Vloga sindikatov pri zagotavljanju pravičnega pokojninskega sistema

Sindikati so bili skozi zgodovino vedno tesno vpeti v oblikovanje in izvajanje različnih oblik socialne varnosti, med njimi tudi pokojninske sisteme, ki jih širom Evrope pogosto razumemo kot ključne gradnike solidarne družbe. Še pomembnejšo vlogo pa so imeli pri načrtovanju pokojninskih reform, kjer so si zavzemali, da bi bili do plačila po koncu delovne dobe upravičeni vsi prebivalci, ne zgolj delovno aktivni.

Hitra industrializacija in politične spremembe po koncu druge svetovne vojne so prinesle obsežne demografske spremembe zaradi česar so države morale večkrat reformirati svoje pokojninske sisteme. V teh procesih so sindikati odigrali pomembno vlogo s prizadevanji za oblikovanje pokojninskih sistemov, ki bi zagotavljali dostojno življenje vseh prebivalcev po koncu delovne dobe. Njihova vloga je segala od zagovarjanja javnih pokojninskih sistemov do posrednega ali neposrednega sodelovanja pri oblikovanju politik, ki bi zagotavljale dolgoročno vzdržnost teh sistemov. Kot v intervjuju, ki ga objavljamo v nadaljevanju prispevka, poudarja Bernhard Ebbinghaus, profesor sociologije in predavatelj na nemški Univerzi Mannheim, pa imajo sindikati pomembno vlogo tudi v sedanjih »novih politikah« kot jih imenuje.

V številnih evropskih državah si sindikati namreč »delijo javni prostor« z državo in delodajalci pri oblikovanju in izvajanju socialnih politik, ki so del družbenega upravljanja. Organizirani delavci in delavke imajo v mnogih evropskih političnih sistemih poseben vpliv z uporabo veta v zgornjem domu parlamenta (državnem svetu) ali pa v različnih večstranskih posvetovalnih telesih (npr. ekonomsko socialnem svetu), s čimer lahko izrazijo nasprotovanje reformam. V takih primerih si po besedah sogovornika vlade prizadevajo oblikovati družbena zavezništva s sindikati, da bi preprečile morebitno blokado reform. Sindikati so na drugi strani zainteresirani za pogajanja o reformah ali prilagoditvah socialnih politik, da bi se s tem izognili večjemu zmanjšanju blaginje za svoje članstvo.

Kadar se reforme zdijo nemogoče, si vlade (in delodajalci) prizadevajo spremeniti strukture upravljanja, da bi s tem oslabile glas delavskih predstavnikov in omogočile večjo prilagodljivost svojim načrtom. Ob zavedanju te grožnje so sindikati praviloma pripravljeni sprejemati kompromise, še poudarja sogovornik in dodaja, da je veliko odvisno od strategij in interakcij med državo in zainteresiranimi stranmi. »Načini socialnega dogovarjanja in upravljanja, ki pripomorejo k oblikovanju družbenega soglasja za izvedbo pokojninskih reform, so pomembnejši, kadar ima organizirano delavstvo pravico veta in kadar pokojninske politike temeljijo na skupnem oblikovanju med vlado in socialnimi partnerji. Razvoj pokojninskih sistemov v Evropi in njihove nedavne reforme nam kažejo kako pomembno je doseganje političnega in družbenega soglasja.«

Bernhard Ebbinghaus se več desetletij ukvarja s proučevanjem evropskih socialnih politik, zlasti Evropskih pokojninskih sistemov in pokojninskih reform, njegovo delo pa je ključno prispevalo k razumevanju različnih modelov pokojninskih sistemov po svetu, vključno z razlikami med javnimi in zasebnimi sistemi ter njihovimi učinki na socialno varnost in dolgoročno vzdržnost.              Foto Universität Mannheim

Več v spodnjem intervjuju, do člankov pa lahko z avtorjevim dovoljenjem dostopate na naslednjih povezavah:

V svojih člankih opisujete ključno vlogo, ki so jo sindikati odigrali pri oblikovanju pokojninskih politik in pogosto tudi pri njihovem doslednem izvajanju. Kakšna je bila njihova vloga od konca 19. stoletja, ko je bil v Nemškem cesarstvu uvedeni prvi Bismarckov sistem socialne varnosti, do konca druge svetovne vojne, ko je Velika Britanija pilotno začela izvajati sistem države blaginje po načelih angleškega ekonomista Williama Beveridga?

Pred prvo svetovno vojno so se morali sindikati boriti za priznanje na dveh področjih. Na eni strani na področju pogajanj, ki je bilo njihova glavna skrb, na drugi strani pa so se skupaj s socialdemokratskimi strankami ali drugimi s sindikati povezanimi socialističnimi strankami na levem političnem polu zavzemali za socialne pravice in pridobivali politično moč preko volitev. Dve poti, ki sta jim omogočili povečevanje družbenega vpliva, sta bili zvišanje deleža kolektivnih pogodb in politična podpora strankam, ki so si prizadevale za reforme po politični poti. Kot nekakšni »siamski dvojčki« so si politične stranke in sindikati prizadevali za spodbujanje socialnih pravic v Evropi.

V Nemčiji je bil eden od temeljev prizadevanj za vzpostavitev države blaginje uvedba socialnih zavarovanj pod kanclerjem Bismarckom. Ta so bila v bistvu vsiljena »od zgoraj navzdol«, da bi omejila revolucionarni zanos zgodnjih sindikalnih gibanj. Vendar pa so si obravnavo delavskega vprašanja in poskus uvedbe socialnih zavarovanj želeli tudi sindikati, a so morali ob tem razmisliti, kakšna je pravzaprav njihova vloga in ali lahko v tem procesu zaupajo državi. Zato so se v Bismarckovskih sistemih vključili v nekakšno so-upravljanje teh sistemov, skupaj z državo.

V drugih državah so si izborili vlogo pri zagotavljanju neke vrste samopomoči, lastnih sistemov socialne zaščite, kot so na primer še danes poklicne pokojnine v Angliji ali Belgiji. Država blaginje, kot jo razumemo danes, se je seveda razvila šele po drugi svetovni vojni: vseobsegajoča država blaginje. Beveridgeovo poročilo, ki ga omenjate, je je bilo med drugo svetovno vojno v Angliji poskus razmišljanja o povojni socialni državi, ki bi vsakomur zagotovila vsaj minimalni dohodek in s tem vse socialne pravice. Sociolog T. H. Marshall, je v petdesetih letih prejšnjega stoletja to poimenoval pravice socialnega državljanstva, ki so sledile civilnim in političnim pravicam, in so bile končni dosežek socialnih pravic za vse.

Za vsakega državljana torej?

Da, za vse, vendar je bilo državljanstvo takrat, v petdesetih letih prejšnjega stoletja, še vedno bolj etno-nacionalistični koncept, celo v Angliji, ki je bila takrat imperij. Pozneje se je to vprašanje obravnavalo bolj kritično: ali socialne pravice vključujejo tudi migrante oziroma kako so delavci migranti vključeni? Drugi koncepti socialne države, pa temeljijo na socialnem zavarovanju: vsaka poklicna skupina skrbi druga za drugo – vplačuje v sistem, v katerem enakovredno prispevajo delodajalci in delojemalci v zameno za določeno obliko samoupravljanja  s temi prispevki. Sindikati imajo v nekaterih tipih teh socialnih zavarovanj svojo vlogo, v izvoljenih organih, v Sloveniji je to Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Država torej ne odloča o vseh vidikih socialnega zavarovanja kot je to značilno za bolj državno obvladovane Beveridgeove modele, kjer država blaginje vsakemu državljanu zagotavlja osnovne pravice, socialne pravice v smislu prostega dostopa do izobraževanja, zdravstva, neke osnovne pokojnine, nekega minimalnega dohodka, itd.

Katero obliko pokojninskega sistema je torej najlažje reformirati, zlasti če upoštevamo, da zahtevajo določeno obliko socialnega dialoga, bodisi tristranskega, ki ga sestavljajo socialni partnerji; torej delodajalci, delojemalci in država, bodisi prek različnih vrst organov, ki imajo specifično pogajalsko moč?

V bismarckovskih sistemih socialnega zavarovanja so imeli sindikati vlogo pri samoupravljanju, zato se je zaradi njihove udeležbe v njih povečalo zanimanje za javne pokojninske sisteme. Politiki so morali upoštevati, da imajo sindikati zato kvazi pravico do veta. Nasprotno pa je v Beveridgeovem svetu država lažje izvedla reformo, na primer pod vodstvom Margaret Thatcher v Angliji, saj je bila potrebna le podpora v parlamentu, v bistvu je šlo za odločitev vlade. Reforma sistema države blaginje je torej odločitev vlade, sindikati običajno niso vključeni v odločanje ali njeno upravljanje. Ker Beveridgeova država blaginje zagotavlja le osnovni minimum, so se kot nujno dopolnilo v teh državah pojavili zasebne poklicne pokojninske sheme. To je impliciralo vprašanje ali in kako se bodo vanje vključili delodajalci in kako bodo sindikati te shem vzpostavili. Na Nizozemskem na primer poznajo institut zagotovljene pokojnine, ki jo zagotavlja država, dopolnjujejo pa jo poklicne pokojninske sheme, o vplačilih v katere se sindikati pogajajo z delodajalci. V tem primeru so partnerji, ki sicer sodelujejo v kolektivnih pogajanjih, prevzeli odgovornost za dodatno obliko pokojnine, kot da bi bili država. Nizozemski model je razmeroma celovit večstebrni sistem, ki dosega razmeroma radodarne pokojnine.

A danes se tudi nekateri Bismarckovski sistemi spreminjajo v smer zasebnih poklicnih pokojninskih shem. Nemčija je recimo dober primer, kjer so bili novi zasebni elementi uvedeni leta 2000, potem ko so večja podjetja za privabljanje kvalificiranih delavcev že uvedla nekatere oblike poklicnih pokojnin. Iz tega lahko sklepamo, da ima vsak od teh sistemov svojo logiko, odvisno od tega, ali gre za Bismarckov sistem ali Beveridgov sistem, kjer se gre več kot le osnovno državno »mezdo«. Kot lahko preberete v enem izmed mojih člankov, lahko tudi Beveridgeov sistem v skandinavskih državah in na Nizozemskem doseže nizko stopnjo revščine v starosti in ob tem še vedno omogoča pomembno vlogo sindikatov pri oblikovanju in izvajanju shem poklicnih pokojnin.

Kakšen pokojninski sistem bi bil torej po vašem mnenju najboljši za redno zaposlenega delavca, ki prejema povprečno ali minimalno plačo?

Redni zaposleni delavec bi najverjetneje raje izbral obliko socialnega zavarovanja, ki bi mu ob koncu dolge delovne dobe zagotavljala dostojno pokojnino. Vendar tu naletimo na paradoks, saj takšen način gledanja v resnici predpostavlja nekakšnega moškega hranilca družine s 40-letno delovno dobo. Poleg tega predpostavlja, da je višina plač izpogajana v kolektivnih pogodbah ter, da se te zvišujejo s produktivnostjo in na koncu koncev to odraža tudi pokojnina. Za delavce z nižjimi dohodki, bolj negotovim ali bolj prilagodljivim delom je odločitev mnogo težja.

Za preprečevanje starostne revščine se mi zdi ključen Beveridgeov osnovni pokojninski sistem ali Bismarckov sistem z dostojno zagotovljeno pokojnino, kar je tudi primer v Sloveniji. Na Nizozemskem so z osnovno pokojnino pomagali ljudem, ki so zaposleni s krajšim delovnim časom. Tisti, ki nimajo polnega delovnega časa, tako prejemajo nekakšno zagotovljeno pokojnino, poklicne pokojnine pa so dodatek glede na to, koliko so v svoji delovni dobi prispevali.

Omenjate zaposlene s skrajšanim delovnim časom ali delovnim časom krajšim od polnega. Če pogledamo evropski trg dela, je prekarnost vse bolj prisotna, zlasti glede na to, da naj bi preko različnih oblik pogodb, v Evropi delalo približno 28 milijonov platformnih delavcev. Delovna sila v Evropi se torej spreminja, bi se morali tudi pokojninski sistemi začeti prilagajati tovrstnim spremembam?

Kar zadeva platformne delavce, kvazi samozaposlene delavce ali samozaposlene, je od posamezne države odvisno, ali so sistemi socialnega zavarovanja za tovrstno delo obvezni in so delavci dolžni plačevati prispevke ali pa so plačila prispevkov oproščeni. Izvzetje lahko povzroči različne vrste težav, najhujša je revščina v starosti. Problematično se mi zdi, kadar ima neodvisni delavec nekakšno konkurenčno prednost zato, ker ne prispeva v socialno zavarovanje. V bismarckovskih sistemih je lahko problem, če so pravila določena tako, da kritje za samozaposlene ali platformne delavce ni enako ovrednoteno kot za redno zaposlene. To z gledišča delodajalcev ustvarja nekakšno nelojalno konkurenco med dvema vrstama delovnih mest; zaposlenimi, ki morajo plačevati socialne prispevke, in samostojnimi delavci, ki te obveznosti nimajo. Evropska unija je nedavno v direktivi o platformah priznala potrebo po ureditvi tega področja, čeprav problema samozaposlenih oseb ni v celoti naslovila.

V nekaterih evropskih državah so že dlje časa uveljavljene kapitalske pokojninske sheme, znaten delež pokojninskega dohodka upokojencev je v njih odvisen od finančnih donosov pokojninskih skladov. Ali ti tako imenovani naložbeni pokojninski skladi zagotavljajo dovolj dobro zaščito delavcev?

V večstebrnih pokojninskih strukturah, kot so Združeno kraljestvo, skandinavske države in Nizozemska, so pokojninski skladi poklicni. Ena od začetnih težav je bila, da so te pokojninske sklade ustanovili delodajalci, pogosto velika podjetja, pozneje pa jih je bilo treba urediti tako, da ne bi šli v stečaj v trenutku, ko gre v stečaj podjetje. Pomembno je bilo, da so skladi naložbeno neodvisni, kar je bila lekcija, ki so se je naučili v britanskih poklicnih pokojninskih shemah. V takih skrbniških skladih je bilo običajno le nekaj predstavnikov delavcev, medtem ko je delodajalec lahko izbral večino predstavnikov. Na Nizozemskem in v skandinavskih državah so sindikati želeli imeti aktivnejšo vlogo pri samoupravljanju teh shem zato so se izpogajali, da v njih sodelujejo s kolektivnimi pogajanji o višini vplačanih prispevkov delavcev in delodajalcev.

Poklicne pokojnine z vnaprej določenimi prejemki so se prvič znašle v težavah med finančno krizo leta 2009, tako kot se javne pokojninske sheme danes soočajo z dolgoročnimi demografskimi težavami. To je sindikate takrat prisililo, da so se odmaknili od shem z vnaprej določenimi prejemki, kar je bila zanje težka odločitev. Med zlomom finančnih trgov naložbe nenadoma niso bile več takšne, kot so bile prej, kar je povečalo tveganost takšnih shem in zahtevalo strateške odločitve. Poleg urejanja pokojnin z davčnimi predpisi je nadzor teh shem prek nadzornih svetov postal pomembno politično vprašanje za sindikate; biti član in v kakšnem deležu.

Poleg tega se je postavilo tudi vprašanje, ali imajo vsi zavarovanci dostop do takšnih sistemov. Zagotovo je tam, kjer so poklicne pokojnine določene s kolektivnimi pogajanji, več delavcev udeleženih v takšnih sistemih. Na Nizozemskem je lahko kolektivna pogodba zavezujoča za vse delodajalce v določenem sektorju, kar pomeni, da takšna pokojninska ureditev resnično zajema skoraj vse delavce. Vse do danes so nizozemski pokojninski skladi postali ogromni investicijski skladi, ki upravljajo več naložb kot recimo znaša njihov nacionalni letni BDP. Vprašanje je torej venomer, kako in kam se ta sredstva vlagajo. Kakšen je vpliv takšnih naložb na okolje? Kakšen je socialni del takšnih naložb, ali naj bodo mednarodno razpršene ali skoncentrirane na domači trg, itd.?  Kakšna so tveganja in koristi naložb v takšne pokojninske sheme, so postale resnično težke odločitve, ki jih morajo sprejeti sindikati v okviru dogovorjenih poklicnih shem, pa tudi delavci, ko se odločajo za različne oblike osebnega pokojninskega varčevanja.

V enem izmed svojih člankov omenjate, da nekatere belgijske in skandinavske sindikalne zveze članom ponujajo svoje različico zasebno financiranih dodatnih pokojninskih skladov. Kaj menite o tovrstnem sistemu individualnega pokojninskega varčevanja, bodisi znotraj sindikatov bodisi zunaj njih?

Menim, da je temeljno vprašanje ali lahko večina ljudi sama sprejme razumno odločitev o takšni naložbi. V Kanadi ali na Švedskem na primer beležijo, da se 90 odstotkov novih delavcev, torej novo zavarovanih sindikalnih članov odloči za privzete pokojninske sklade, ker niso dovolj finančno pismeni, ne vedo kam in kako bi investirali svoje prihranke. Drugo vprašanje za sindikate je, ali bi svojim članom želeli zagotoviti več individualne izbire. Za članstvo bi lahko bilo spodbudno, da bi sindikati začeli razmišljati drugače, na primer: ali lahko članom nudimo dodatno zavarovanje za primer brezposelnosti ali kakšne druge ugodnosti, ki bi povečale članstvo.

To je večna sindikalna tema. V enem od svojih zadnjih člankov ste celo zapisali, da je moč sindikatov tolikšna, kolikor imajo članov. Se vam ne zdi ta trditev kisla popotnica za obči delavski boj?

Strinjam se, a poglejva na primer zgolj situacijo v Sloveniji, kjer je bilo sindikalno gibanje na začetku tranzicijskega obdobja zelo močno, potem pa so se seveda začele pojavljati vse večje težave s članstvom, ki so bile odslikava zmanjšanja politične moči sindikatov. Zakaj bi bil nekdo član, če sindikat ne more preprečiti sprejetja škodljivih zakonskih ukrepov in kdo drug jih lahko prepreči, če ne dobro organiziran sindikat.

In kako presekati ta gordijski vozel, kako lahko sindikati v tem podivjanem času še ostanemo relevantni, če neposrednega političnega vpliva, po vašem mnenju nimamo več?

Vprašanje za številna evropska sindikalna gibanja, v zadnjem času tudi za skandinavske sindikate, je: kaj lahko svojim članom ponudite v smislu ugodnosti? Zaradi česa se splača postati in ostati član sindikata? Ko delavke in delavci postanejo člani sindikata, lahko sindikat zanje naredi »več«, samo če je dovolj močan, tako na delovnem mestu pri pogajanju z delodajalci kot na nacionalni ravni pri oblikovanju socialnih politik. Nekatere od teh, kot so: poklicna zavarovanja za delovne nesreče; stavkovni skladi in druge ugodnosti, so najboljša možna sredstva za povečanje privlačnosti sindikatov. A za sindikate ostaja venomer tudi strateška odločitev: ali bodo branili sistem javnih pokojnin ali pa bodo morali na neki točki preiti na nov sistem; se izpogajati o višjih poklicnih pokojninah; vsaj delno uvesti sistem individualnih prostovoljnih pokojnin; zavzeti neko novo družbeno vlogo, zagotoviti si nov razlog za svojo obstoj s tem, da bodo dokazali, da svojim članom nekaj novega: »Hej, glejte nas, nekaj delamo za vas!« Prav tu bi lahko po mojem mnenju tovrstne bolj zasebne oblike pokojninskega varčevanja ponudile sindikatom možnost, da svojim članom zagotovijo nekaj več kot ugodnost za članstvo.

Hvala za pogovor, naj ga s to mislijo tudi zaključiva.

Miha Poredoš

Share