»Ne morem si privoščiti zboleti!« – Bolniška odsotnost v svetu prekarnega dela

9. 3. 2023

Za razliko od zaposlenih v rednem delovnem razmerju so samozaposleni in prekarni delavci ter delavke, ki delo opravljajo prek različnih prekarnih oblik dela, pri bolniški odsotnosti deležni manj pravic, od uveljavljanja nadomestila za odsotnost od dela do prepovedi opravljanja dejavnosti med bolniškim staležem in nizkega letnega dohodkovnega cenzusa.

 »Konec oktobra sem se prehladila in mislila, da bom kot običajno v nekaj dnevih v redu. Nato se mi je razvila angina, ki je niti antibiotiki niso umirili. Preden sem se spravila na nadaljnje preiskave, sta že minila dva tedna, jaz pa bolniške običajno niti ne vzamem, ker večinoma delam od doma, in če nisem popolnoma brez moči, lahko delam iz postelje. Vsa zadeva z zdravniki se mi je nato zavlekla še za nadaljnjih nekaj tednov. Večino naročil sem medtem že odpovedala, obdržala sem samo najbolj nujna. Bolniške si v tem času nisem štela, ker sem imela decembra zelo pomemben projekt, ki ga sicer ne bi mogla izpeljati,« svojo nedavno izkušnjo »bolniške prisotnosti«, kot jo sama imenuje, strne 33-letna samozaposlena v kulturi.

»Precej ironično je, da ponavadi vedno zbolim med dvema večjima projektoma, ko lahko delam tudi po tristo ur mesečno. Tako je bilo tudi sredi septembra, ko se mi je zaključilo pomembno snemanje in je počasi začel popuščati ves nakopičeni stres zaradi neprespanih noči. Kar je bilo videti kot običajen prehlad, mi je šlo v nekaj dnevih na pljuča. Ker sem imel v nekaj dnevih že novo snemanje, sem se vsako jutro testiral in nabutal s panatusom forte, med odmori pa se skrivoma izkašljeval na stranišču. Drek je, da odkar smo imeli korono, ljudje prenesejo kihanje in smrkanje, če kašljaš, je pa konec,« se spominja prekarni delavec v poznih dvajsetih. »Preprosto povedano, si ne morem privoščiti zboleti. V tem poklicu sem še nekako pri dnu. Prihodki so prenizki, da bi si lahko plačeval vse prispevke. Zato delam kar prek avtorske pogodbe, ker mi na koncu davek itak vrnejo z dohodnino,« odgovori na vprašanje, zakaj ni zavarovan kot samostojni zavezanec.

Oba naša sogovornika, ki sta zaradi narave svojega dela želela ostati anonimna, predstavljata nezanemarljiv del prekarnih delavcev in delavk, ki jim nizki in nestalni dohodki ne omogočajo, da bi si prvih dvajset delovnih dni bolniške odsotnosti sami izplačevali bolniško nadomestilo oziroma krili nujne življenjske in poslovne stroške s prihranki. »Zaradi tega so v primeru bolezni prisiljeni delati, saj je alternativa padec v revščino, lahko tudi v osebni stečaj.« Tako v zborniku Prezentizem in bolniško nadomestilo samozaposlenih, ki so ga leta 2020 izdali ob koncu projekta »Interdisciplinarna analiza problematike bolniškega nadomestila samostojnih podjetnikov« v organizaciji ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ugotavljajo strokovnjaki z ljubljanske Filozofske fakultete in Gibanja za dostojno delo in socialno družbo. Takšne delavce označijo za sociološko prekarne samostojne podjetnike, predstavljali pa naj bi slabih dvajset odstotkov vseh samozaposlenih oseb oziroma kar dvajset tisoč ljudi. Sociološki prekarni samozaposleni so v letu 2022 po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) uveljavili povprečno 8,67 delovnega dneva bolniške odsotnosti na zavarovanca. Preostanek samozaposlenih, ki samostojno opravlja gospodarsko dejavnost (samostojni podjetniki, kmetje in drugi nosilci kmečkega gospodarstva, družbeniki zasebnih družb in zavodov), je po podatkih ZZZS lani uveljavil povprečno deset delovnih dni bolniške odsotnosti na zavarovanca. Pri tem je smiselno izpostaviti, da so povprečno najvišji delež bolniškega dopusta uveljavili kmetje in nosilci kmečkega gospodarstva (17 delovnih dni), najmanjši delež pa samostojni podjetniki (11 delovnih dni).

Izrazoslovje

Začasna odsotnost z dela zaradi bolezni, poškodb in drugih zdravstveno upravičenih razlogov se v enakem pomenu opisuje tudi z izrazi absentizem, zdravstveni absentizem, bolniški stalež, bolniška odsotnost. Prisotnost na delovnem mestu pa z izrazom prezentizem.

Če podatke o bolniški odsotnosti vseh samozaposlenih primerjamo s številom delovnih dni bolniške odsotnosti redno zaposlenih v letu 2022, ugotovimo, da so samozaposleni lani uveljavili povprečno pet dni bolniškega dopusta manj kot redno zaposleni. Kakor ugotavljajo raziskovalci v zborniku, lahko to razliko pripišemo zahtevnim delovnim, socialnim in ekonomskim dejavnikom, ki so jim izpostavljeni prekarni delavci in delavke in ki jih bomo poleg postopkov uveljavljanja bolniškega nadomestila samostojnih zavarovancev predstavili v nadaljevanju.

Samostojni podjetniki

Država pri obračunu bolniškega nadomestila samostojne podjetnike obravnava enako kot zaposlene v rednem delovnem razmerju, tj. za polni ali polovični delovni čas. Obolelim izda osebni zdravnik elektronsko potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela (eBOL), ki ga Finančni upravi Republike Slovenije (Furs) v imenu samozaposlenega posreduje ZZZS. Obveznost samozaposlenega je, da pravočasno odda obrazec Obračun prispevkov za socialno varnost (OPSVZ) prek spletnega portala eDavki z oznako, da je »začasno zadržan od dela v breme ZZZS«. Posledično bo samozaposleni dolžan obračunati in plačati prispevke le za čas, ko jih je dolžan plačati sam, kar je do vključno 20. delovnega dne. Od 21. delovnega dne bolniška odsotnost samostojnih podjetnikov bremeni proračun, enako kot pri redno zaposlenih. Za uveljavljanje pravice do nadomestila za odsotnost z dela v breme ZZZS mora samozaposleni izpolniti obrazec Vloga za izplačilo nadomestila med začasno zadržanostjo od dela za samostojnega zavezanca, ki ga po elektronski pošti pošlje ustrezni območni enoti ZZZS. To lahko stori tudi njegov pooblaščeni računovodski servis. ZZZS opravi obračun nadomestila, ki ga samostojnemu zavezancu izplača v petnajstih dneh od prejema popolne vloge in vseh potrebnih podatkov za obračun.

Samostojni zavezanci

To so vsi zdravstveni zavarovanci, ki samostojno opravljajo gospodarsko ali poklicno dejavnost, poslovodne osebe društev, zavodov in zasebnih družb, kmetje, vrhunski športniki in šahisti ter osebe, zaposlene pri tujih delodajalcih, ki so vključene v obvezno zavarovanje.

Podatke o osnovi za nadomestilo plače in osnovi, po kateri bi bil samostojni zavezanec zavarovan, če ne bi bil zadržan od dela, ZZZS v elektronski obliki pridobi od Fursa. Pri tem se za samostojne podjetnike kot osnova za izračun nadomestila upošteva osnova, od katere je samozaposleni plačeval obvezne prispevke v preteklem koledarskem letu. Za samozaposlene, ki so bili v preteklem letu v delovnem razmerju, je osnova bruto plača, ki so jo prejemali v preteklem letu. Bolniška odsotnost za samozaposlene je povezana torej z osnovo, od katere so bili plačani prispevki. Nadomestilo pa ne more biti višje od osnove, kakršna bi bila, če bi delali. Če samozaposleni nima poravnanih obveznosti iz naslova prispevkov, si ZZZS pridržuje pravico, da mu do poplačila obveznosti ne izplača nadomestila bolniške. Nadomestilo do 90 dni samozaposlenim ob zadržanosti od dela zaradi poklicne bolezni, poškodbe pri delu in darovanja krvi pripada v višini 100 odstotkov osnove, ob zadržanosti od dela zaradi bolezni, nege družinskega člana in usposabljanja otroka v višini 80 odstotkov osnove, ob zadržanosti od dela zaradi poškodb izven dela, spremstva in poškodbe izven dela po tretji osebi pa 70 odstotkov osnove. Kadar je bolniška odsotnost za samozaposlene daljša od 90 dni, se navedeni odstotek bolniškega nadomestila zviša za 10 odstotkov. Po prenehanju statusa samostojnega zavezanca samozaposleni niso več upravičeni do nadomestila za začasno zadržanost od dela.

Samozaposleni v kulturi

Bolniška odsotnost je nekoliko drugače urejena za samozaposlene v kulturi (v nadaljevanju SZK), in sicer tako za tiste, ki si prispevke plačujejo sami, kot tiste, ki jim plačilo prispevkov krije ministrstvo za kulturo (MK). Do nadomestila za odsotnost z dela zaradi bolezni v breme ZZZS so tudi SZK upravičeni le, če njihova bolezen traja več kot 20 delovnih dni, kar pomeni, da si morajo prvih 20 delovnih dni bolniške kriti sami. Samozaposleni v kulturi brez pravice do plačila prispevkov si morajo tako kot samostojni podjetniki v tem obdobju tudi sami plačevati prispevke. Od 21. delovnega dne dalje jim, enako kot redno zaposlenim, prispevke krije ZZZS, pripada pa jim tudi dnevno nadomestilo za začasno zadržanost od dela.

Tovrstna ureditev izhaja iz primerjave z zavarovanjem v delovnem razmerju, za katero velja, da nadomestilo za prvih 20 dni odsotnosti z dela izplačuje delodajalec, od 21. dneva dalje pa ZZZS. SZK so v tem kontekstu podobno kot samostojni podjetniki razumljeni kot delodajalci, ki morajo samim sebi kot delavcem zagotoviti nadomestilo za bolniško odsotnost. Če so SZK na bolniški najmanj 21 delovnih dni, so upravičeni do nadomestila za odsotnost z dela v breme ZZZS.

Postopek uveljavljanja nadomestila je enak kot pri samostojnih podjetnikih: obolelim izbrani zdravnik izda elektronski obrazec e-BOL, ti nato vlogo za nadomestilo posredujejo na sedež območne enote ZZZS, ki višino nadomestila izračuna glede na obračunane prispevke za socialno varnost (OPSVZ). Oboleli od 21. delovnega dne dalje so upravičeni do kritja nadomestila za odsotnost z dela od ZZZS, vendar pa so lahko tisti posamezniki, ki so vpisani v razvid samozaposlenih v kulturi, v primeru najmanj 31 delovnih dni trajajoče bolezni enkrat letno upravičeni tudi do vračila nadomestila za prvih 30 delovnih dni bolezni v breme MK, a zgolj v primeru bolezni in ne zaradi poškodbe pri delu ali izven dela, nege ali usposabljanja za rehabilitacijo otroka. Ta pravica ima zakonsko podlago v 82. a členu Zakona o uveljavljanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK), ki opredeljuje »spodbude za samozaposlovanje«.

Višina dnevnega nadomestila je določena enotno, ne glede na višino mesečnih prispevkov za socialno varnost. Pri SZK za polni delovni čas je vlada nadomestilo z marcem iz dotedanjih 25 evrov, kolikor je to znašalo zadnja tri leta, zvišalo na 37 evrov. Če upoštevamo, da povprečen mesec pomeni 21 delovnih dni, to pomeni, da je samozaposleni mesečno v povračilo iz naslova dolgotrajne zadržanosti od dela zaradi bolezni v lanskem letu lahko prejel 525 evrov. To je krepko pod pragom revščine, ki je bil lani določen pri 827 evrih mesečno. Poleg tega SZK v času odprtega bolniškega lista ne smejo izdajati računov, zanje lahko to stori pooblaščeni družinski član za dela do 20 odstotkov registriranega delovnega časa. To je problematično, ker SZK zaradi prekarne narave dela račune in plačila za opravljene storitve pogosto izdajajo ali prejemajo neregularno (na primer račun za avtorske pravice iz naslova dela, ki so ga opravili leta ali mesece pred boleznijo). Prepoved poslovanja v času bolniške ali porodniške jih lahko eksistenčno ogrozi.

Prenizek dohodkovni cenzus

Do plačila prispevkov ministrstva za kulturo so upravičeni vsi samozaposleni v kulturi, ki to pravico pridobijo na podlagi podane vloge in pozitivne odločitve strokovne komisije in ministra. Ta se mora obnavljati vsakih pet let na podlagi pridobljenih referenc v zadnjih petih letih. Upravičenci v tem času ne smejo preseči letnega cenzusa (v letu 2023 bo ta 21.791,88 evra), ki ga ministrstvo za kulturo vsako leto določi na podlagi osnove (od letošnjega leta je ta aktualno veljavna povprečna bruto plača za 36. plačni razred v javnem sektorju). Ali samozaposleni s to pravico presežejo cenzus, se preverja na podlagi preračuna triletnega povprečja obdavčenih prihodkov – tako izdanih računov kot morebitnih dohodkov iz naslova pogodb civilnega prava (avtorske, podjemne pogodbe) ter v skladu z 3. odstavkom 85. člena ZUJIK.

Po podatkih Sektorja za statusne zadeve MK z dne 17. januarja 2023 je pri nas v razvid samozaposlenih v kulturi vpisanih 3198 oseb, od tega 2263 prispevke za obvezno zdravstveno in pokojninsko zavarovanje po minimalni prispevni stopnji krije MK. Prispevke po višji zavarovalni stopnji si lahko doplačajo sami. Letno MK tako vplača povprečno deset milijonov evrov prispevkov. Pravico do nadomestila za odsotnost z dela do 31. delovnega dne je na podlagi podatkov NIJZ in ZZZS po naših izračunih med letoma 2014 in 2021 povprečno izkoristilo zgolj 39 oseb letno.

»V Društvu Asociacija že vrsto let dosledno pozivamo vlado, naj višino dnevnega nadomestila uskladi vsaj z minimalnim pragom revščine, pa se zdi tudi ta pobuda, čeprav zgolj prvi korak v smeri ustreznega vrednotenja dela v sektorju, preveč zahtevna. Dosledno ministrstvo pozivamo tudi, naj pravico do nadomestila razširi in uredi položaj ustvarjalk, ki so matere, ter samozaposlene zavaruje iz naslova poškodb pri delu in poklicnih bolezni; stvari se premikajo, a izrazito prepočasi. Ker se samozaposleni v kulturi za razliko od samostojnih podjetnikov ne ukvarjajo z gospodarsko, temveč poklicno, nekomercialno dejavnostjo, kar pomeni, da je precej manj verjetno, da so si za čas bolezni lahko ustvarili potrebno finančno zaslombo, da bi si sploh lahko privoščili zboleti in ustrezno okrevati, si prizadevamo, da bi MK skrajšalo število delovnih dni, ki so pogoj, da organ prevzame breme kritja nadomestila iz naslova bolezni, na najmanj štiri. Izpad dohodkov, ki ga za samozaposlene v kulturi predstavlja bolezen, pomeni poglabljanje že tako nezavidljivo slabega in dobro izpričanega gmotnega položaja ustvarjalcev in jih naravnost sili v prezentizem. Pri tem je po eni strani povedno, da jih je večina državi izkazala, da so v svojem poklicu vrhunski. A če naj bi preživeli, morajo ustvarjati veliko, saj so za ustvarjalnost podplačani. Poceni in veliko pa morajo ustvarjati tudi, kadar zbolijo. Je iztrošen ustvarjalec lahko vrhunski? Položaj je za ustvarjalce in delavce v kulturi vsekakor daleč od spodbudnega,« opozarja Miha Satler, strokovni sodelavec Društva Asociacija.

To potrjujejo tudi rezultati raziskave o slovenskih kulturno-kreativnih delavcih v času pandemije covida-19, ki sta jo na vzorcu 1500 sodelujočih v štirih fazah – med jesenjo 2020 in pomladjo 2022 – pripravila Kreativni center Poligon in Center za kreativnost. V dveh letih so se razmere v sektorju poslabšale do te mere, da več kot polovica SZK nima dovolj dela za preživetje in razmišlja o odhodu iz sektorja. Enako število ustvarjalcev ob okvari najpomembnejšega delovnega pripomočka ne bi imelo denarja, da bi ga lahko takoj nadomestili. Vsak drugi delavec oziroma delavka ima plačo v višini do 1000 evrov neto, skoraj tretjina pa jih prejema dohodke pod pragom tveganja revščine. Skoraj dve tretjini delavk in delavcev se ob lažjih boleznih odloči za prezentizem, zgolj dva odstotka je »dolgotrajno bolnih« in tako upravičenih do nadomestila za odsotnost z dela, za kar poskrbi ministrstvo za kulturo oziroma ZZZS.

»Problem ni samo v tem, da se samozaposleni v kulturi in tisti, ki kot samozaposleni delajo v kreativnih industrijah, ne odločajo za izrabo bolniške odsotnosti zaradi izpada dohodka, temveč da delajo v poklicih, ki so fizično in psihično izredno naporni, kar privede do pogostih poškodb pri delu, kroničnih bolezni in izgorelosti. Dodatno jih je prizadela še odpoved projektov in naročil zaradi zaprtja javnega življenja v času epidemije covida-19,« še dodaja Satler. V letošnjem pozivu so poleg tega opozorili, da mora oktobrskemu povišanju plačnih razredov v javnem sektorju slediti tudi uskladitev višine dohodkovnega cenzusa samozaposlenih v kulturi s plačanimi prispevki.

Brez delovnega razmerja ni bolniške

Mnogi delavci in delavke v kulturi, ki v postopku priznavanja upravičenosti do plačila prispevkov v breme ministrstva za kulturo niso uspešni, se statusu samozaposlenih v kulturi brez plačanih prispevkov raje odpovejo in postanejo običajni samostojni podjetniki. Spet drugi, ki si stroškov plačevanja prispevkov v zdravstveno in pokojninsko blagajno ne morejo privoščiti, se odločajo za delo prek različnih oblik pogodb, največkrat avtorskih in podjemnih oziroma pogodb civilnega prava. A takšne oblike dela jim zagotavljajo še manjšo zaščito v primeru bolezni in drugih poškodb. Posameznik, ki opravlja delo za plačilo v okviru pogodbe civilnega prava, je v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) pri opravljanju tega dela obvezno zavarovan za invalidnost in smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Iz tega naslova naročnik plačuje prispevek za posebne primere zavarovanja po stopnji 8,85 odstotka, avtor pa po stopnji 15,50 odstotka osnove za plačilo prispevka, če drugje ni osnovno zdravstveno zavarovan. Poleg tega avtor plača še prispevek za zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni v obveznem zdravstvenem zavarovanju po stopnji 0,53 odstotka od dohodka za opravljeno delo. Osnova za plačilo prispevka je vsako posamezno prejeto plačilo za opravljeno delo oziroma storitev. Ker delavec, ki delo opravlja preko pogodbe civilnega prava, ni niti samozaposlen, niti v delovnem razmerju z naročnikom, nima pravice do uveljavljanja bolniške odsotnosti.

Kako naprej?

Število samozaposlenih v kulturi v zadnjih treh letih zaradi vse bolj negotovih poklicnih in zahtevnih delovnih pogojev upada. Eden od razlogov je zagotovo tudi dejstvo, da država samozaposlenim za polni delovni čas, ko imajo pravico do tega, krije samo minimalne socialne prispevke. Hipotetični samozaposleni bi po 40 letih pokojninske dobe, v kateri bi bil celotno obdobje samozaposlen s pravico do kritih prispevkov, po izračunih spletnega portala Pod črto prejemal starostno pokojnino v višini 630,22 evra, kar je manj od višine t. i. zagotovoljene pokojnine. Ministrstvo za kulturo naj bi težave samozaposlenih v kulturi obravnavalo v Nacionalnem programu za kulturo (NPK), osrednjem strateškem dokumentu za področje kulture. V času prejšnje vlade je bila sicer sprejeta Resolucija o nacionalnem programu za kulturo za obdobje 2022–2029, kjer pa so bili samozaposleni v kulturi omenjeni le nekajkrat. Pod načrti je omenjena debirokratizacija in digitalizacija administrativnih postopkov, povezanih s statusom, kot prednostni cilj pa je opredeljena »sistemska rešitev položaja samozaposlenih v kulturi, vključno z natančnejšo opredelitvijo kriterijev in števila upravičencev«. Resolucija torej sistemsko reševanje položaja samozaposlenih vidi predvsem v digitalizaciji postopkov, povezanih s statusom samozaposlenega v kulturi, ne obravnava pa nizkih prihodkov samozaposlenih, nedostojnega plačevanja njihovega dela, vprašanja cenzusa, slabe socialne varnosti, pravice do bolniške in pokojnin.

»V Asociaciji smo ostro nastopili proti neustrezni obravnavi samozaposlenih v kulturi v NPK, kar je privedlo med drugim do tega, da naj bi se po napovedih ministrstva NPK odpiral in se določena poglavja pisala na novo. To bi bil dobrodošel korak na poti k celovitemu urejanju področja samozaposlenih, ki so se ga vse vlade doslej bolj ali manj (ne)uspešno lotevale. A v društvu vztrajamo, da je že dolgo skrajni čas, da se zadeve dokončno trajno in zakonsko uredijo, samozaposlene pa se v socialnih pravicah približa redno zaposlenim,« zaključuje Miha Satler.

Miha Poredoš,
foto Polina Tankilevitch/Pexels

Delavska enotnost

Ta članek je bil najprej v nekoliko spremenjeni obliki objavljen v tematski številki Bolniška odsotnost (februar 2022) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 81 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!