Mojca Bobinski Bihar

V sindikat se je prvič vključila že pred tridesetimi leti, toliko pa ima tudi delovne dobe. Zdaj dela v Zavarovalnici Sava, kjer vodi sindikat, ki je znotraj ZSSS del Sindikata finančnih organizacij Slovenije (Sfos). Aktivna je tudi v odboru za enake možnosti ZSSS. Mariborčanka nosi v sebi močno voljo in čut za pravičnost že iz primarne družine. Njen oče je bil borec za pravice slepih in slabovidnih, pa tudi otrok s posebnimi potrebami. Zelo veliko ji tako pomeni, da lahko naredi kaj dobrega za druge, prizadene pa jo, da v naši družbi nismo (še) ustrezno poskrbeli za tiste, ki sami zase ne morejo.

Opiši nam, prosim, svojo poklicno in sindikalno pot.

Imam 30 let delovne dobe. Od prve zaposlitve naprej sem včlanjena v sindikat. V času pripravništva, ko sem bila v sindikat vključena še nekje na obrobju, sem rada pripravljala Dedka Mraza za otroke, druženja, izlete. Vedno se mi je zdelo zelo pomembno, da se ljudje v delovnem okolju dobro razumejo. Ni treba, da se imamo radi, primarno pa je, da se spoštujemo, da si pomagamo in da smo ljudje. Ne maram izkoriščanja. Če delaš pošteno in si lojalen podjetju, naj to delodajalec prepozna in te za to ustrezno nagradi.

Začela sem delati v javnem sektorju, na Zavodu za zdravstveno zavarovanje, in to, ko se je decembra 1992 uvedlo prostovoljno zdravstveno zavarovanje. Ob formiranju Vzajemne sem šla delat tja. Tudi tam sem bila v sindikatu vpeta v organizacijo dogodkov. Ko pa sem postala mama, sem menjala službo in sem šla na Zavarovalnico Maribor. Tudi tam sem postala članica sindikata. Po prevzemu lastništva sem zdaj v Zavarovalnici Sava, tudi sindikat se je preimenoval. V njem sem vedno bila članica izvršnega odbora, opravljala sem blagajniška in tajniška dela, z upokojitvijo prejšnjega predsednika lani novembra pa sem bila izvoljena za predsednico Sindikata Zavarovalnice Sava.

Delam pri izterjavi dolžnikov, delam kompenzacije, vsak dan sem v stiku s sodelavkami in sodelavci po državi. Zadovoljna sem s tem, kar delam, rada delam z ljudmi, imam krasne sodelavke in sodelavce. Naš delodajalec pa ima sicer posluh za pobude, ki so zdrave, in jih udejanji v skladu z zmožnostmi. Ko pa nas ne sliši, se ne ustavimo, treba je pri drugih vratih ponovno vstopiti in spomniti na neke stvari. In vztrajati.

Kaj je bilo na tej tvoji sindikalni poti mejnik, točka, ki se je spominjaš najbolj?

Najbolj stresno za vse nas zaposlene je bilo ob prevzemu družbe Zavarovalnica Maribor, ko je postala Zavarovalnica Sava, saj nismo vedeli, kakšna prihodnost nas čaka. Bali smo se novega odnosa do zaposlenih, kakšne bodo naše pravice, kdo bo predsedoval upravi ipd.

Stavba, kjer smo delali, je bila stara, v njej je bilo prevroče in vedno smo se razburjali zaradi tega, ker prostori niso klimatizirani, si za to kot sindikat prizadevali. Sčasoma so se delovni pogoji izboljšali, zdaj pa smo veseli, ker smo od lani v novi stavbi in so se delovne razmere izboljšale. Po drugih mestih po Sloveniji so nove prostore imeli že prej in kot sindikalistka sem si prizadevala, da bi vsi imeli ustrezne pogoje. Sicer pa je delodajalec poskrbel, da je bilo vse skladno s predpisi.

Kaj pa plače? Na splošno velja, da so te v zavarovalništvu visoke.

To ni res. Izhodiščna branžna bruto plača je nizka, sploh danes glede na gospodarske razmere. V zavarovalništvu je sicer uradno povprečna plača 2700 evrov, a imamo ljudi, ki dobijo le minimalno. Ni mi vseeno, ko mi nekdo pove, da opravlja poleg te službe še eno, da lahko dvema šoloobveznima otrokoma omogoči aktiven šport ali učenje tujega jezika. V Sfosu smo dali predlog za dvig, držim pesti, da bodo lastniki prisluhnili glede na kapital, s katerim razpolagajo. Tudi izvršni odbor Zavarovalnice Sava si želi, da nas delodajalec sliši, ko mu predočimo probleme. Smo v času pogajanj za dvig osnovne bruto plače. S plačami nikoli ne smemo biti zadovoljni, ne glede na to, kje delamo. Kar pa se drugega tiče, imamo v naši dejavnosti zelo dobro kolektivno pogodbo in smo nanjo ponosni. Naša naloga je, da pravice ostanejo zapisane, kot so, in se še kaj izboljša.

Kako v sindikat privabiti sodelavke in sodelavce, kako pristopiti do mladih?

Želim si podmladka. Mladi na sindikat gledajo popolnoma drugače kot mi, ko smo začeli delati. Vedno sicer zmanjka časa, da bi se posvetili vsakemu posebej, a se za članice in člane našega izvršnega odbora trudimo, da ji seznanjamo z vsemi informacijami, ugodnostmi. Člane sindikata vedno obdarimo ob praznikih, delamo izlete po Sloveniji, kjer skupaj s sodelavci s terena poiščemo najbolj atraktivne znamenitosti. Druženje izven delovnega okolja je zelo pomembno.

Kako vidiš prihodnost sindikalizma?

Prihajamo v čas, ko se bodo vrednote individualizma in gnilega kapitalizma morale spremeniti, da materialne dobrine ne bodo pomembne. Za vsakega od nas je pomembno, na kakšen način predstavlja naše delo, da sindikat ne bo le tisto, kar je bilo včasih, ugodni nakupi in letovanja […] V množici vidim moč, zgodovinsko gledano je množica izkazala vrednost. Več moramo biti tudi v javnosti, da bodo ljudje vedeli, kaj sindikat dela. Če ne bi bilo sindikalistk in sindikalistov, ki se profesionalno ali, kot se jaz, neprofesionalno zavzemajo za pravice, teh ne bi bilo. Od nas je odvisno, kako se angažiramo. Vsak problem je rešljiv, omiliti moramo socialne stiske posameznikov, solidarnost je pomembna. Ponosna sem, da lahko komu pomagam.

Kakšne pa lastnosti mora imeti pravi »obraz sindikata«?

Pozornost, pogum, vztrajnost, poštenost, iskrenost … ne glede na vrstni red. Vsako stvar moraš rad delati.