Saga o jari kači in steklem polžu – Predsednica ZSSS Lidija Jerkič o bizarnem spreminjanju beleženja delovnega časa

29. 3. 2024

Kaj naj si človek misli o bizarnem spreminjanju zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti, ki je bil že davno tega usklajen na ekonomsko-socialnem svetu, zdaj pa ga želijo spremeniti izrazito v prid delodajalcem? In zakaj se ti obnašajo, kot da so šele s tem zakonom začeli dejansko beležiti delovni čas, kar naj bi jih tako neznansko motilo? Odgovarja predsednica ZSSS Lidija Jerkič.

Nekoč, pred davnimi leti, še v času, ko so zakoni kaj veljali, smo sprejeli zakon o delovnih razmerjih. In v njem zapisali, da ima delavec oziroma delavka pravico do štirideseturnega delovnika. Če pa slučajno mora delati dlje, smo tudi za to zapisali pravila. In zapisali smo, koliko odmora na dan, na teden ali v letu mu gre, vse z namenom, da njegov šef ne bo mogel zahtevati, da vse dneve in noči, s krščanskimi nedeljami vred, preživi v službi. In seveda je tudi šef terjal, da delavec ure, za katere ga plačuje, oddela. Da tega ne bi izrabljal eden ali drugi, je zakon določil tudi, kako se to beleži. In mir je vladal vse do dne, ko se je, predvsem zaradi zlorab (ne delavk in delavcev, verjamem, da veste), začela odvijati saga iz naslova tega zapisa. Vse skupaj ni zraslo povsem na domačem vrtu, spet je s prstom pokazala Evropa: urediti je treba tako, da bo jasno, dokazljivo in nedvoumno, koliko časa je delavec prebil na delu. Ker smo v naši domovini vedno prvi in najboljši, so se seveda takoj pojavili primeri neznansko dolgih delovnikov, odmorov, ki jih ni, in malic, preživetih na delu. In ugotovili smo, da je treba sramoto odpraviti.

Začetek je bil obetaven in škoda, ker nismo pri njem tudi ostali: beleženje delovnega časa je zgolj in samo elektronsko. Pika. Predlog je prineslo ministrstvo za delo, ki ga je takrat vodil minister Janez Cigler Kralj. Pogajanja so stekla, in so tekla in tekla in … tako kot gre pač saga iz naslova. In v nekaj letih nismo prišli nikamor, dokler nas spet ni Evropa spomnila, da lahko tudi kakšno sodišče o naših težavah kakšno reče, kar bo potem grdo in drago, in je skratka prav, da se sami zmenimo. Potem je odpadla vsesplošna ideja o elektronskem beleženju, ker je to, saj veste, v teh časih preveč napredno in je lažje pisati s svinčnikom, sploh tistim navadnim, ki ga je mogoče zradirati. Pa tudi to ni najboljše, najboljše bi bilo kar sploh nič pisati, saj sodobno gospodarstvo temelji na zaupanju, da bo delavec opravil delo, ki mu je naloženo, in tega sploh ni treba beležiti, če pa že, potem pa tako, da nobeden ne bo videl, ali pa, da ne bo uporabno. In smo pristali na tem, da se delovni čas lahko beleži tudi ročno, elektronsko pa samo za kršilce. Zapisali smo še, da je treba navesti začetek in konec delovnega časa ter še nekaj pomembnih stvari.

No, in potem se je zalomilo. Delodajalci so z ogorčenjem ugotovili, da se zdaj pač vidi, če napišeš prihod in odhod, da nekdo dela preveč, in to pač ne more ostati tako. In leto dni po uveljavitvi zakona ni ne konca in ne kraja pogroma nad zakonodajo, ki jim dela težave ter samo težave. Na drugi strani nam naše članstvo pove, da so zdaj zadovoljni, saj imajo pregled nad urami, ki jih opravijo, dobijo izplačane nadure, in na koncu meseca vidijo, koliko so delali.

Cilj delodajalcev je, da bo delavstvo na slabšem

V čem pa je sploh problem? Če vprašate mene, je marsikdo šele zdaj ugotovil, da imamo zakon o delovnih razmerjih in delavke in delavci na njegovi podlagi določene pravice. Ugotovil je, da bo inšpektorat za delo zdaj lahko preveril, česar prej ni mogel – dejansko opravljene ure. In da bo to drago.

Našli so se poklici, ki menijo, da ne morejo opravljati dela tako kot vsi drugi. Prav, a o tem se je treba zmeniti v okviru zakona o delovnih razmerjih, ne evidenc delovnega časa. Postavlja pa se seveda vprašanje, če je to sploh želja in cilj. Ali delodajalci res želijo zgolj pravično ureditev delovnega časa ter njegovega beleženja in se bodo potem s pohvalo ministru za delo vrnili v ekonomsko-socialni svet, ali je cilj kaj drugega? Moje mnenje je, da gre za slednje. Cilj je ustaviti izboljševanje zakonodaje v prid delavk in delavcev, na katerikoli način. Enako je bilo pri spremembah zakona o delovnih razmerjih, pri urejanju čezmejnega opravljanja storitev, pa še kje. Cilj je iz zaposlenih potegniti vse, kar se le da, čeprav na prepovedan način. Se spomnite gostinca, ki je v kamero rekel: »Kako si vi predstavljate, da bo moja kelnarica imela malico?« Mislil je resno. In omenjena si verjetno tudi ne predstavlja, da bi delala manj kot dvanajst ur in imela prost en dan na teden.

Saga o jari kači in steklem polžu žal ni le saga o evidencah delovnega časa, ampak tudi o tem, kdaj bomo res na istem čolnu in kam bo ta plul … Hja. O tej temi se bomo še brali! Beležite si ure, ki jih oddelate, mogoče bomo to še potrebovali.

Lidija Jerkič, predsednica ZSSS

Delavska enotnost

Ta članek je bil najprej objavljen v šesti letošnji redni številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 82 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. E-izvod šeste letošnje redne številke (28. 3. 2024) pa je mogoče tudi kupiti, in sicer s klikom na spodnjo grafiko. Berite, da boste vedeli!