Prodajalke v Planetu Tuš – Celje

Tokrat se za našo redno rubriko nismo pogovarjali s posameznikom ali posameznico, temveč s sindikalno ekipo. In sicer s skupino delavk Planeta Tuš – Celje, ki so bile ene bolj angažiranih in organiziranih članic Sindikata Tuš v njegovih prizadevanjih za izboljšanje položaja delavk in delavcev v podjetju ter sklenitev podjetniške kolektivne pogodbe.

Za vami je razmeroma kratko obdobje delavskega organiziranja v podjetju Engrotuš, v katerem pa ste vseeno dosegle pomemben uspeh. S kakšnimi težavami in pritiski ste se soočale v začetku in s kakšnimi se zdaj?

Pritiske vsaka zaposlena čuti po svoje. Ljudje smo si različni. Nekateri so pokazali zobe in dali poslovodstvu že na začetku jasno vedeti, da se zavedamo svojih pravic, spet drugi so prej popustili pritiskom, ker niso imeli znanja, kakšna zakonodaja nas ščiti. Problem imamo tudi s pomanjkanjem kadra. Ko je bilo dovolj zaposlenih, je bilo naše delo kvalitetno in si lahko tudi napredoval, danes pa je samo pritisk, pritisk, premalo zaposlenih, nižji stroški. Pomanjkanja kadra se podjetje loteva z nadomeščanjem kadra; zaposlujejo upokojence, študente, agencijske, skratka prekarne delavce, ki ne zmorejo dela na oddelkih, kjer je intenzivnost dela nadpovprečna. Kakšno je delo, je odvisno tudi od poslovodij, ki se morajo znajti v situaciji, ko ni ljudi, saj kapital skuša, da delo opravi čim manj ljudi, za manjše stroške. Od tod tudi veliko včlanitve v sindikat v poslovalnici – kot upor proti izkoriščanju in šikaniranju. Želimo si, da bi se nam pridružilo tudi več poslovodij, saj je naš boj tudi njihov boj.

Omenjate pomanjkanje delavk in delavcev, kar pomeni, da pogosto dela premalo delavk, podaljšuje se delovni čas in intenzivnost dela. Kako se lotiti tega problema, bi vam pomagalo skrajšanje delovnega časa, recimo ob sobotah?

Problem manka zaposlenih na izmeno je še vedno pereč! Vedno huje je, saj smo zaradi bolniških odsotnosti in dopustov primorane delati več, podaljševati delovni čas. Če le gre, poskušamo delati manj, kot rečemo v sindikatu »Ne delam za tri«, vendar to včasih ne gre. V sindikatu se zato trudimo spodbujati miselnost in delovanje, da smo solidarne z delavkami in delamo po pravilih in nismo solidarne s kapitalom in delamo preko sebe, zdravju v škodo.

Včasih so bile trgovine ob sobotah odprte do enih in mislim, da bi se tak sistem dalo ponovno vzpostaviti. Problem je, ker vodstvo podjetja misli samo na denar in dobičke. Bojijo se, da se bo posledično stekalo manj v blagajne že med tednom, saj v večjih centrih ni samo nakupovanje, temveč tudi druženje ljudi, to je postal nov način življenja. Na nas trgovkah je, da se povežemo z vsemi delavkami in si izborimo več prostega časa. Da skrajšamo odprtje trgovin ob sobotah, pa da nikjer ne bi smeli delati nadur, razmišljati moramo tudi o 30- ali 32-urnem delovnem tednu, da bomo vsi imeli več prostega časa. Skratka, več kot nas bo v sindikatu, močnejši bomo in bomo lahko vplivali tudi na delovni čas, si izborili lažje delo in več prostega časa.   

Sestavni del dela v trgovini je tudi delo z ljudmi. To je verjetno še en element, zaradi katerega je vaše delo še toliko bolj stresno?

Delo prodajalke je vedno bolj podvrženo stresu tudi zaradi strank. Nasilje kupcev do nas narašča. Ne gre več samo za žalitve in zmerjanja, temveč pogosto tudi za potiskanje, brcanje, pljuvanje, vse to je postalo del našega delovnika. V veliko poslovalnicah ni varnostnikov, ki bi to preprečili, saj so za podjetja očitno prevelik strošek.

Kljub temu niso vsi kupci slabi, delavke Tuša smo bile deležne velike podpore ob zadnji napovedani stavki. Kupci so nas podpirali, spodbujali in tudi mnogi sindikati in drugi delavci so nas podprli z izjavami, zato smo jim hvaležni – tudi delati je bilo lažje, več spoštovanja smo dobile!

Kako uspete usklajevati delo z domačimi obveznostmi? Se vam zdi poleg boja za delavske pravice pomembno zavzemati tudi za kvalitetnejše in dostopnejše javne storitve, mdr. šolstvo, zdravstvo, dolgotrajno oskrbo?

Delo z domačimi obveznostmi je zelo težko usklajevati. Zato ker večino časa preživimo v službi, na poti domov so še zastoji na cestah, ko pridemo domov pa smo izčrpane. Mnoge preživimo zelo malo časa z otroki tudi zato, ker nas premeščajo na delo v oddaljene poslovalnice. Opažamo, da doma zaradi utrujenosti in izčrpanosti pogosto ne moremo opraviti niti osnovnih opravil in različnih gospodinjskih del brez predhodnega počitka. Pogosti so večeri brez kosila, zjutraj pa smo spet na razpolago za delo.

Čas je, da začnemo razpravo o kakovosti življenja delavk in delavcev, torej tako o našem o prostem času kot o dostopnejših javnih storitvah, za vse. Moramo se boriti za družbo, ko delavke ne bomo cele dneve garale za kapital, ampak bomo lahko živele, se rekreirale, bomo s tistimi, ki jih imamo radi, se bomo izobraževale, skratka živele kot vsi drugi. 

Kaj je bila vaša prva prelomnica, kdaj ste se zavedale, da vam z vašimi zahtevami lahko uspe?

Za mnoge je bila prelomnica že to, da se je sindikat sploh ustanovil, saj je to mnogim dalo upanje, da so spremembe možne. Za preostale je bila zelo pomembna prelomnica priprave na stavko, ko so se zanjo izrekle tudi sodelavke, za katere nismo pričakovale, da se bodo. Veliko smo se pogovarjale, se spodbujale, opogumljale. Prelomno je bilo tudi prvo zvišanje osnovne plače decembra 2022 in konstantno povečevanje članstva sindikata.

Za konec še: kakšne so lastnosti dobre sindikalistke?

Da se upa javno izpostaviti, povedati na glas in se potegniti za svoje sodelavke in sodelavce. Da je pogumna, dela za dobro vseh svojih članov, vsega delavstva! Da je dober govorec, ki zna argumentirati zahteve. Ključno pa je, da se zaveda moči delavstva, da prisluhne članicam in članom, jih povezuje, kajti samo skupaj se lahko upremo kapitalu!