikatu oziroma zavest o tem, kako pomembno je biti član oziroma članica, tam veliko večja. Znan je primer iz Francije, kjer obstaja – na prvi pogled – nizka, zgolj devetodstotna sindikaliziranost. Vendar je pri njih sindikalizem drugačen kot pri nas. V Franciji je praktično vsak član oziroma članica tudi sindikalni aktivist. Zato jim uspe spraviti milijon ljudi na pariške ulice, tudi nečlane, saj delujejo po principu, ne, kaj lahko sindikat stori za člana, ampak kaj lahko član naredi zanj. To je bistvena razlika. Lahko čakaš, kaj bo nekdo naredil zate, ali pa si sam aktiven in osebno prispevaš k temu, da je tvoj sindikat še boljši in lahko zato doseže več. V zahodnoevropskih sindikatih je denimo običajno tudi, da prevoz in organizacija demonstracij nista plačana iz sindikalne članarine. Poznam primer, ko je z Bavarske na proteste v Ljubljano prišlo 200 ljudi, ki so prevoz in prenočevanje v hotelu plačali iz lastnega žepa. To, da sam plačaš avtobus in hotel, da se lahko udeležiš delavskih demonstracij v drugi državi, je znak zelo močne sindikalne zavesti in solidarnosti. Pred leti sva bila z Dušanom Semoličem na velikem delavskem zborovanju v Italiji, ko se je v organizaciji italijanske konfederacije CGIL v središču Rima zbralo dva milijona ljudi. V Rim je prišlo ogromno ljudi, ki so jih pripeljali posebni vlaki, na tisoče avtobusov in avtomobilov, dva trajekta s Sicilije … Organizator pa je stroške zborovanja pokril s prostovoljnimi prispevki članov in članic, ki so v mesecu dni zbrali približno tri milijone evrov. Bi bili pripravljeni naše članice in člani kaj podobnega narediti tudi pri nas? Kako bi reagirali na tako pobudo? O take vrste zavesti in sindikalni pripadnosti ter kulturi govorim. Za članice in člane zahodnoevropskih sindikatov je pravzaprav samoumevno, da morajo sindikati pokazati svojo moč na demonstracijah, zato pridejo nanje v čim večjem številu, in to, kakor vejo in znajo, ne pa da je udeležba na protestu odvisna od tega, koliko avtobusov lahko sindikat najame oziroma plača.

Kako pomembno je mednarodno sindikalno sodelovanje, ko na primer v določeni državi tuj kapital prevzame domače podjetje?

Zelo. V tej smeri bi tudi naši sindikati dejavnosti morali okrepiti svoje mednarodne aktivnosti. V času, ko sem se ukvarjal z mednarodno dejavnostjo, so me kolegi iz avstrijskih sindikatov vedno poklicali, kadar je kakšno njihovo podjetje preselilo dejavnost na naša tla. Če je avstrijski kapital kupil naše podjetje, jih je potem zanimalo, ali je v podjetju organiziran sindikat, ali obstaja podjetniška kolektivna pogodba, svet delavcev in podobno. Prosili so tudi za kontaktno osebo na naši strani, s katero bi lahko stopili v stik. Če pa so Avstrijci pri nas ustanovili novo podjetje, potem je njihove sindikaliste zanimalo, ali nameravamo tam ustanoviti sindikat, ali obstaja kolektivna pogodba za to dejavnost, kakšni so delovni in plačni pogoji v njej in podobno. Mednarodno sindikalno sodelovanje poteka torej tudi na nižji ravni. Tudi če slovensko podjetje preseli del svoje proizvodnje v tujino, na primer v Srbijo, kjer so stroški dela nižji, je potem nujno, da naš sindikat na ravni podjetja pokliče srbske kolege in se pozanima, ali imajo tam organiziran sindikat, kako je s kolektivno pogodbo, socialnim dialogom in podobno. To domačo nalogo je treba opraviti. Če bomo mirno gledali, kako seli kapital proizvodnjo v druge države, tja, kjer so sindikati šibki in plače nizke, bi lahko na dolgi rok v skrajnem primeru ostali brez lastne proizvodnje in zaposlenih. Zato mora biti v našem interesu, da tam, kamor že gre določena proizvodnja, obstaja močan sindikat, ki lahko sklene ustrezno kolektivno pogodbo, da je vzpostavljen sistem sodelovanja delavcev pri upravljanju in podobno.

Kako pa se na mednarodni ravni povezujejo sindikati izven Evrope, in ali pri tem obstajajo določene specifike?

Načeloma se povezuje večina sindikatov, in sicer tako znotraj določene celine kot tudi v okviru Mednarodne konfederacije sindikatov (ITUC), ki je razdeljena na različne svetovne regije, od Evrope, Azije, Afrike do Amerike. Prva specifika je v tem, da članice evropskega dela ITUC, ki se združujejo v okviru Panevropskega regionalnega sveta (PERC), niso povsem iste kot tiste, ki so del Evropske konfederacije sindikatov. Eno od njenih pravil je namreč, da so lahko njene članice samo iz držav, ki so del EU ali imajo status kandidatke za vstop v evropsko povezavo. Obenem pa so člani tudi sindikati iz Norveške, Islandije, Lihtenštajna in Švice, ki so del Evropskega združenja za prosto trgovino oziroma Evropskega gospodarskega prostora. Člani organizacije PERC so tako na primer sindikati iz Ukrajine, Rusije, Gruzije, tudi Bosne in Hercegovine. Seveda obstajajo pri sindikalnem delovanju kulturne razlike in specifike. Ena, na katero najprej pomislim, je predvsem v tem, da smo se v Sloveniji sindikati zavedali, da ne bo nihče naredil domače naloge namesto nas. Pri sindikatih v določenih državah, denimo v nekaterih, ki še niso članice EU, pa je mogoče opaziti, da so bolj pasivni in premalo samoiniciativni, kot da samo čakajo na pomoč in podporo iz tujine ter se ne zavedajo, da bodo morali delavske in socialne pravice v svoji državi izboriti v prvi vrsti sami. In verjetno niso edini tak primer na svetu. Mednarodno sindikalno gibanje ti lahko pomaga z nasveti in s strokovno podporo, a po drugi strani združuje tako kulturno različne družbe, da je nemogoče na primer prekopirati določen socialni model.

V kakšnem smislu?

Na Nizozemskem so denimo razvili model socialnega dialoga, t. i. polder sistem, ki je poseben v tem, da je načeloma sicer tripartiten, v glavnem pa poteka samo med sindikati in delodajalci, država pa se vanj ne vmešava. Omenjeno tradicijo bi bilo na primer težko prenesti k nam, saj so za kaj takega naše delodajalske organizacije premalo zrele. Ko se v Italiji premier Silvio Berlusconi v obdobju ene od svojih vlad s socialnim dialogom sploh ni hotel ukvarjati, je predsednik Confindustrie, močne italijanske delodajalske organizacije, predlagal sindikatom, da bi se delodajalska in sindikalna stran med seboj dogovorili sami, če že ima država tako ignorantskega predsednika vlade. Tega, takšne delodajalske samoiniciativnosti v skrbi za delavke in delavce, bi si želel tudi pri nas. A je težko kopirati tovrstne specifične modele. Mednarodne sindikalne organizacije so lahko predvsem v pomoč in podporo pri različnih vidikih sindikalnega dela. Pomembna je tudi njihova solidarnostna nota, ko lahko protestirajo in s svojimi strokovno podkovanimi argumenti pritiskajo na vlade posameznih držav, ko se te domislijo kakšnih protidelavskih ukrepov.

Predzadnji teden v maju je na Dunaju potekal kongres Evropske konfederacije sindikatov, na katerem so delegati izvolili novo vodstvo. Zdaj je že znano, da bo delo generalnega sekretarja konfederacije še naprej opravljal italijanski sindikalist, Videmčan Luca Visentini. Kako pa ocenjuješ narejeno v preteklem mandatu? 

Vpliv Evropske konfederacije sindikatov na odločevalce je zelo odvisen od tega, katere politične sile so na oblasti v EU oziroma kdo zaseda ključne položaje v evropskih institucijah. Zato so za prihodnost evropskega sindikalnega dela pomembne tudi majske volitve poslank in poslancev v Evropski parlament. Zdi se mi pomembno, da bi na njih dali priložnost levim strankam. Drži sicer, da v času finančne krize številne socialnodemokratske stranke niso ustrezno reagirale oziroma so se strinjale z neoliberalnim pristopom za reševanje krize, a menim, da bi si zaslužile popravni izpit. Če je namreč večina predsednikov vlad držav članic, ki sestavljajo Evropski svet kot pomemben soodločevalski organ, desne, konservativne provenience, če ima v drugem soodločevalskem organu Evropskem parlamentu prav tako večino desna Evropska ljudska stranka (EPP), ki potem odločilno vpliva tudi na izbor predsednika Evropske komisije, kakšnega velikega socialnega preboja in napredka ni mogoče pričakovati. Zgodovinsko gledano je bila desnica namreč vedno bolj naklonjena kapitalu kot pa delu, levica pa obratno. Zato bi bilo dobro, da bi v Evropskem parlamentu dobili večino socialni demokrati in socialisti, da bi lahko dejansko kaj spremenili. Opozarjam na čas, od leta 1985 do leta 1995, ko je Evropski komisiji predsedoval Francoz in socialist Jacques Delors. V njegovem obdobju so tudi na evropski ravni začeli pogosteje govoriti o delavskih pravicah ter vzpostavili evropski socialni dialog oziroma tako rekoč evropski socialni model. Ko je razmerje moči v Bruslju bolj naklonjeno delu, lahko tudi Evropska konfederacija sindikatov doseže več. Ko pa je bil med letoma 2004 in 2014 predsednik Evropske komisije Portugalec José Manuel Barroso, tudi sam neoliberalec, nas je lahko v Bruselj prišlo protestirat 160 tisoč, pa nismo ničesar dosegli.

Kako enotna in med sabo povezana pa je po tvoji oceni pravzaprav Evropska konfederacija sindikatov?

Treba se je zavedati, da ne gre za nekakšno zunanjo organizacijo, ampak za institucijo vseh njenih članic, torej vseh nas, kar pomeni, da je lahko močna in enotna samo toliko, kot smo mi sami. Že omenjena finančna kriza je sicer pokazala na določene razpoke v konfederaciji in na pomanjkanje solidarnosti. Dejstvo je, da so že v dobrih časih zmeraj prisotni različni interesi. V sredozemskih državah poskušajo denimo svoje pravice doseči s stavkami in demonstracijami. V Skandinaviji pa tega skorajda ne poznajo, obenem pa se jim zdi čudno demonstrirati za pravice, ki bi morale biti samoumevne in so denimo zapisane v različnih formalnih dokumentih. V času krize pa so znotraj evropskega sindikalnega gibanja prišle do izraza še večje razlike. O tem, da je treba odpraviti ostre varčevalne ukrepe v državah članicah, smo se sicer vsi enotno strinjali, toda ko so denimo španski sindikati predlagali, da bi na isti dan ob isti uri v vseh evropskih prestolnicah organizirali sindikalne demonstracije, je že nastopil problem. Nekateri so bili takoj za, drugi so se šele po premisleku strinjali, spet nekje drugje so omahovali, nekje pa so rekli, da pri njih ni tako hudo, da bi morali oditi na ulico. Saj dejansko so bile razmere v državah različne. Finančna kriza se je odrazila drugače na Švedskem kot na primer v Grčiji. In potem ponekod po Evropi niso bili prepričani, zakaj bi morali na ulice. Pri nas kar dobro shajamo, so si mislili, tisti Španci tam dol pa naj kar protestirajo.

Kako pa bi veljalo okrepiti to solidarnost oziroma medsebojno razumevanje?

Veliko smo pričakovali od novega vodstva Evropske konfederacije sindikatov, ki je nastopilo mandat oktobra 2015. Mislili smo si, generalni sekretar je Italijan, ti so navajeni iti na ulice in demonstrirati, kar bomo zdaj počeli tudi na evropski ravni. Vendar ni bilo čisto tako, vprašljiva pa je bila tudi pripravljenost samih članic za akcijo. Na zadnjih vseevropskih demonstracijah za pravičnejšo Evropo za delavce konec aprila letos v Bruslju se je tako zbralo približno osem tisoč ljudi, kar ni velika številka. Saj je tudi nov program Evropske konfederacije sindikatov, o katerem bodo razpravljali na kongresu na Dunaju, dober, a veliko bolj pomembno za prihodnost evropskega sindikalnega gibanja bo, katere politične sile bodo zasedle ključne položaje v evropskih institucijah in kako zelo bodo članice največje evropske sindikalne organizacije pripravljene sodelovati pri skupnih akcijah. V zadnjem času pa je vidna tudi določena kriza na ravni evropskega socialnega dialoga, kjer razen sprejema socialnega stebra že kar dolgo ni bilo otipljivih rezultatov, na primer v obliki novega avtonomnega sporazuma, nove direktive ali česa podobnega.

Kakšna naj bo prihodnost mednarodnega sindikalnega gibanja?

Dejstvo je, da bodo sindikati morali najti ustrezen odziv na današnjo družbeno neenakost oziroma na dejstvo, da so kapitalisti še bogatejši, kot so bili pred finančno krizo. Kar ni čudno, saj smo jih reševali z davkoplačevalskim denarjem. A če parafraziram dr. Rastka Močnika, bo, dokler bo obstajalo delo, prisotna tudi potreba po sindikatih. In dokler bosta obstajala delo in kapital, bo nujno potrebna nekakšna pogodba ali dogovor med njima, kar pa lahko zagotovijo le v sindikat povezani delavke in delavci. Sindikati z robotizacijo torej ne bodo izumrli, bomo pa verjetno priča nadaljnjemu naraščanju sindikaliziranosti v javnem in upadanju v zasebnem sektorju. Je pa vprašanje, kakšna bo potem Evropska konfederacija sindikatov, koga in kakšne interese bo zastopala. Konfederacija je namreč reprezentativna toliko, kot so reprezentativne njene članice. Reprezentativnost pa Evropska komisija s pomočjo neodvisne institucije redno preverja, in če Evropska konfederacija sindikatov nekoč ne bo več reprezentativna, ker nas bo premalo, bo verjetno konec tudi evropskega socialnega dialoga in vpliva sindikatov na evropsko politično dogajanje.

Gregor Inkret

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!