Irena Štamfelj

Je sindikalistka različnih vlog in nalog: svetovalka ZSSS za enake možnosti, starševstvo in socialna zavarovanja, članica izvršnega odbora sindikata zaposlenih v ZSSS, vodja Odbora za enake možnosti ZSSS in še bi lahko naštevali.

Kakšna je tvoja dosedanja sindikalna pot?

Svojo sindikalno pot sem začela kot koordinatorka projektov na področju usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ter spodbujanja enakosti spolov na trgu dela. Kasneje sem poleg dela na področju enakih možnosti pričela sodelovati še na področju socialne politike in socialnih zavarovanj (socialni in družinski transferji, dolgotrajna oskrba, osebna asistenca, pokojnine …). Trenutno kot članica sodelujem v svetu Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter na ravni Evropske konfederacije sindikatov v Odboru za ženske in v Odboru za socialno varstvo in pokojnine. V moj delokrog spada tudi vodenje Odbora za enake možnosti ZSSS, v okviru katerega vsako leto podelimo priznanje roža mogota za dosežek oziroma dosežke na področju uveljavljanja enakih možnosti žensk in moških ob 8. marcu, mednarodnem dnevu žensk.

Med tvoja glavna delovna področja torej spadajo enake možnosti, starševstvo in socialna zavarovanja. Zakaj so pomembna oziroma zakaj se sindikalna organizacija, kot je naša, z njimi pravzaprav ukvarja?

Menim, da je eno od ključnih poslanstev sindikatov že od nekdaj tudi zagovarjanje in branjenje socialne države ter enakih možnosti vseh, ki sodelujejo na trgu dela. Kdo, če ne sindikati bomo prvi, ki bomo nasprotovali neusklajevanju socialnih in družinskih transferjev, ki vemo, da pomembno znižujejo revščino v Sloveniji, ali pa se zavzemali za izboljšanje gmotnega položaja upokojenk in upokojencev, enako dostopno dolgotrajno oskrbo, enako plačilo za enako delo ali delo enake vrednosti ne glede na spol, ali opozarjali na odpravo diskriminacije vseh, ki so zaradi katerekoli osebne okoliščine (narodnost, invalidnost, starost ipd.) v neenakem položaju? V praksi je veliko težav povezanih z usklajevanjem zasebnega in poklicnega življenja, v številnih panogah primanjkuje delavk in delavcev, tako da prihaja do dodatnih obremenitev že zaposlenih. Ob tem se pogosto pozablja na skrbstvene obveznosti, vse več je srednje generacije, ki se poleg skrbi za otroke srečuje še z oskrbo staršev.

Tukaj je še nasilje nad ženskami –  v ZSSS vrsto let zahtevamo sprejem ukrepov znotraj delovne zakonodaje, ki blažijo posledice za žrtve nasilja v družini. Nekaj ukrepov, kot je dodatni dopust za žrtve nasilja v družini, je sicer prinesla lani sprejeta novela zakona o delovnih razmerjih.

Kako pa bi po tvojem mnenju sindikate morali pripraviti na izzive sodobnega časa?

Z mojega področja dela vidim kot največji izziv, kako reševati težave, ki so se nakopičile v povezavi s starajočo se družbo. S tem vprašanjem so povezana vprašanja dostopnosti pravic do dolgotrajne oskrbe, prenova pokojninskega sistema in s tem povezanega vprašanja višin pokojnin in upokojitvenih pogojev bodočih upokojenk in upokojencev, dostopnost zdravstvenega sistema in učinkovitost sistema socialne varnosti.

Zakaj je to pomembno?

Kot družba se bomo morali odločiti, ali se nam zdi vlaganje v ohranjanje samostojnosti in neodvisnosti starejših ter dostojno in spoštovanja vredno življenje v starosti strošek ali investicija. Ali smo na ta izziv pripravljeni? Vsekakor ne. Ključni problem bo oziroma je že zagotavljanje kadra.

Za pripravo sindikatov na izzive sodobnega časa pa je ključno tudi stalno usposabljanje in izobraževanje pa tudi sodelovanje in povezovanje z drugimi sindikati na evropski ravni, kjer prihaja do izmenjave izkušenj, dobrih praks.

Si tudi del izvršnega odbora sindikata zaposlenih v ZSSS. Kaj pa ti pomeni ta vrsta sindikalnega udejstvovanja?

Pomeni mi veliko, saj se v ekipi izvršnega odbora iskreno trudimo delovati v korist članstva. V zadnjih letih smo z delodajalcem sklenili kar nekaj dogovorov, ki prinašajo konkretne ukrepe za izboljšanje delovnih pogojev zaposlenih, kot so: dogovor o ukrepih za varovanje pred spolnim in drugim nadlegovanjem ter trpinčenjem na delovnem mestu in v zvezi z delom, dogovor o delu na domu ter dogovor o dodatnem prostovoljnem pokojninskem zavarovanju, če jih omenim samo nekaj. Skrbimo pa tudi za povezovanje med člani in članicami –  letno organiziramo družabna srečanja, kot so novoletno druženje, sindikalni izlet, Dedek Mraz za otroke članic ter članov ipd. Nudimo tudi kar nekaj ugodnosti, kot so blagajna vzajemne pomoči, sofinanciranje cepljenj, prijavnin za maratone ipd. Prav tako se trudimo prisluhniti vsakemu članu in članici ter vse težave članstva reševati sproti ter v duhu dobrega socialnega dialoga.

Za konec: kakšen mora po tvojem biti pravi sindikalist oziroma sindikalistka?

Vsekakor mora imeti v današnjem času trdo kožo, vztrajnost, odločnost, prilagodljivost, odprtost in širino duha, socialni čut, sposobnost vživeti se v položaj drugega, sočutje in kar precej poguma ter dobre komunikacijske sposobnosti. Povsod sindikati žal niso najbolj zaželeni, saj delodajalci želijo imeti proste roke pri sprejemanju odločitev, ki se tičejo zaposlenih …