Tudi po osmem marcu za družbeno enakost

13. 3. 2018

Ko prejeti in podarjeni cvetovi ovenijo in odzveni enakopravnosti ter družbene enakosti spolov v medijih utihnejo, se morata boj in povezovanje nadaljevati. »Interes je, da se ohranja ta velika družbena neenakost spolov, saj lahko ženske nastopamo kot strukturno določena in z vsemi sredstvi prisiljevana blažilka napetosti v tej družbi,« je razložila sociologinja Maca Jogan in dodala, da je bilo zato toliko nasprotovanja, ko so ženske prvič začele zahtevati svoje človekove pravice.

Ena izmed pravic je tudi, da bi imele enake možnosti, pa vendar ta pravica še zdaleč ni uresničena. Primere diskriminacije na podlagi spola lahko naštevamo v nedogled, neenakosti so prisotne pri plačah, pokojninah, domnevnih sposobnostih in obveznostih spolov, zvrščajo se tudi pozivi k odpravi v preteklosti težko pridobljenih pravic.

Predvsem skrbstveno delo se še vedno zelo tradicionalno razume kot žensko področje; skrb za gospodinjstvo, mlajše in starejše člane družine naj bi bila prvina ženskega spola. Posledično se tudi o usklajevanju dela in družine vedno govori v ženskem spolu, čeprav se problematika tiče vseh in bi usklajevanje morali izvajati simetrično. »Usklajevanje dela in družine je skupno, splošno družbeno vprašanje,« je poudarila Joganova pa kljub temu skrbstveno delo »ni razumljeno niti kot možnost obeh spolov, kaj šele kot obveznost obeh spolov.« 

Tudi statistika potrjuje, da je več neformalnih skrbnic žensk. V Evropi je 76 odstotkov neformalnih oskrbovalk starejših oseb ženskega spola, tudi v Sloveniji je ženskih oskrbovalk dve tretjini. Njihova povprečna starost na evropski ravni je 55 let, medtem ko naj bi sedaj delale do 65-ega leta. »41 odstotkov oskrbovalk je ob tem še zaposlenih, kar pomeni, da jih je nekaj zaradi tega verjetno tudi izstopilo s trga dela. Povprečen obseg skrbstvenega dela znaša 46 ur dela na teden, kar je več kot še en delovnik, povprečno trajanje skrbi pa je 60 mesecev, kar je približno 5 let, kar je – če mene vprašate – dovolj, da ti uniči zdravje,« je pojasnila raziskovalka na Mirovnem inštitutu Majda Hrženjak. Ob tem so tudi najrevnejši segment slovenske populacije ženske, starejše od 75 let.

Pomembnost zakona o dolgotrajni oskrbi
Neplačano delo, ki ga po večini opravljajo ženske, razbremenjuje stroške javne oskrbe, kot je opozorila Hrženjakova, pa hkrati pomeni tudi velike intimne in nevidne stroške za ženske, ki to delo opravljajo. Proračun hrani na ženskih telesih. »Pogosto same postanje potrebne oskrbe, saj pregorevajo, zaradi pomanjkanja časa pogosto doživljajo socialno izolacijo, zaradi manjše udeležbe na trgu dela so ranljive za porevščenje.« Opozorila je na danes izjemno pomembnost zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je po njenih besedah »tako pomemben, kot je bila v 70. letih postavitev sistema skrbi za otroke, ki danes bistveno določa in zaznamuje našo družbo,« ob tem pa ima veliko pozitivnih učinkov med drugim tudi na trg dela, kakovost življenja in enakost spolov. V boju za visoko kvaliteto sistema dolgotrajne oskrbe je Ženski lobi ustanovil tudi koalicijo za dolgotrajno oskrbo.

Na »prikrite ovire«, kot jih je poimenovala Joganova, na delovnih mestih pa je opozorila predsednica sindikata Mladi plus Tea Jarc. Poudarila je, da sicer splošno zmanjševanje delavskih standardov, prekarnost in fleksibilizacija vpliva na vse, ampak na ženske vpliva drugače. »Ko ženske postanejo matere, se očete recimo nadgradi, da se jim povišico, ženske pa se kaznuje na tak način, da se jim ne podaljšuje pogodbe, da ne morejo napredovati in tako dalje,« je pojasnila. »Ženske se soočajo z diskriminacijo že na razgovorih za delo, kjer jih delodajalci brezsramno sprašujejo o njihovih bodočih načrtih za ustvarjanje družine, kljub temu, da je to zakonsko prepovedano. Ni mehanizmov, ki bi takšne delodajalce dejansko sankcionirali in to delodajalci seveda izkoriščajo,« je dodala.

V zakonodaji se enakopravnost spolov sicer omenja, kljub temu pa se v praksi ne uveljavlja. Tudi enako plačilo za enako delo ali delo enake vrednosti je zakonsko zagotovljeno, pa nihče ne spremlja ali se uresničuje v praksi, na kar je opozorila sekretarka ZSSS Andreja Poje, ki je bila tokrat tudi v vlogi moderatorke dogodka. »Ne spremlja se ali se uresničuje na delovnih mestih znotraj podjetij, znotraj javne uprave. Ni še bilo tožbe, zaradi neuresničevanja tega načela v praksi,« je poudarila. Diskriminacija na delovnih mestih je predvsem v prid delodajalcem, saj prinaša dobiček, na kar je opozorila predsednica sindikalne podružnice SKEI ETI Mateja Gerečnik. Izpostavila je veliko vlogo sindikatov, ki so v podjetjih tisti, ki lahko zaznajo to problematiko in na njo glasno opozorijo. »Najtežje to naredi posameznik, mi pa lahko dosežemo to, da se posameznik obrne na nas in je naš glas tudi glas tega posameznika,« je zaključila.

Pogovor o tem na tradicionalnem dogodku ZSSS ob 8. marcu dnevu žena, ki je bil tokrat tematsko usmerjen v usklajevanje dela in družine, smo sklenili z zaključkom, da nas vse skupaj čaka še veliko dela. Med ostalimi gosti in obiskovalci so mu prisostvovale še predsednica ZSSS Lidija Jerkič, državna sekretarka Martina Vuk in šansonjerka Vita Mavrič, ki je dan obogatila z glasbo.