Sergej Tavčar

Je izkušen sindikalist s spoštovanja vredno kilometrino. Poleg sindikalnega udejstvovanja na ravni matičnega podjetja, kjer je zaposlen že dvajset let, je aktiven tudi v republiškem odboru Sindikata delavcev gradbenih dejavnosti Slovenije (SDGD).

Kakšna je vaša sindikalna in poklicna pot?

V podjetju Schiedel v Latkovi vasi v Preboldu, kjer delujemo na področju dimniških in prezračevalnih sistemov, sem zaposlen že dvajseto leto, sindikalno pa dejaven deset let oziroma malo več. Po tem, ko je prejšnja predsednica odšla v pokoj, sem prevzel njeno funkcijo, sčasoma pa je prišel še republiški odbor SDGD, katerega član sem že tretji mandat. Trudimo se, velik del stvari lahko naredimo že na ravni podjetja, je pa res, da sindikalno delo zahteva celega človeka. Če hočeš nekaj doseči, moraš temu posvetiti veliko časa, ki pa ga včasih zaradi službenih obveznosti preprosto zmanjka. Marsikje pa tudi niso tako razumevajoči, da boš kot sindikalist hodil na konference, seje, razne sestanke, ampak pri meni še nekako gre, saj imam direktorja, ki je odprt za to.

S čim se pa v vašem podjetju vse ukvarjate?

Gre za dimniške sisteme, za proizvodnjo dimnikov, sam sem vodja odpreme, zadolžen za ekipo viličaristov in skladiščnikov, konec koncev pa sem tudi sam deklica za vse, od metle naprej (smeh). Na ravni podjetja najprej upoštevamo kolektivno pogodbo dejavnosti, smo pa tudi stopničko višje, saj nismo na minimalni plači. Vsako leto, ko je znano, kakšna je inflacija, ko se ve, za koliko bo višja minimalka, se dogovorimo za eskalacijo plač … Hvala bogu, da imamo takega direktorja, s katerim se je mogoče marsikaj dogovoriti. Je pa treba upoštevati dejstvo, da smo v tujem lastništvu, pri nas gre za skupek podjetij, ki se ukvarjajo predvsem s krovstvom, s sedežem v Ameriki, sem pa spadamo tudi mi. Lastniki so tako naravnani, da tisto, kar je zakonsko določeno na državni ravni, vse izpolnijo, kar je več, pa je treba izboriti … A se najdejo luknje (smeh). V naši firmi v Latkovi vasi nas je sicer zaposlenih 40, gre torej za manjše podjetje.

Kaj bi lahko označili za vaš največji sindikalni dosežek?

Kar nekaj časa nazaj so nas prejšnji lastniki dejansko hoteli zapreti. Takrat smo vsi stopili skupaj in vložili veliko truda v to, da je podjetje obstalo. Lani pa smo utrpeli veliko škodo v poplavah … Vse leto je trajalo, da smo firmo postavili na noge, saj nas je popolnoma poplavilo, a lastnik ni obupal nad nami. V mesecu dni smo že uspeli zagnati prodajo, po treh mesecih pa smo imeli podjetje počiščeno v tolikšni meri, da smo lahko začeli s proizvodnjo. Bilo je težko, ker smo morali veliko nadoknaditi, vse dneve smo bili tam, v tujini pa so nas čakali … Ko je treba stopiti skupaj, to naredimo vsi, nič se ne delimo na vodstvo in na zaposlene. Moram pa povedati, da trendi kažejo upad članstva v sindikatu … Veste, v tistih podjetjih, ki jim gre dobro, kjer ni veliko problemov, kjer ne potrebujejo veliko pomoči, se začnejo zaposleni spraševati, zakaj bi plačevali članarino, če od nje domnevno nič nimajo. A seveda imajo, imamo obdarovanja ob praznikih, občasno gremo na kakšen izlet, marsikaj je mogoče narediti … Vendar določeni na žalost tako razmišljajo, a ko kje »zagusti«, takoj potrkajo na naša vrata.

Kako pa po vaše sicer velja pridobiti ter potem tudi obdržati novo članstvo?

Stvar je v tem, da je delavce tako ali tako težko dobiti, vsaj dobre. Pridejo za en teden, morda mesec, pri nas nekateri ne zdržijo niti en dan. Delo je kar težko, pogoji dela so zahtevni, umazanija, prah, vlaga, hrup … Seveda imamo zaščitno opremo, kar je za tuje lastnike, vodstvo, tudi verjetno najbolj pomembno, varnost in zdravje pri delu namreč, strogo zahtevajo, da se držimo vseh pravil … A samo delo ni tako zelo privlačno, sanjsko, plače sicer niso slabe, ampak številni ne zdržijo preprosto zato, ker današnja mladina ni navajena delati … Vam odkrito povem, zdržijo tisti, ki pridejo s kmetov. Naše članstvo je sicer stabilno, smo pa tako ali tako majhna firma, okoli polovica nas je včlanjenih. Sicer pa menim, da sindikat vendarle ne pomeni več samo organizacije veselic, športnih iger in podobno. Še kako pomembna je na primer pravna pomoč, da takoj veš, na koga se je treba obrniti, ko pride do določenega konflikta, ki jih sicer hvala bogu pri nas ni veliko. Sam denimo vem, da se lahko takoj obrnem na Območno organizacijo ZSSS Savinjska, kjer poiščemo rešitev ali pa dobim vsaj osnovno informacijo o tem, kako ravnati. To veliko pomeni in mogoče se nečlani tega premalo zavedajo, in sicer, da bodo, ko bo prišlo do določenih težav, tako ali tako oni na slabšem.

Kako pa sindikate še pripraviti na izzive časa?

Bolj ali manj je danes vse na voljo, vse informacije in podatki, manjka pa tisti fizični stik, ena na ena. Po mojem bi morala obstajati nekakšna sindikalna skupina, ki bi kar po podjetjih hodila, seveda v dogovoru z delodajalcem, ampak tako, da bi se res videlo, da se nekaj dogaja … Marsikdo samo pogleda tisti procent na plačilni listi, za koliko je šla plača gor, če je šla, dejanske seje, dogovarjanje, pogajanja, delo pogajalske skupine pa ga ne zanimajo. Če pa bi v podjetje prišel predsednik, sekretar sindikata dejavnosti, tudi območna sekretarka, in malo povedal, kaj se dogaja na terenu, kaj so najbolj pereči problemi, kako je s pravno pomočjo, bi lahko bilo drugače …

Kakšen mora biti po vaše obraz sindikata?

Najprej mora imeti debelo kožo, pa ne samo zaradi vodstva podjetja, kjer deluje, temveč tudi zaradi članstva. Odprt moraš biti za vse in pripravljen prisluhniti vsakomur, ne glede na to, ali ti je človek pri srcu ali ne, ali ti je simpatičen ali ne. Saj veste, obstajajo tudi takšni, ki ne poznajo drugega kot kritiko. Znati se moraš tudi prilagajati, biti malo iznajdljiv, delati v rokavicah, včasih pa tudi udariti po mizi in vztrajati. Najpomembneje pa je, da si človek s srcem.