Robert Mavri

Je že dolgo voznik, prav toliko časa tudi član Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije (SDPZ), v zadnjem času pa vodi še Nomagov trinajstčlanski svet delavcev. Delodajalci pogosto trdijo, da je delo voznika skozi desetletja postalo neprimerno lažje, da nimajo nobene skrbi na svetu, samo udobno sedijo in držijo volan. Če bi bilo tako, bi se kandidatov zanje kar trlo, a je ravno obratno. Zakaj je tako in kako se svet delavcev družbe Nomago bori za boljši položaj vseh zaposlenih, ne le voznikov, smo se preverili pri tokratnem sogovorniku.

Kakšna je bila tvoja poklicna pot in kakšne izkušnje na področju zastopanja delavk in delavcev?

Vozim že vseskozi, zadnje čase avtobus, prej pa sem vozil kamion. Zaposlen sem v novogoriškem Nomagu, član sindikata sem od pričetka zaposlitve. Z Emilom (Prohanom, predsednikom SDPZ, op. a.) imava veliko iskrivih pogovorov, se vseskozi nekaj dajeva, razpravljava. Ne, da sva jezna drug na drugega, ampak zna pa biti burno (smeh), ko vsak trdi svoje. Mogoče me je tudi zaradi tega spodbudil, da sem kakšnih deset let nazaj postal najprej član sveta delavcev, po spletu okoliščin nato njegov podpredsednik, potem po odhodu kolega vršilec dolžnosti predsednika in zdaj sem predsednik.

S kakšnimi temami se trenutno ukvarjate?

Trenutno imamo odprte spremembe določenih pravilnikov, na katere ima svet delavcev pravico podati svoje pripombe. Imamo tudi kup vprašanj in pobud, na odgovore uprave smo čakali zelo dolgo, pa so bolj pavšalni, želimo si hitrejših odzivov in  močnejšega sodelovanja. Zastavili smo si tudi cilj, da dobimo nazaj dan dopusta, ki smo ga že imeli zaradi težavnosti dela. Pred leti je bilo v Izjavi o varnosti z oceno tveganja ocenjeno, da medicina dela presoja, da vozniki nimamo več težkega dela, na podlagi tega nam je po kriterijih avtomatsko odmerjenega manj dopusta. Sedaj nam je bilo rečeno, da gre delodajalec v prenovo tega dokumenta, svet delavcev se bo trudil, da bodo spremembe za zaposlene koristne. V svetu delavcev bi si želel tudi več skupnega delovanja, saj je lažje kaj doseči, če smo enotni in se ne izpostavljamo samo eni in isti. 

Kako sodelujeta sindikat in svet delavcev?

S SDPZ je bilo sodelovanje vedno konstruktivno in korektno. Ko je bil v družbi še drug sindikat, je bilo težje, saj se je izgubljala energija pri medsebojnih sporih in dogovori niso bili vedno mogoči.

Voznik si že dalj časa, kako se ta poklic spreminja?

Pred tridesetimi leti je bilo manj prometa in so bile razmere na cestah bolj predvidljive. Eden ključnih problemov tega poklica je čas. Najprej so tu urniki, ki se spreminjajo. Tudi potnikov je vedno več, saj imajo zastonj karte upokojenci, uvedene pa so tudi enotne karte za 70 evrov. Potem so tu še dijaki in študenti.

Tvoje delo ni le držati volan, kaj vse dela voznik?

Voznik ima vse, od »kasiranja« do vožnje, čiščenja, včasih je svinjak res velik … Potem pa loviš minute, v Ljubljano sploh. Vozim na relaciji Gorica-Ljubljana in občasne prevoze.

Ali voznikov tudi pri vas primanjkuje?

Ravno pred dnevi sva z Emilom ugotavljala, da nas je bilo v goriški poslovalnici leta 2018 45, poleg nas pa še upokojenci. Zdaj nas je pa 30 ter upokojenci. Na linijah je ostalo dela enako, če ne še več. Kaj pa bo 1. julija, ko bodo koncesije, ne vemo. Kako bodo skombinirali vse skupaj, se še ne ve točno, saj bo linij še več. Jasno pa je, da bo tako avtobusov kot voznikov premalo. In tako bodo morali verjetno eni tudi na delo iz ene poslovalnice v drugo. Vprašanje je, kako se bodo ljudje na to navadili.

Kako velik problem je deljen delovni čas voznikov?

Na to se sicer lahko navadiš, si organiziraš življenje. Jaz osebno nisem tak tip, da bi bil veliko pri miru, ne morem ves čas gledati Svete gore (smeh). Na daljše vožnje sem bil navajen tudi že s kamiona.

Je pomanjkanje voznikov posledica tega, da se mladi več ne odločajo za ta poklic?

Imeli smo nekaj primerov, ko so fantje prišli v Nomago, naredili pri nas izpit, potem pa po enem letu odšli. Delovni čas – če bi bil od šestih do štirih, bi še potrpeli, več pa ne. Pri tem delu ni vikendov in praznikov, mladi pa bi radi imeli kaj od zasebnega življenja, imeli tudi prosti čas, radi šli ob petkih ven …

Kaj pa plačilo?

To ni nikoli zadostno (smeh). Predvsem glede na odsotnost. Osem ur imaš plačanih, problem pa je, kar je nad osmimi urami, če nimaš efektive, je plačilo mizerno. Praktično vsak dan si v pogonu po 12 ur. Saj imaš vmes odmore, kot morajo biti po Uredbi, čas za malico in podobno. Ampak domov prideš le toliko, da se stuširaš in greš spat, zjutraj pa spet dalje.

Kaj bi za konec povedal o delavskem predstavništvu, kaj položil na srce sodelavkam in sodelavcem, o tem, da je treba podpreti delavski boj?

Naj imajo zaupanje v sindikat in svet delavcev. Mi smo vsi na strani delavstva in se borimo za več pravic za vse zaposlene. Ne gre le za voznike, te se prevečkrat omenja in to ni čisto prav. Od mehanika do blagajničarke, pa režijskih delavcev in tistih, ki perejo avtobuse, vsi delamo skupaj in smo potrebni, da zadeva funkcionira.