Vladimir Dravinski

Vladimir, za tovariše Vlado, je mojster steklarstva in dolgoletni sindikalist, ki se po skoraj štiridesetih letih dela v Steklarni Rogaška predčasno poslavlja, saj je eden izmed dobrih sto petdeset presežnih delavcev, ki bodo zaradi »prestrukturiranja« podjetja izgubili delo. Skupina Fiskars, ki je od leta 2015 lastnica steklarne, namreč načrtuje spremembe. A Vlado ostaja optimističen, saj bodo odpuščeni delavci prejeli dostojne odpravnine, ki so plod trdih pogajanj in jih zagotavlja podjetniška kolektivna pogodba. Pogajanja zanjo so bila za podjetniški Sindikat kemične, nekovinske in gumarske industrije (KNG) zahtevna naloga, ker pri vodstvu dolgo časa ni bilo razumevanja za pomen enega izmed najzahtevnejših obrtniških poklicev pri nas.

Celo življenje si preživel pred steklarsko pečjo, nam lahko predstaviš svoje delo?

Zahtevno, ker mora steklarska peč ves čas goreti, iz osmih odprtin pa neprestano teče staljeno steklo. Pred pečjo se v štiriizmenskem delovniku izmenjuje približno šestdeset delavcev, pri vsaki odprtini nas dela osem, steklopihalci oziroma krogličarji izdelamo iz kroglice staljenega stekla v eni minuti en kozarec. Delovni tim mora pri tem delovati usklajeno, vsaka napaka lahko podre delovni ritem in norma je potem težko dosežena. Na običajen dan steklarski mojster izdela tudi do 800 kelihov, pa tudi nogice in podstavke. Pri tem mora paziti, da je steklo končnega izdelka popolnoma čisto, da torej ni nobenih nepravilnosti v obliki, ujetih mehurčkov zraka ali nečistoč. Treba je biti osredotočen, pozoren in usklajen, kar je še posebej zahtevno v popoldanskem turnusu ali ponoči. Ves čas delaš v vročini, poleti se lahko temperatura dvigne tudi do 50 stopinj Celzija.

Verjetno se moraš za tak poklic tudi izobraziti, kako je potekala tvoja karierna pot?

Tako je, v Rogaški Slatini je steklarska šola, kamor sem se leta 1983 prišel izobrazit za ta poklic. Med šolanjem sem opravljal prakso v steklarni, v t. i. učni skupini, kjer se ob delu naučiš poklica. Po odsluženi vojski sem nato leta 1989 začel delati v steklarni, kjer sem ostal do danes. Od začetka mi je bilo to delo izredno zanimivo, imel sem voljo do dela in pripravljenost naučiti se novih tehnik obdelave stekla. Z leti nato pridobiš potrebne veščine in znanja, da veš, kako se izdelajo različni modeli stekla za različne naročnike, in sčasoma postaneš steklarski mojster.

Je mlade težko navdušiti za tak poklic?

Za tako delo moraš imeti roko in potrpežljivost, ker se artikli ves čas spreminjajo, nekateri so bolj preprosti, drugi bolj zahtevni, kar se pozna tudi pri mladih. Slovenskih je vedno manj, trenutno večinoma prihajajo s Hrvaške.

S kakšnimi težavami se trenutno soočate v steklarni?

Zaradi upokojevanja in zmanjšanega povpraševanja so novi lastniki začeli »racionalizirati« proizvodnjo, zmanjševati številčnost ekip, nato pa še ugašati peči, tako da zdaj deluje le še ena, električna, od skupno šestih. Na tej, ki je sicer namenjena avtomatski proizvodnji, so prisilno ustvarili novo delovišče, za manj številčno ekipo. Skrbi me, kje bodo našli delo za preostanek delavcev.

Kako pa je poskrbljeno za člane sindikata v podjetju?

Podjetniška kolektivna pogodba je boljša kot kolektivna pogodba dejavnosti, saj poleg višjega regresa določa tudi druge nadstandardne dodatke, med drugim vročinski dodatek med izmeno, premore med delom in prostore za hlajenje, kjer so na voljo osvežilne pijače. Poleg tega je boljše obračunan tudi dodatek za nočno in vikend delo, vsako leto se dogovorimo za dostojen regres, zadnji dve leti delavci prejemajo tudi proizvodni bonus, t. i. božičnico. Že dolgo časa si prizadevam tudi, da bi bilo kot posebna kategorija prepoznano ročno delo. Tržnice in tržniki namreč naše izdelke predstavljajo kot rezultate »unikatnega ročnega dela«, medtem ko izdelke izdelujemo serijsko. Prav bi bilo, da dobimo tudi dodatek za ročno delo.

S kakšnimi izzivi pa se soočate pri sindikalnem delovanju?

Član podjetniškega sindikata KNG sem, odkar sem začel tu delati, in rečem lahko, da je bilo včasih zanimanje za sindikalno delovanje večje. Zdaj ljudje samo čakajo, da se bo kaj zgodilo, in se na nas obrnejo šele, ko imajo težave ali kaj potrebujejo. Ne pomislijo pa na to, da se sindikat poleg organizacije izletov, nudenja počitniških kapacitet in ugodnejših posojil nenehno bori za izboljšanje delavskih pravic. Sindikalni zaupniki smo v prvi bojni liniji: tako pri razreševanju konfliktov delovnega kolektiva z delovodji kot v disciplinskih postopkih in pri pogajanjih za izboljšanje podjetniške kolektivne pogodbe. Smo neposredni stik med delavci in vodstvom.

Kakšne so lastnosti, ki jih mora imeti pravi obraz sindikata?

Pogumen moraš biti, povedati, kar si misliš, predvsem pa te ne sme te biti strah postaviti se za svoj prav in prav tvojih sodelavcev. Za tem moraš potem znati tudi stati in ne popuščati. Če neko akcijo začneš, jo moraš tudi pripeljati do konca. Na tak način se gradi zaupanje med sodelavci in pripadnost sindikatu.