Delavski boj v državah globalnega juga – Delavsko gibanje skozi čas 3
8. 6. 2023
V zadnjem času je delavsko organiziranje v državah globalnega juga deležno velike pozornosti. Delavstvo v teh državah se kljub izkoriščanju in zatiranju bori za boljše plače, boljše delovne pogoje in večjo politično zastopanost. Vendar ti boji niso novi, temveč imajo dolgo in zapleteno zgodovino. Ta je tesno povezana s širšimi protikolonialnimi in drugimi naprednimi družbenimi gibanji, ki so se borila proti diskriminaciji ali si prizadevala za odpravo rasnega razlikovanja. Od indijskega gibanja za neodvisnost do boja proti apartheidu v Južni Afriki so prav sindikati, znotraj katerih so se ti delavci in delavke organizirali, postali agregat družbenih sprememb.
V Indiji, na primer, so sindikati odigrali ključno vlogo v boju za neodvisnost od britanske kolonialne oblasti. Vseindijski sindikalni kongres (AITUC) je bil eden prvih in najvplivnejših sindikatov v državi. Leta 1920 so ga ustanovili voditelji Indijskega nacionalnega kongresa (INC), ene današnjih vodilnih političnih strank v Indiji, da bi zagotovili zastopstvo Indije v Mednarodni organizaciji dela (ILO) v takratni Ligi narodov, predhodnici Organizacije združenih narodov. AITUC je imel ključno vlogo pri organizaciji stavk in protestov proti britanski kroni. Organiziral je delavce v različnih panogah, vključno z železnicami, tekstilom in rudarstvom, z zahtevami po boljših plačah in delovnih pogojih. Med temi sta najbolj znani vseindijska stavka iz leta 1926, ki je ustavila velik del državnega gospodarstva, in mirovni Solni pohod iz leta 1930, v okviru katerega se je profiliral Mahatma Gandhi, idejni voditelj indijskega gibanja za neodvisnost, izborjeno leta 1948. V stavko je bilo vključenih približno tristo tisoč delavcev v različnih gospodarskih panogah, med drugim na železnici, v industriji jute, bombaža in rudarstvu. Stavka je bila odziv na represivno politiko britanske kolonialne uprave, vključno z zakonom o trgovinskih sporih, ki je stavke prepovedoval. Stavka je bila sprva načrtovana za en dan, vendar se je nadaljevala več tednov in postala ena najdaljših in največjih stavk v indijski zgodovini. Združila je delavce iz različnih regij in panog ter pokazala moč delavskega razreda, da se upre britanskemu kolonializmu. Prizadevanja AITUC so naletela na precejšnjo represijo britanskih kolonialnih oblasti. Številni stavkovni voditelji so bili aretirani in zaprti, organizacija pa je bila nekaj časa prepovedana. Voditelji Indijskega nacionalnega kongresa, vključno z Mahatmo Gandhijem, pa so podprli stavko in pozvali k bojkotu britanskega blaga. Da bi se izognili podobnim vstajam, so Britanci leta 1929 ustanovili Kraljevo agencijo za delo, ki je priporočila priznanje sindikatov in uvedbo minimalne plače. A kljub temu ni šlo vse po njihovih načrtih. Zgolj štiri leta kasneje je AITUC v sodelovanju z INC organiziral Solni pohod, znan tudi kot Dandijski pohod. Nenasilni protest, ki ga je vodil Mahatma Gandhi, je bil odziv na britanski davek na sol, ki je močno bremenil najrevnejše indijske državljane. Gandhi je s skupino privržencev na 25-dnevnem, slabih 400 kilometrov dolgem pohodu od svojega ašrama v Sabermantiju prehodil razdaljo do mesta Dandi ob Arabskem morju, kjer so v nasprotovanju britanskemu monopolu pri proizvodnji in prodaji soli z obale pobirali slano blato. Solni pohod je bil prelomnica v indijskem gibanju za neodvisnost, saj je pritegnil pozornost svetovne javnosti k boju za neodvisnost in pomenil pomemben premik v strategiji gibanja. Pred Solnim pohodom se je gibanje za neodvisnost osredotočalo predvsem na pravne in politične načine za doseganje neodvisnosti. Omenjeni pohod pa je pokazal moč nenasilne neposredne akcije ter spodbudil val državljanske nepokorščine in protestov po vsej Indiji, ki so privedli do vrste pogajanj z Britanci in nenazadnje do izboritve indijske neodvisnosti leta 1947. Nekaj ur za tem, ko je – samo pet mesecev in pol po rojstvu nove države leta 1948 – pod kroglami atentatorja umiral prvi indijski premier Jawaharlal Nehru, je dejal, da bo luč, ki jo je prižgal oče naroda, svetila še tisoč let.
Delavstvo v boju proti rasnemu razlikovanju
Organizirano delavstvo je imelo pomembno vlogo tudi v boju proti apartheidu v Južni Afriki. Kongres južnoafriških sindikatov (COSATU), ustanovljen leta 1985, je nastal kot rezultanta študentske vstaje v mestecu Soveto 16. junija 1976, ko se je na tisoče študentov zbralo v protestu proti politiki vlade apartheida, ki jih je silila, da se učijo v afrikanščini, jeziku, ki ni bil njihov materni jezik. Južnoafriška vlada je odgovorila s policijskim nasiljem, protest pa se je nato razširil v druge kraje in mesta po vsej Južni Afriki. Vstajnikom se je kmalu pridružilo več sto tisoč delavcev iz vseh sektorjev, ki so deset let kasneje ustanovili zvezo sindikatov COSATU. Ta je z obveščanjem svojega, predvsem črnskega članstva pomembno prispevala k oblikovanju Združene demokratične fronte (UDF), široke koalicije proti apartheidu, ki je združevala sindikate, plemenske skupnosti in politične organizacije. Obe organizaciji sta preko stavk, protestov, bojkotov in drugih oblik državljanske nepokorščine pritiskali na vlado in delodajalce, naj odpravijo segregacijske politike. Kljub prizadevanjem vlade, da bi zatrla delavsko gibanje in proteste, je boj proti apartheidu še naprej dobival zagon, spodbujala pa ga je tudi podpora mednarodne skupnosti. Leta 1994 so nato v Južni Afriki potekale prve demokratične volitve, ki so končale apartheid in pomenile začetek novega obdobja v južnoafriški zgodovini. Delavsko gibanje je v tem zgodovinskem trenutku odigralo ključno vlogo in je še danes pomembna sila pri oblikovanju političnega in gospodarskega okolja v državi.
Delavstvo za demokratičen politični sistem
Brazilsko delavsko gibanje je odigralo pomembno vlogo pri prehodu države v demokracijo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Po dveh desetletjih vojaške diktature, v kateri je bilo delavsko gibanje zatirano, so v začetku osemdesetih let delavci začeli organizirati stavke in proteste proti gospodarski politiki, ki je povzročala visoko inflacijo in brezposelnost. Delavski sindikati in socialna gibanja pod vodstvom delavcev so se povezali v široko koalicijo, imenovano Delavska stranka (PT), katere cilj je bil zgraditi bolj pravično in demokratično družbo. Protesti, stavke in demonstracije so vedno bolj pritiskali na vojaško hunto, naj odstopi in omogoči svobodne in poštene volitve, kar jim je tudi uspelo. Leta 1985 je bil izvoljen prvi civilni predsednik po več kot dvajsetih letih, PT pa si je še naprej prizadevala za reforme, ki bi izboljšale življenje delavstva in marginaliziranih skupnosti. Prizadevanja delavskega gibanja so bila uspešna pri zagotavljanju delavskih pravic, socialnih programov za revne in zemljiški reformi za kmete. PT je vodila tudi pripravo nove demokratične ustave leta 1988, ki je uvedla sistem splošne volilne pravice ter zaščito državljanskih in človekovih pravic. Tudi danes igrajo delavska gibanja pomembno vlogo v nacionalni politiki. Maja lani je tako koalicija predstavnikov različnih kategorij delavcev z nizkimi dohodki ustanovila Nacionalno gibanje delavcev brez pravic (MNTSD), nekakšen samoorganiziran sindikat, ki združuje ulične prodajalce, dostavljavce, predelovalce odpadkov, gospodinje in delavce na domu, med njimi frizerje, kozmetičarke itd. Povezali so se z Gibanjem brezdomnih delavcev (MTST), sestrsko delavsko organizacijo, ki z okupiranjem neizkoriščene državne zemlje za bivanjske skupnosti opozarja na težave najšibkejših. Gibanji sta lanskima predsedniškima kandidatoma predstavili več zahtev: vzpostavitev prodajnih dovoljenj, dostopen javni transport, zdravstveno zavarovanje idr. Njihovim zahtevam pa se je s pozivom k odpravi spornih sprememb delovnega zakonika nekdanjega predsednika Jaira Bolsonara pridružilo še okoli tristo sindikalnih zvez različnih dejavnosti. Po obljubi novega starega predsednika Lule Da Silve o izboljšanju delavskih pravic je sindikalno gibanje svoje članstvo pozvalo, naj množično glasuje zanj, in na koncu je bil izvoljen.
Kitajska
Delavsko gibanje, zlasti sindikati, je imelo pomembno vlogo tudi pri protestih na Trgu nebeškega miru na Kitajskem. Han Dongfang, železniški delavec in delavski aktivist, je bil eden od vodij protestnega gibanja in je pomagal organizirati Pekinško delavsko avtonomno federacijo (BWAF), koalicijo različnih delavskih sindikatov. Sindikalna zveza je pozvala k splošni stavki v podporo študentskim protestom na Trgu nebeškega miru leta 1989, v stavki pa je sodelovalo na tisoče delavcev po vsej državi. Zahtevali so boljše plače, boljše delovne pogoje in več politične svobode. Kljub ostremu odzivu kitajske komunistične partije, ki je pobila na tisoče demonstrantov, BWAF razglasila za ilegalno organizacijo in aretirala njihove vodje, je podpora delavstva demokratičnim reformam pokazala kitajskemu prebivalstvu, da delavskega razreda ne zanimajo le gospodarske, temveč tudi politične reforme. To se je zelo očitno pokazalo tudi med nedavnimi hongkonškimi protesti proti spornemu zakonu o izročanju osumljencev za kazniva dejanja celinski Kitajski. Po več mesecih protestov, ki niso prinesli želenega rezultata, so prebivalci Hongkonga začeli iskati nove načine za ohranitev družbenega gibanja in jih našli v ustanavljanju sindikatov ter izvajanju stavk. Med protesti so tako začeli stavkati zaposleni v javnem prevozu, javni uslužbenci in delavci nekaterih drugih panog. Sindikati so organizirali tudi shode in demonstracije, kot je bil dogodek »Človeška veriga za prihodnost Hongkonga«, ki ga je organizirala hongkonška konfederacija sindikatov in je pritegnil na tisoče udeležencev. Javno so obsodili policijsko nasilje ter pozivali k demokratizaciji in političnim reformam v Hongkongu.
Arabska pomlad
Nazadnje omenimo še vlogo sindikatov med t. i. arabsko pomladjo, nizom protestov in revolucij ponižanih in jeznih množic v državah severne Afrike in Bližnjega vzhoda, pred dobrimi desetimi leti, predvsem v Egiptu in Tuniziji. V Tuniziji je Splošni sindikat tunizijskih delavcev (UGTT) odigral ključno vlogo pri strmoglavljenju predsednika Zina El Abidina Ben Alija leta 2011. UGTT je organiziral stavke in proteste proti vladni gospodarski politiki, kar je privedlo do vsesplošnih nemirov in nazadnje do padca režima. Podobno je bilo v Egiptu, kjer so sindikati odigrali pomembno vlogo pri protestih, ki so pripeljali do odstavitve predsednika Hosnija Mubaraka. Egiptovska zveza neodvisnih sindikatov (EFITU) je bila ustanovljena leta 2011 in je imela ključno vlogo v protestih, saj je organizirala stavke in demonstracije proti vladni gospodarski politiki in korupciji. S svojo široko razpredeno mrežo sindikalnih zaupnikov in članstva so sindikati pomagali mobilizirati in vzdrževati proteste. Delavcem so zagotovili platformo, na kateri so ti lahko izrazili svoje pritožbe in se organizirali proti represiji. Poleg tega je delavsko gibanje pomagalo razširiti bazo protestov, ki ni bila omejena le na politične aktiviste in intelektualce, temveč je vključevala veliko širši in reprezentativen del družbe. Se je pa vloga delavskega gibanja v arabski pomladi v različnih državah razlikovala. Ponekod, na primer v Siriji in Libiji, je bilo delavsko gibanje šibkejše in je imelo v protestih manj pomembno vlogo.
Boj je težak, a upanje umira zadnje
Zgodba o delavskih bojih na globalnem jugu je zapletena, zaznamovana z zmagami in neuspehi, zavezništvi in razhajanji. Včasih je delavskim gibanjem uspelo zagotoviti pomembne koristi za delavce in delavke ter izpodriniti izkoriščevalske gospodarske sisteme in politične režime. V drugih primerih so se soočala z nasilno represijo, kooptacijo in marginalizacijo. Dandanes je veliko delavcev v teh državah zaposlenih v neformalnih sektorjih, ki jih je težko organizirati. Poleg tega so številne vlade in državni voditelji sovražno usmerjeni do sindikalnih dejavnosti oziroma sindikalnega organiziranja, globalizirane korporacije v sodelovanju s kompradorskimi nacionalnimi elitami pa ustvarjajo vedno nove priložnosti za njihovo izkoriščanje. Vendar obstajajo razlogi za upanje. Prav dolga in ponosna zgodovina delavskega boja nam vedno znova dokazuje, da so se delavci in delavke, tako kot njihovi tovariši in tovarišice drugod po svetu, pripravljeni boriti za svoje pravice. Sega od protikolonialnih bojev na začetku 20. stoletja do naprednih gibanj v zadnjih desetletjih. Kot ključne podporne institucije v tem obdobju pa so se z zahtevami za boljše plače in delovne pogoje ter politično zastopanost izkazali sindikati. Ob podpori naprednih družbenih gibanj in političnih strank ter s pomočjo sindikatov, ki so se pripravljeni prilagajati spreminjajočim se okoliščinam, bodo ti boji obrodili sadove tudi v prihodnosti. Prav delavsko gibanje je namreč ključna sila pri oblikovanju politične in gospodarske krajine globalnega juga, sindikati pa ključni akterji v nenehnem boju za socialno pravičnost.
Miha Poredoš,
Foto Gregory Fullard/Unsplash
Delavska enotnost
To besedilo je bilo najprej objavljeno v tematski številki z naslovom Delavsko gibanje skozi čas (maj 2023) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 81 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.
Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!
Ne prezrite tudi:
Delavsko gibanje skozi čas: 150 let delavskega boja – 150 let napredka
Nalagam ...