Franc Grabler

Vodi podružnico Sindikata kemijske, nekovinske in gumarske industrije Slovenije (KNG) v celjski Cinkarni že nekaj let. Funkcijo predsednika sindikalne podružnice za razliko od svojega predhodnika na lastno željo opravlja nepoklicno in tako ostaja tesno povezan z delom ter z delavkami in delavci. Za svoje »uspešno, učinkovito in prizadevno delo v sindikatu družbe ter popularizacijo in krepitev ugleda Sindikata KNG Slovenije med članstvom« pa je že leta 2015 dobil tudi priznanje omenjenega sindikata. Kot je bilo zapisano v obrazložitvi, je vedno »pripravljen priskočiti na pomoč sodelavcem in članom sindikata, razume stisko ljudi in ima čut za sočloveka, ter z vztrajnostjo in strpnostjo vedno uspe delovati tako, da išče kompromisno rešitev, ki utrjuje pomen sindikata.«

Kakšna je tvoja poklicna in sindikalna pot?

Vseskozi sem bil vzdrževalec, kratek čas sem bil izmenovodja v proizvodnji, trenutno sem vodja vzdrževanja ene poslovne enote. Dopolnil sem 40 let delovne dobe, ves čas v Cinkarni, kjer sem začel delati leta 1982. Od prvega dneva sem tudi član sindikata. Prvih 15, 20 let sem bil še aktiven športnik (hokejist, op. a.) in nisem bil aktiven v sindikatu. Potem so me sodelavci izvolili za sindikalnega zaupnika, tako da sem postal član izvršnega odbora. In leta 2015 so me izvolili za predsednika.

Kako je pri vas organiziran sindikat?

Imamo devetčlanski izvršni odbor, njegovi člani prihajajo iz različnih poslovnih enot. Svoje delo predsednika opravljam neprofesionalno in nimam nobenih ovir. Imam omogočene ure za delo, pisarno, računalnik, opremo, prevoze …

Katere sindikalnega spomina vredne dosežke bi izpostavil?

Ena ključnih zadev je bila poskus prodaje Cinkarne Celje. Pri prvem poskusu smo sestavili pogajalsko skupino in pripravljali smo že stavko, saj se z nami sprva niso želeli pogajati. Potem so nas začeli jemati bolj resno in tudi naša zasluga je, da Cinkarna še ni prodana.

Kako ste uspešni pri včlanjevanju novih delavk in delavcev? Se mladi včlanjujejo?

Se, ampak slabo. Mladi ne razumejo, kaj sindikat izbori. Marsikdaj slišimo, da je kaj dal direktor, ne vedo pa, koliko je bilo v to vloženih naših prizadevanj in časa. Sicer pa članstvo to razume, in tudi člane zaradi tega pridobivamo. Vsak član izvršnega odbora pokriva eno poslovno enoto in njegova naloga je, da gre do novozaposlenega, mu predstavi delo sindikata, naše dosežke, ugodnosti, ki jih ima preko sindikata. Tisti, ki niso zaposleni za nedoločen čas, pogosto pravijo, da se bodo včlanili potem, ko se bodo redno zaposlili. Imamo tudi agencijske delavce, kar se mi ne zdi prav. Verjamem pa, da v firmi razmišljajo, da je to zanje bolje, a jaz mislim, da je vsekakor dražje. Tudi direktorju sem že večkrat rekel, da agencijski delavci tudi ne morejo biti tako motivirani in pripadni.

Ste imeli kaj odpuščanj?

Ne, do sedaj je šlo vse bolj mehko in z ustreznimi odpravninami. Opažam pa, da na določene, ki bi se jih radi znebili, pritiskajo. Pred časom mi je o tem potožil starejši sodelavec, pa smo se potem vendarle zmenili, da je bilo za obe strani dobro.

Kako imate urejene pravice, dialog teče?

Da, a na marsikaterem področju še ne dovolj. Se pa trudimo. Imamo podpisano, da se pri nas tudi po odpovedi kolektivne pogodbe dejavnosti uporablja podjetniška kolektivna pogodba. Čeprav so nekatere zadeve v njej že zastarele, je kar dobra in zato niti ne pritiskamo, da bi jo spremenili. Plačni model pa je slab in zaradi nove minimalne plače se je spodnji del plačne lestvice združil in minimalna plača je že zelo visoko. Po letošnjem prvem kvartalu smo se z upravo dogovorili, da začnemo pogajanja o dvigu plač. Božičnico, regres in vse, kar je drugega treba, dobimo redno in maksimalno. Cinkarna ima profit in tudi dvig plač ne bi smel biti problem.

Kako vidiš sindikalno sedanjost?

Zelo pogrešam glas zasebnega sektorja. Javni se sliši, vsi so v zraku, nas ni nikjer. V javnem so si delili koronske dodatke, saj imajo to nekje zapisano, mi smo dobili malo oziroma skoraj nič. Enkrat ga je sindikat izboril, čeprav je naše delo vseskozi potekalo štiriizmensko. Tudi jaz plačujem davke, pa naj še meni da država 500 evrov dodatka. Tudi mi občutimo isto draginjo.

Kakšen je po tvoje pravi obraz sindikata, kakšen mora biti sindikalist?

Kot prvo, sindikalist ne sme biti obremenjen z denarjem, ne sme videti v svojem delu finančne koristi. Ne sme se bati, ne sme se bati povedati, kar misli, ne sme se bati za svoj položaj. To je verjetno težko. Sam imam to srečo, da me nikoli ni bilo strah, in od prvega dne sem vedno direktorju povedal vse. A na lep način. Sicer pa mislim, da bi morali biti sindikalisti v firmah bolj zaščiteni.