Luka Udovč

Na nedavnem zimskem izobraževanju Sindikata zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije (SZSSS) smo spoznali prizadevnega mladega reševalca iz Zdravstvenega doma Trebnje, ki v njem kot sindikalni zaupnik Sindikata reševalcev v zdravstvu pozorno bedi nad nepravilnostmi v dejavnosti reševanja ter širše zdravstva in socialnega varstva.

Kakšna je tvoja dosedanja poklicna pot?

Leta 2014 sem se zaposlil v Zdravstvenem domu Trebnje kot zdravstveni tehnik, kjer sem začel z delom po ambulantah. Ko sem enkrat prišel na intervencijo, me je začelo to delo  zelo zanimati in leta 2017 sem se tudi uradno zaposlil kot reševalec – zdravstveni tehnik. Leta 2018 sem opravil še nacionalno poklicno kvalifikacijo za zdravstvenega reševalca in od takrat naprej sem reševalec za nujne prevoze. Seveda sem hkrati opravil še vse ustrezne tečaje in usposabljanja varne vožnje.

Kakšne kvalifikacije moraš imeti, da lahko postaneš reševalec?

Zaključeno srednjo zdravstveno šolo in najmanj eno leto delovnih izkušenj v zdravstvu. Pa pač veseliti te mora, nekako se moraš znajti v kriznih situacijah, ko adrenalin poskoči. Spomnim se, ko sem prvič vozil vozilo na nujni vožnji s prižganimi lučkami, mi je srce hotelo »ven skočiti«. Potem pa se telo nekako na to navadi in iz izkušenj veš, kdaj je res nujno in kdaj manj.

Čisto po občutku?

Od klica je odvisno, dispečer pove, kakšna je situacija na terenu. Mi smo se novembra lani končno vključili v dispečersko službo zdravstva, prej pa smo obvestila dobivali iz regionalnega centra za obveščanje ali pa iz klica na našo stacionarno telefonsko številko, ki je bila vezana direktno k reševalcu. Ta je moral dobiti ključne podatke, umiriti kličočega in nato organizirati sam prevoz do ponesrečenca ali bolnika. Tako da si bil sam v neke vrste sprejemni pisarni. Zdaj, ko pogledam za nazaj, se je v desetih letih marsikaj spremenilo.

Kakšno območje pokrivate trebanjski reševalci in kako je videti vaše delo?

Pokrivamo območje občin Trebnje, Mirna, Šentrupert, Mokronog, Trebelno. Mislim, da zaobjamemo nekje 24.000 prebivalcev, ki jih čez dan pokriva ena ekipa nujne medicinske pomoči, torej eno reševalno vozilo, po potrebi se vključuje tudi dežurni zdravnik. Pred vključitvijo v dispečersko službo zdravstva smo delali po takem načelu, da smo imeli v enem dnevu tudi dve ali tri reševalne ekipe, ki so morale sprejemati klice in izvajati triaže. Zdaj smo tega razbremenjeni in lahko rešimo vse klice na našem območju, pa tudi na druga, sosednja območja hodimo, če je treba, to nam nikoli ni delalo težav. Zdaj smo manj obremenjeni in manj pod stresom, ker točno vemo, kdaj je nujna intervencija in kdaj ne.

Kako je prišlo do nastanka vaše sindikalne celice v Zdravstvenem domu Trebnje?

Nastali smo leta 2023 z odcepitvijo od Sindikata zdravstva in socialnega varstva, ki je še vedno krovni sindikat za zdravstvene delavce v zavodu. Leta 2021 se je menjala direktorica in celotna uprava našega zdravstvenega doma in reševalci smo si želeli boljše sindikalne zastopanosti, ker se naša služba obravnava malo drugače, ima drugačen urnik, več je terenskega dela in pripadajočih dodatkov itn. Takrat smo že vedeli, da v Celju obstaja Sindikat reševalcev v zdravstvu, ki ima prizadevnega sindikalista Denisa Verdela, zelo aktivnega po celotni Sloveniji, ki je bil nekako tudi moj vzornik. Ko smo se začeli pogovarjati o odpiranju svoje celice in potrebi po izvolitvi predsednika, podpredsednika in drugih organov sindikata, sem dobil podporo vseh članov za predsednika sindikalne celice, ker sem imel že od prej naštudirano, kje je treba iskati informacije, kako je treba spraševati. Junija letos bo dve leti, odkar obstajamo, smo aktivni, udeležujemo se sindikalnih izobraževanj, izletov.

Na kateri vaš sindikalni uspeh si najbolj ponosen?

Po nekaj letih, ko je adrenalin, ki ga dobi mladi reševalec, začel že malo pojenjati, sem iskal nove usmeritve in zagone, da ne bi taval naokrog. Ta pogon je zame kmalu postal tudi sindikat. V začetku mi je bil predstavljen kot ugodnost, da bom lahko hodil na izlete. Potem pa, ko sem se malo začel zanimati za plače: kaj vsebuje, kako se obračuna, sem ugotovil, da mi mnogo stvari ni jasnih. In sem začel raziskovati in prišel do stvari, ki so mi bile čisto zdrava kmečka pamet. Če delaš osem ur, dobiš eno malico, koliko dobiš potem za dvanajst ur? In sem nato spraševal računovodkinjo; vsakič, ko sva se srečala in imela pet minut časa, sem jo vprašal, dobival neke potrditve in potem raziskoval naprej in prišel do zaključka, da ti nad osem ur dela pripada še ena malica oziroma da ti za dvanajst ur dela pripada malica pa pol. Se pravi, na koncu, ko prejmeš obračun ur, redne ure deliš z osem in tako dobiš število malic, ki ti pripada. In ko sem se prepričal, da imam prav, sem predal zadevo naprej na sindikat in smo začeli to zadevo urejati. Prejšnja direktorica je nato izplačala, kar nam je bil zavod dolžan, še pred začetkom sodnega postopka.

Kakšen pa je sicer odnos delodajalca do sindikata?

Na začetku je bil neki strah oziroma nezaupanje delodajalca. Tako sem vsaj jaz začutil, ker je šlo za nov sindikat, ki ga nihče v hiši ni poznal in niso vedeli, kaj se lahko zgodi. Po predstavitvi sindikalne celice, na kateri je bil prisoten tovariš Verdel, generalna sekretarka SZSSS Mojca Šumer Korman ter območna sekretarka ZSSS Ivica Sotelšek, sem začutil neko olajšanje oziroma povrnitev zaupanja, da je tudi vodstvo pripravljeno pristopiti na človeški način in iskati zlato sredino. Jaz sem direktorici tudi osebno povedal, da če bodo oni delali, »kot se šika«, tudi z naše strani ne bo potrebe po zaostrovanju dialoga.

Zdravstveni sistem je že nekaj časa v krizi, njegov obstoj zagotavlja požrtvovalnost zdravstvenih timov na različnih ravneh zdravstva. Kako pomembno se ti zdi, da ste med seboj povezani, tudi na sindikalni ravni?

Zdi se mi, da je prav, da se povezujemo med sabo kot celotna Slovenija, ne samo reševalna, ampak tudi druge službe. Tako da si osebno želim, da bi služba nujne medicinske pomoči končno prišla v neki skupni sistem, da ne bi bili vsak v drugi uniformi, vsak z drugačnim vozilom. Tudi kar se tiče plač, je velika razlika med posameznimi zavodi, regijami. Želim si neke enotnosti, na podoben način, kot jo ima policija, da bi bili vsi enaki v tem, ker dejansko opravljamo vsi enako delo. Res je, da je v mestih drugače kot v ruralnem okolju, a vseeno.

Kakšnih rešitev si reševalci še želite?

Zdi se mi prav, da bi službe v okviru zaščite, reševanja in varovanja imele na voljo neke vrste kolektivno poklicno zavarovanje, podobno nekdanjemu beneficiranem stažu, ker se mi zdi, da naše delo, predvsem nočno, na dolgi rok vpliva na naše zdravje in dobro psihofizično stanje. Moj sodelavec, ki je bil moj službeni oče, mi pomagal z nasveti in tako naprej ter ima še nekaj let do upokojitve, mi je recimo sam povedal, da mu je že zelo težko delati ponoči. Kar se mi zdi zelo pomembno, da je človek pripravljen sam sebi priznati, da ne more več toliko delati. Še boljše zanj pa bi bilo, da bi se lahko prej upokojil ali imel boljše dodatno pokojninsko zavarovanje. Za preprečevanje delovnih nesreč je pomembno tudi varno delovno okolje, da smo izobraženi, da vemo, kaj in kako delati, da pazimo drug na drugega. In tudi to je med drugim naloga sindikata.

Poklic reševalca je pogosto razumljen kot moški poklic, ki ga ženske zaradi svojih »bioloških omejitev«  ne zmorejo opravljati. Kako se spopadati s tovrstnimi, spolnimi predsodki?

Takšno razumevanje našega poklica se mi zdi diskriminatorno do žensk. V različnih enotah, ne samo v večjih mestih, so kot reševalke zaposlene ženske, ki enako dobro oskrbijo poškodovanca ali vozijo reševalno vozilo. Zdi se mi, da če si ženske želijo opravljati ta poklic, jim nihče ne bi smel tega preprečiti. Vsi delamo s skupnimi močmi, drug drugemu pomagamo in pri tem ni važno, kdo je kakšnega spola. V bistvu smo zmeraj tim, ker če nismo tim, potem ne funkcionira nič. Tudi v naši enoti imamo dve sodelavki in to, da sta ženski, ne vpliva zares na kvaliteto naše oskrbe. V določenih situacijah je to še celo prednost.

Kakšnih situacijah?

Leta 2015, ko se je začela migrantska kriza, smo imeli primere, ko možje niso pustili, da moški reševalec ali moški zdravnik pregleda ženo, ali pa je moral biti mož striktno vedno zraven. Ker to zaradi zagotavljanja ustrezne oskrbe ni bilo vedno možno, je bila prednost, da je na takšne intervencije odhajal mešan tim. Pri nas je tudi ta specifika, da imamo v bližini največji zapor v Sloveniji in številčno romsko skupnost, kjer sta včasih že napačen pogled ali napačna beseda lahko razumljena kot grožnja. Pri našem delu je zato zelo pomembno, da znaš k ponesrečencem pristopati brez predsodkov.

Delo reševalca poteka v neenakomernem delovnem času; kako se soočate s pomanjkanjem delavk in delavcev?

Res je, vendar v praksi delamo več kot 40 ur tedensko. Če si razpisan za sanitetne prevoze na relaciji Ljubljane ali Novega mesta, končaš nekje v osmih urah. Če si dežuren oziroma pokrivaš nujno urgentno službo, imaš med tednom 12-urno dnevno-nočno izmeno, za vikende in praznike pa delamo tudi po 24 ur naenkrat.

Pa je med mladimi dovolj zanimanja za ta poklic?

Za poklic je zanimanje, se pa starostna struktura razlikuje od enote do enote. Pri nas recimo je starost reševalk in reševalcev med 40 in 50 let. Jaz in moj kolega sva s tridesetimi leti najmlajša, v kratkem pričakujemo še enega novega člana, ki bo star okoli 20 let, kar bo dobrodošla pomladitev (smeh). Sicer pa je precej zanimanja reševalk in reševalcev iz večjih mest za zaposlitev v enotah na periferiji. Mi smo prejeli precej povpraševanja, da bi prišli k nam, ker je bolj umirjeno, ve se, kdaj je nujna intervencija. Zadnjič mi je kolega iz mesta rekel: »Mi smo najhitrejši taksi v mestu«, kar je v bistvu žalostno slišati, da ljudje kličejo rešilca za vsako malenkost.

Višina plače tudi ni najboljša stimulacija za mlade, saj je za reševalce, ki opravljajo sanitetne in nenujne prevoze, nižja od reševalcev na urgenci. V bistvu težko dobiš mladega reševalca, ki bo pripravljen najprej pridobivati izkušnje na nenujnih prevozih in nato delati kot reševalec na urgentnih prevozih, še posebej za takšno plačo. Raje greš nekam noter, delat za računalnik, namesto da si ves čas na terenu, po hosti, v štali, po njivi in ne veš zares, kdaj boš prišel domov. Tako da bi bil tudi tukaj potreben stimulativen dvig plače, ne smemo pozabiti tudi na to delovno mesto v sistemu reševanja.

Za konec še, kakšen je po tvojem mnenju pravi obraz sindikata, kakšne lastnosti mora imeti dober sindikalist?

Imeti moraš občutek za sočloveka, da veš, kdaj je res potrebna pomoč. Pa s poslovodstvom imeti zdrav odnos, pa priti do neke zlate sredine, ko se strinjata obe strani, ker če ena stran vztraja, pa ne popusti, mislim, da zadeva kolapsira in je na drugi strani isto. Že samo s pogovorom se da, na normalen, miren način, veliko doseči.