Delavske pravice na Evropskem sodišču za človekove pravice

15. 10. 2024

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Evropska konvencija o človekovih pravicah) je začela veljati septembra 1953. Z njo si deklaracija prizadeva zagotoviti splošno in učinkovito priznavanje in spoštovanje v njej razglašenih pravic. V ta namen je bilo s Konvencijo ustanovljeno tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) s sedežem v Strasbourgu, ki odloča o kršitvah Konvencije in ima pooblastila za sankcioniranje držav, ki določb ne upoštevajo.

Države, ki so ratificirale Konvencijo (države pogodbenice), teh je trenutno 46, so se zavezale zagotoviti vsem pod svojo sodno oblastjo temeljne državljanske in politične pravice, ki jih določa Konvencija. Pravice in svoboščine iz Konvencije so pravica do življenja, pravica do poštenega sojenja, pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, svoboda izražanja, svoboda mišljenja, vesti in vere ter varstvo lastnine. Konvencija prepoveduje mučenje in nečloveško ali poniževalno ravnanje, prisilno delo, samovoljno in nezakonito pridržanje ter kršitev v njej določenih pravic in svoboščin. H Konvenciji se dodajajo protokoli, ki ji dodajo eno ali več pravic oziroma spreminjajo do- ločene pravice. Protokoli so zavezujoči za države, ki jih podpišejo in ratificirajo.

Konvencija je s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice postala živ instrument. Sodišče odloča o številnih družbenih vprašanjih, med drugim o nošenju muslimanske naglavne rute v šolah ali na univerzah, o vprašanjih glede splava, pomoči pri samomoru, policijskih pregledov, pri katerih se mora osumljenec sleči do golega, suženjstva v domačem okolju, odvzema pravice do iskanja lastnih korenin zaradi pravice matere do anonimnega poroda, zaščite novinarskih virov, diskriminacije Romov in varstva okolja. Pritožbo na ESČP lahko vloži katerakoli oseba, skupina posameznikov, podjetje ali nevladna organizacija, ki meni, da so ji bile kršene pravice; meddržavno pritožbo pa lahko vloži katerakoli država zoper drugo državo. Pritožbo je mogoče vložiti zoper eno ali več držav, ki so ratificirale Konvencijo.

Pogoji za vložitev pritožbe na ESČP

• Pred vložitvijo morajo biti izčrpana vsa pravna sredstva v državi pogodbenici, do najvišje stopnje sodne oblasti, kar je običajno sodba najvišjega sodišča v državi, pri nas odločba Ustavnega sodišča RS.
• Pritožba na ESČP se lahko vloži štiri mesece od take odločitve.
• Pritožba se lahko nanaša na eno ali več pravic, določenih s Konvencijo.

Če ESČP ugotovi kršitev, sankcionira državo in lahko pritožniku dosodi pravično zadoščenje. Sodišče ima toliko sodnikov, kolikor je pogodbenih strank. Izvoljeni so za dobo devetih let, brez možnosti ponovne izvolitve. Od 1. julija 2024 je predsednik ESČP Marko Bošnjak, nekdanji slovenski odvetnik. O zadevah sodišče odloča v različnih sestavah.

Odločitve ESČP z delovnopravno naravo

Konvencija v 11. členu določa, da ima vsakdo pravico do svobode zbiranja in združevanja, vključno s pravico, da ustanavlja sindikate in se jim pridruži, da bi zavaroval svoje interese. V zadevi Danilenkov in drugi proti Rusiji je delodajalec zaposlene zaradi članstva v sindikatu obravnaval manj ugodno. Ker je na podlagi zakonodaje mogoče diskriminacijo ugotoviti le v kazenskem postopku, so bile njihove tožbe na nacionalnih civilnih sodiščih zavrnjene. Državni tožilec kazenskega postopka ni hotel sprožiti. ESČP je ugotovilo neobstoj učinkovitega sodnega varstva svobode združevanja v sindikate v nacionalni zakonodaji, kršitev svobode zbiranja in združevanja (11. člen Konvencije) ter prepoved diskriminacije (14. člen Konvencije).

V zadevi Islington London Borough Council proti Ladele je pritožnica, zaposlena na matičnem uradu, pred uvedbo zakona, ki je omogočal registracijo istospolnih partnerjev, prosila delodajalca, naj je ne imenuje za matičarja za registracijo istospolno usmerjenih partnerjev. Delodajalec prošnji ni ugodil. Pritožnica je delovno nalogo zaradi svojega krščanskega prepričanja zavrnila, zato je delodajalec sprožil disciplinski postopek. Pritožbeno sodišče Združenega kraljestva je zavzelo stališče, da primer ne izkazuje neposredne verske diskriminacije, saj ne temelji na njenih verskih prepričanjih, ampak na njeni zavrnitvi izpolnitve delovne naloge. Zavrnjena je bila tudi trditev o posredni diskriminaciji, pri čemer je pritožbeno sodišče navedlo, da je to del splošne zavezanosti svèta k spodbujanju enakosti in različnosti v skupnosti in zunaj nje, pri čemer taka politika ni posegala v pravico pritožnice do takih prepričanj. Pritožbeno sodišče je prav tako menilo, da bi drugačna ugotovitev vodila k diskriminaciji na drugačni podlagi, in sicer k spolni diskriminaciji. Ladele je po odločitvi pritožbenega sodišča vložila pritožbo na ESČP, v kateri je trdila, da jo je Združeno kraljestvo diskriminiralo na podlagi njene vere, kar je v nasprotju s členom 14. in 9. členom Konvencije. Njena zadeva je bila združena z zadevami treh drugih pritožnikov, ki so vložili podobne zahtevke proti Združenemu kraljestvu, in ESČP je v senatu izdalo sodbo v zadevi Eweida proti Združenemu kraljestvu in njeno pritožbo zavrnilo.

V isti sodbi je ESČP obravnavalo tudi zadevo Nadie Eweido, zaposleno pri British Air-ways (BA), zaradi politike podjetja o uniformah, ki je določala, da je treba verski nakit nositi tako, da ga ni videti, pod obleko. Eweida je med delom vidno nosila ogrlico z verskim simbolom, majhnim križem. British Airways jo je zaradi vztrajnega nošenja ogrlice poslal na neplačan dopust. Nacionalno sodišče je razsodilo v korist British Airways. Eweida je nato vložila pritožbo na ESČP, v kateri je trdila, da nacionalna sodišča niso zaščitila njenih verskih pravic. ESČP je tehtalo pravico do svobode vere pritožnice in pravico do zunanje podobe podjetja in ugodilo pri- tožnici. Zapisalo je: Nacionalni organi, zlasti sodišča, pri tehtanju sorazmernosti ukrepov, ki jih sprejme zasebno podjetje v zvezi s svojim zaposlenim, delujejo v okviru proste presoje. Kljub temu je Sodišče v obravnavani zadevi ugotovilo, da ni bilo vzpostavljeno pravično ravnovesje. Na eni strani tehtnice je bila želja gospe Eweide, da izrazi svoje versko prepričanje. Kot je bilo že omenjeno, je to temeljna pravica: ker mora zdrava demokratična družba dopuščati in ohranjati pluralizem in raznolikost, pa tudi zato, ker je za posameznika, ki mu je vera postala osrednji temelj njegovega življenja, pomembno, da lahko to prepričanje sporoči drugim. Na drugi strani tehtnice je bila želja delodajalca, da bi ustvaril določeno podobo podjetja. Sodišče meni, da je bil ta cilj nedvomno legitimen, vendar so mu nacionalna sodišča pripisala preveliko težo. Križ gospe Eweide je bil diskreten in ni mogel vplivati na njen profesionalni videz. Ni bilo dokazov, da bi nošenje drugih, prej dovoljenih verskih oblačil, kot so turbani in hidžabi, drugih zaposlenih negativno vplivalo na blagovno znamko ali podobo družbe British Airways.

Drugače je ESČP odločilo v zadevi Shirley Chaplin, medicinske sestre, ki se je soočila z disciplinskim ukrepom, potem ko ni sledila navodilu delodajalca, da zaradi zdravstvenih in varnostnih razlogov med delom ne sme več nositi križca. Tudi v njenem primeru je presojalo med pravico do svobode vere, vendar so zdravstveni in varnostni razlogi utemeljeno omejevali obravnavano pravico, zato je njeno pritožbo zavrnilo.

ESČP je zavrnilo tudi pritožbo Christiane Ebrahimian, javne uslužbenke, ki je bila zaposlena za določen čas na psihiatričnem oddelku bolnišnice v Franciji kot pomočnica socialnega delavca in je nosila hidžab, saj je presodilo, da je zaradi ohranitve državne sekularnosti in nevtralnosti javnih storitev njena pravica do svobode vere na delovnem mestu javne uslužbenke utemeljeno omejena. Odločitve ESČP so dokončne in za države pogodbenice zavezujoče. Odločitve postavljajo smernice vsem nacionalnim sodiščem. Trenutno na odločitev čaka tudi 1100 slovenskih zadev.

Kristina Gomboc Nikolić, služba pravne pomoči ZSSS,
foto Tingey Injury Law Firm/Unsplash