Darja Ružnić

Naša tokratna sogovornica je ena od dobitnic letošnjega priznanja Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije (SDPZ) za svoje dobro sindikalno delo. Povedala je, da ji sindikalno priznanje pomeni veliko.

Kakšna je tvoja poklicna in sindikalna pot?

Že 29 let sem na pošti, to je moja prva zaposlitev. Sem vodja pošte v poštnologističnem centru, delamo v glavnem s pogodbenimi strankami in smo velik oddelek z okoli 150 zaposlenimi.

V sindikatu sem že tudi od vsega začetka in mi je žal, da sindikalni duh kar malo izginja. Časi so drugačni, več je poudarka na individualizmu, skupna moč in sloga pa ne prideta več toliko do izraza. Kapitalizem sam po sebi kot sistem temu skupnemu delovanju nasprotuje.

Štiri mandate sem bila tudi članica sveta delavcev. Tudi s sindikalisti stalno sodelujem v kakšnih strokovnih zadevah, kot je na primer delovna uspešnost.

Omenila si individualizem, kako ga vendarle preseči in ljudi privabiti v sindikat?

Mlade bi bilo predvsem treba nekako privabiti, pa se mi zdi, da jih je zelo težko motivirati, saj so proizvod svojega časa. Odraščali so v časih, ko se je mogoče vera v boljši jutri, v skupnost izgubljala. In tako svet razumejo bolj tako, da če ne boš poskrbel bolj zase, ne bo nihče poskrbel zate.

Nekoč sem slišala trditev, da so se na severu ljudje bolj povezovali, ker so bili v to prisiljeni, saj so bile razmere za življenje težje. Enkrat smo bili s svetom delavcev na Švedskem, kjer mi je bilo zanimivo opazovati, kako zadeve tam delujejo.

Kako vidiš vlogo sindikata in sveta delavcev, kakšne so po tvojem mnenju vzporednice, kakšen je pomen sodelovanja teh delavskih zastopništev?

Dobro je, da delujeta vsak na svojem področju in vsak na svoj način. Sindikat ima recimo možnost, da ob pomanjkanju in zaostrovanju dialoga gre tudi v bolj zaostrene akcije.

Ker je v znanju velika moč, veliko več dosežeš, če poznaš zadeve, če se poglobiš, če ne kontriraš samo zato, da kontriraš. Bistvo pa se mi zdi, da bi si morala oba organa zastaviti skupne cilje in v tiste, ki so najpomembnejši, vložiti največ. In potem seveda delovati še vsak po svoje.

Na Pošti sem svoje delo v svetu delavcev zaključila ravno zato, ker sta dva močna sindikata in nisem mogla delati. Preveliko vlogo je imelo to nasprotje med sindikatoma in je šlo bolj za to, kdo bo močnejši, ne pa, kakšni so skupni cilji.

Kateri so na Pošti po tvoje tisti skupni cilji, s katerimi se je treba ukvarjati?

Že večkrat omenjene kadrovske težave. Na Pošti imamo ogromno različnih urnikov in fizično delo, za kar je delavce težko dobiti. Tudi negotovosti je veliko, zaposleni ne vemo, kaj se bo dogajalo s privatizacijo. Plujemo v nekih smereh, uprave se menjajo, včasih se sprašujemo, kaj bo.

Problem Pošte je to, da je ogromna, da smo po celi Sloveniji. Ene stvari so lokacijsko pogojene, tiste skupne pa so vedno prisotne. Mislim, da se težje podredimo skupnemu cilju, da je to lažje v firmi, kjer je dvesto ljudi v eni hiši.

Morali bi delati tudi na tem, da bi bili bolj družinam prijazno podjetje, na Pošti dela tudi ogromno parov, celo otrok zaposlenih. Veliko se je sicer že naredilo, saj imamo manj delovnih sobot, krajše delovne čase. So pa tudi deljeni delovni časi, ki zagotovo niso najbolj prijazna oblika.

Tudi vedno druge novitete, enkrat gremo v trgovsko blago, drugič spet drugam, zahtevajo ogromno znanja, da se vseskozi učimo, izobražujemo. Na nekaj se navadimo, pa spet pride kaj drugega. Tako da je delo tudi zahtevno.

Omenila si potrebo po znanju. Je to smer, v katero mora iti prihodnost sindikalizma?

Točno tako. V znanju je res moč. Rekla bi tudi, da bi tudi znanje o komunikaciji prišlo sindikalistom prav, kako se pogajati. Tudi osebnostno se je treba graditi, da znaš biti tiho, ko je trenutek za tišino, in znaš tudi zaropotati. Tisti čas je minil, da samo gremo na ulice in tam nekaj tulimo. Dejansko imamo vedno več v rokah. Recimo zdravje pri delu. Tega je na papirju vse več, v praksi pa vse manj. Sama vidim, kaj vse naredi človeku trdo delo, a poklicnih bolezni ne ugotavljamo, čeprav vemo, da obstajajo. Želela bi si, da bi bilo vse skupaj bolj življenjsko. Včasih je namesto gore papirjev veljala neka zdrava kmečka pamet, pa je bilo tudi manj delovnih poškodb. Ne pomnim, da bi jih bilo pred dvajsetimi leti toliko kot sedaj. Res je, da je intenzivnost dela večja, pa tudi ljudje morebiti nismo ob vsaki najmanjši poškodbi želeli zapisnika.

Pred časom ste bili na Pošti tudi na točki stavke. Ali na Pošti vre?

Stari problemi na Pošti so potencirani tudi s splošnim stanjem v državi. Želim  si, da bi se drugače pogovarjali, da ne bi prišli do točke, ko bi si grozili. Stavka je stresna tudi za nas zaposlene, ni je enostavno speljati, odgovornost imamo tudi do svojih strank. V redu je, da je bil sklenjen dogovor, in upam, da bo šel socialni dialog še naprej.

Kakšen mora po tvoje biti obraz sindikata?

Sindikalist mora biti človek, rad mora imeti ljudi. In ne sme mu biti vseeno za družbene razmere.