Boštjan Režonja

Je predsednik Sindikata Zavoda za gozdove Slovenije in predsednik sindikata Območne enote Zavoda za gozdove v Murski Soboti, ki nadzoruje dobrih 130 tisoč hektarjev površine, od tega 40 tisoč hektarjev gozda, ima za sabo zanimivo sindikalno (in življenjsko) pot. Doma je iz Prekmurja, v stiku z gozdom pa že od mladih nog. Poudarja, da je gozd živ organizem in da moramo z njim premišljeno gospodariti, tako kot bi moralo z gozdarji premišljeno gospodariti tudi ministrstvo za kmetijstvo.

Kakšna je tvoja dosedanja sindikalno pot?

Leta 1994, ko se je ustanovil Zavod za gozdove, je bila postavljena pravna osnova za vzpostavitev Sindikata Zavod za gozdove (SZGS). Po številu članov smo največji sindikat v tej panogi, s pridružitvijo Sindikatu državnih organov Slovenije (SDOS) leta 2000 pa smo pridobili še večjo pogajalsko moč. V SZGS sem dejaven že več kot 25 let, najprej kot dolgoletni član, nato sem leta 2012 postal predstavnik izvršnega odbora območja Murska Sobota, nato podpredsednik SZGS, leta 2017 pa sem prevzel vodenje sindikata kot predsednik Sindikata Zavoda za gozdove Slovenije. 

Kako bi opisal svoje dosedanje sindikalne dosežke?

Najpomembnejši se mi zdi podpis normativnega dela kolektivne pogodbe za gozdarsko dejavnost julija 2020, ki je nadgradil tarifni del kolektivne pogodbe za gozdarsko dejavnost, ki smo jo v SZGS podpisali že leta 2008. Še vedno je sicer ostalo odprtih nekaj vprašanj, npr. glede dodatka za neugodne vremenske razmere, delovnih vozil, a nam je v pogajanjih z ekipo tedanje ministrice za kmetijstvo Aleksandre Pivec vseeno uspelo doseči dogovor o ključnih pravicah glede dopusta, regresa itd.

Uspelo nam je izboriti pravico do čiščenja delovnih uniform. Enkrat letno do meseca maja nam mora tako delodajalec glede na povprečno bruto plačo v Sloveniji izplačati nadomestilo za letno čiščenje uniform, za vse delavce, ki so več kot šest mesecev opravljali delo v varovalni obleki na terenu.

V sindikatu SZGS smo dosegli tudi dogovor z delodajalci, da smo predstavniki sindikata kot opazovalci prisotni na vseh sejah sveta zavoda. Glasovalne pravice sicer s Frančiškom Verkom iz SDOS nimava, sva pa seznanjena z vsemi pomembnimi informacijami glede delovanja zavoda in lahko izraziva svoje poglede, mnenja in zadržke.

Trenutno poteka tudi projekt, ki smo si ga zastavili leta 2021, kjer želimo za visoko izobražene (bolonjsko diplomirane ali magistrirane) revirne gozdarje, ki delajo na terenu in so tarifno razporejeni v pet različnih plačnih razredov: revirni I.–V., v dogovoru z ministrstvom za kmetijstvo do prvega aprila doseči premestitev v višji plačni razred, znotraj istega tarifnega razreda. Ko smo namreč primerjali indeks rasti povprečne bruto plače revirnega gozdarja z indeksom rasti povprečne bruto plače v Sloveniji v obdobju od 2015 do 2021, smo ugotovili, da je naša povprečna plača padla za 21 odstotkov.

Zakaj biti sindikalno aktiven?

V trenutnem neoliberalnem sistemu je problem ravno v tem, da če si pasiven opazovalec, ti ne bo nič podarjeno. To je nekako tako kot v družini, ko pričakujemo, da bo mama ob skupnem kosilu dala vsem enako porcijo, pa da na koncu večjo tistemu, ki bolj glasno opozarja na svojo lakoto. Sistem ne deluje več po načelu pravičnosti in enakosti, temveč po načelu izsiljevanja. Če hočeš voditi kulturen socialni dialog, te bodo ignorirali ali pozabili nate. Sindikalizem je torej nekako tako kot cepivo; učinkuje samo takrat, ko je v populaciji dovolj precepljenih. Če bi pri nas bili dobro sindikalno prekuženi, kot so na primer v Skandinaviji, bi zagotovo živeli v večji blaginji: tako delavci kot delodajalci. Potrebujemo torej mlajšo kri in mlajše sodelavce, da bomo lahko delavce in delavke še naprej uspešno cepili proti pogoltnosti delodajalcev.

Kako torej pripraviti sindikate na izzive novega časa; staranje prebivalstva, podnebne spremembe itd.?

Pomembno je, da se mladi zavejo, da če so pasivni, jih lahko nekdo enostavno »pelje scat«. Odkar jaz gozdarim, se je mnogo stvari spremenilo, med bolj opaznimi spremembami so definitivno klimatske. V gozdu je prisotnih vedno več invazivnih vrst, ki v našem podnebju prej niso uspevale, imamo pojave novih drevesnih bolezni, pa tudi nova znanja in širjenje nabora potrebnih gozdarski del. Gozd je vendarle živ organizem in to seveda za sabo potegne celotno organizacijo dela. Enako je v sindikatih: če se ti ne bodo začeli prilagajati na spreminjajoče se čase, če se vanje ne bodo vključevali mlajši delavci in delavke, se bodo njihove pravice s časom zagotovo poslabšale. Kateri mlad zaposleni pa si poleg primerno plačanega dela ne želi čim več časa za svojo družino, hobije in interese, za zadovoljevanje svojih potreb? Vse to si je treba izboriti!

Kako pa vi spodbujate sodelavce, da se sindikalno organizirajo, skrbijo zase in za druge?

Če nam bo uspelo socialni dialog z ministrstvom za kmetijstvo glede izboljšanja plač naših mlajših zaposlenih pripeljati do konca, bodo izboljšanje materialnega statusa občutili na svoji koži. Če se bomo kot sindikat še naprej dosledno zavzemali za ustrezno gozdarsko opremo, kamor prištevamo službena vozila in primerno delovno okolje, se bo delavcem in delavkam občutno izboljšalo življenje.  To je pomembno, to je namen sindikata, da izboljšamo tvoje življenje z ustreznimi pripomočki, dostojnim plačilom, pravno zaščito pred krivičnimi posegi delodajalca itd. Gozdarji imamo sklenjen tudi dogovor o nezgodnem zavarovanju za naše člane, ker so kostno-mišične poškodbe pri delu pri nas precej pogoste, zavarovalna polica pa je 24-urna, če bi se npr. poškodovali izven dela, na dopustu ipd. Ves čas gojimo tudi zavedanje o pomembnosti voluntarizma v sindikalizmu; v SZGS vseh 15 predstavnikov izvršnega odbora svoje delo opravlja neprofesionalno, a srčno in tovariško, pri tem pa smo pozorni, da si ne odpiramo preveč front naenkrat.

Zaključna misel?

Želim si, da bi naslovnico vašega časopisa in informacije o vaših vsebinah v elektronsko pošto dobili vsi člani sindikatov, da bi jih malo podrezali (smeh). Podobno je eden mojih letošnjih ciljev vzpostavitev centralnega načina obveščanja članov našega sindikata.