Ali vemo, kdo so tuji delavci in delavke?

Slovenija se podobno kot druge evropske države sooča z močnim pomanjkanjem delavk in delavcev v praktično vseh dejavnostih, zaradi česar delodajalci pospešeno zaposlujejo tujce iz različnih držav. Če so delavke in delavci v devetdesetih letih iz Slovenije tradicionalno odhajali, se sedaj soočamo z obratnim trendom, kar prinaša številne izzive in pod vprašaj postavlja (ne)pripravljenost na sprejem tujcev, tako v delovno okolje kot širše v družbo.

Število tujih delavk in delavcev v Sloveniji se od leta 2015 dalje nenehno povečuje, v zadnjih letih pa je ta rast še posebej izrazita. Po zadnjih dostopnih podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (Surs) je bilo novembra 2024 v Sloveniji 948.400 delovno aktivnih oseb. Število delovno aktivnih slovenskih državljanov (brez upoštevanja kmetov) se je v primerjavi z novembrom 2023 znižalo za 0,3 odstotka, medtem ko se je število delovno aktivnih tujih državljanov (brez upoštevanja kmetov) povečalo, in sicer za 9,5 odstotka. Delež slednjih med delovno aktivnimi se je tako v enem letu dvignil s 14,7 odstotka oziroma 135.200 oseb na 15,9 odstotka oziroma skoraj 148.000 oseb. Če k temu prištejemo še njihove družine, je vsak deseti prebivalec Slovenije tujec ali tujka.

Od kod prihajajo?

Med tujimi delavci in delavkami še vedno prevladujejo državljani in državljanke nekdanjih jugoslovanskih republik; skoraj polovica jih je iz Bosne in Hercegovine, dobra desetina jih prihaja iz Srbije in Kosova, sledijo jim prebivalci Hrvaške in Severne Makedonije. Med preostalimi so na vrhu lestvice državljani in državljanke Bolgarije, Italije, Rusije, Ukrajine in Turčije. Čeprav v medijih pogosto zasledimo novice o množičnem povečevanju števila delavk in delavcev iz bolj oddaljenih držav, zlasti iz Južne in Vzhodne Azije, to ne drži popolnoma. Z izjemo tujih delavk in delavcev iz Indije, katerih število se je v zadnjem letu podvojilo, na slabih 1500 oseb, ostaja delež državljanov Filipinov, Indonezije, Kitajske, Nepala in Tajske zanemarljiv in se zgolj linearno povečuje.

Državljanov in državljank Evropske unije je med tujimi delavkami in delavci zgolj slabih 15 odstotkov, vsi drugi prihajajo iz tretjih držav.

A kot kažejo projekcije statističnega urada, se bo trend priseljevanja delavk in delavcev iz držav globalnega juga zaradi splošnega pomanjkanja delovne sile na območju nekdanje Jugoslavije ter nizke stopnje brezposelnosti še nadaljeval. V letu 2024 je zavod za zaposlovanje namreč izdal nekaj manj kot 44 tisoč delovnih dovoljenj in soglasij za delo tujcev, leto prej pa slabih 700 več.

Tabela 1: Delež tujih delavk in delavcev v Sloveniji, po podatkih Sursa oblikoval M. P.

S kom prihajajo?

Prepričanje, da v Slovenijo prihajajo samo samski moški, ne drži. Četrtina vseh tujcev, dobrih 50 tisoč ljudi, ni delovno aktivnih, iz česar lahko sklepamo, da jih precejšnje število pride z družinami ali pa se slednje preselijo kasneje.

Kje delajo?

Največ tujih delavk in delavcev se zaposli na področju gradbeništva, predelovalnih dejavnosti, prometa in skladiščenja, gostinstva, trgovine ter vzdrževanja in popravila motornih vozil. Če pri dejavnostih upoštevamo državljanstvo, državljani in državljanke Bosne in Hercegovine predstavljajo večino delavk in delavcev na področju predelovalnih dejavnosti, gradbeništva, prometa in skladiščenja, sledijo jim državljani in državljanke Kosova, Srbije in Severne Makedonije.

Glede na nedavno objavljene izsledke raziskave v okviru projekta Recruit4Tomorrow, ki so ga raziskovalke Fakultete za javno upravo in Ekonomske fakultete v Ljubljani opravile skupaj s sindikati in delodajalskimi organizacijami na vzorcu 552 malih, srednjih in velikih podjetij v Sloveniji, na Hrvaškem, Madžarskem, Slovaškem in v Bolgariji, več kot 80 odstotkov podjetij v Bolgariji in Sloveniji zaposluje delavke in delavce iz tretjih držav. Skoraj četrtina slovenskih podjetij ima več kot 20 odstotkov svoje delovne sile sestavljene iz tujcev, pri čemer tujci v Sloveniji v povprečju zaslužijo 12 odstotkov manj kot njihovi slovenski sodelavci v istih podjetjih.

Tabela 2: Državljanstvo tujih delavk in delavcev v Sloveniji po dejavnostih, po podatkih Sursa oblikoval M. P.

Kako delajo?

Več kot polovica tujih delavcev in delavk je zaposlena za nedoločen čas, slabih štirideset odstotkov jih ima pogodbe za določen čas, zgolj peščica jih je samozaposlenih. Tujci v Sloveniji večinoma zasedajo delovna mesta, ki zahtevajo nižjo izobrazbo. Kljub temu, da jih ima več kot polovica srednješolsko ali nižjo izobrazbo, jih slovenski delodajalci vidijo kot bistvene za zadovoljevanje potreb po delovni sili, saj zapolnjujejo nedostopnost domače delovne sile v specifičnih panogah, imajo spretnosti in kompetence pri specializiranih nalogah ter so pripravljeni na visoko intenziteto dela. Delavski predstavniki, vključeni v raziskavo, so na drugi strani poudarili, da tuji delavci in delavke večinoma ne poznajo nacionalne delovne zakonodaje, predvsem na področju omejitev delovnega časa, odmorov in letnega dopusta, saj so tovrstni standardi v državah, iz katerih prihajajo, običajno nižji.

S kakšnimi izziv se soočajo?

Za delodajalce je poseben izziv njihovo vključevanje v delovno okolje. Prva večja ovira je nepoznavanje jezika, saj redko kateri tujec ob prihodu v državo govori nacionalni jezik tako dobro, da se lahko v njem vsaj osnovno sporazumeva. Po drugi strani ni mogoče pričakovati, da bi pogovor nemoteno stekel v angleščini, ker tako tujci kakor tudi lokalni delavci ne govorijo tekoče tega jezika, prav tako navodila delodajalca niso vedno na voljo v angleščini. Komunikacijo dodatno otežuje relativno težko učenje jezikov srednjeevropskih držav, saj so slovnično, besedilno in strukturno zahtevni. V praksi delodajalci to rešujejo s ponudbo osnovnih jezikovnih tečajev nacionalnega jezika za tujce, za kar pa po besedah vodje raziskave dr. Valentine Franca ni vedno največjega zanimanja, saj so za marsikaterega delavca te države odskočna deska za druge zahodnoevropske in/ali skandinavske države. V pogovoru z delavskimi predstavniki so raziskovalke ugotovile, da se lokalni delavci velikokrat počutijo manjvredne ali celo diskriminirane, ker se tujcem takoj ob prihodu ponudi usposabljanje, medtem ko sami nimajo te možnosti, čeprav so to željo po dodatnem usposabljanju večkrat izrazili.

Poleg jezikovnih preprek delavski predstavniki v delovnih okoljih zaznavajo močne kulturne razlike, kar ne zajema zgolj načina življenja, ampak in predvsem odnos do dela. Po ugotovitvah raziskave je opazno, da v nekaterih delovnih okoljih zaznavajo močan pritisk tujcev za delo tudi prek zakonsko dovoljenih meja, zlasti zaradi želje po (čim hitrejšem) zaslužku, kar povzroča napetosti v odnosu med lokalnimi delavci, ki imajo poleg službe še zasebno življenje in večinoma ne želijo prekomerno delati. Tujci na drugi strani velikokrat živijo sami in posledično nimajo tako izrazite želje po kakovostnem preživljanju prostega časa; povedano drugače: prišli so delat.

S kakšnimi ovirami se soočajo?

Kot dva največja problema pri zaposlovanju in delu s tujci delodajalci izpostavljajo odsotnost sistemskih podpornih ukrepov. To zlasti zajema pomoč oziroma možnosti iskanja namestitve za tujce, ki je v Sloveniji tudi zaradi splošne stanovanjske problematike velik problem tako z vidika obstoja takšnih namestitev in posledično visokih cen najema. Na drugi strani kot najmanj prisotna problema slovenski delodajalci navajajo manjšo kakovost dela tujcev v primerjavi z lokalnimi delavci in probleme, povezane z odvisnostjo od denimo alkohola, drog ali iger na srečo. Povedano z drugimi besedami: v slovenskem prostoru med delodajalci ni zaznati, da bi tujci slabše opravljali delo kot lokalni delavci, ravno tako ni zaznati težav z odvisnostjo. Po prepričanju anketiranih delavskih organizacij je največja ovira, s katero se soočajo tuji delavci in delavke, ozaveščanje le-teh o njihovih pravicah ter ozaveščanje domačih delavcev o vlogi tujih sodelavk in sodelavcev v njihovih delavskih organizacijah.

Miha Poredoš