Kultura je naša pravica in dolžnost: Predsednik Sindikata Glosa Mitja Šuštar in delavka v kulturi Hana Radilovič o aktualnem stanju v kulturi in medijih

10. 2. 2023

Negovanje odnosa do kulture je stalen proces in vsakdanje opravilo vsakega od nas. Sindikat kulture in narave Slovenije – Glosa, ki ga vodi Mitja Šuštar, si prizadeva, da bi bil ustrezen odnos do delavk in delavcev v kulturi in varstvu narave pri tem v ospredju. 

Ob kulturnih praznikih, zlasti ob pravkar minulem Prešernovem dnevu, smo vsi polni besed o kulturi. Letošnja sindikalna poslanica pa govori ravno o tem, razkoraku med besedami, ki so poceni, in dejanji, ki edina štejejo. »Skrajni čas je, da slovenska (kulturna) politika pogleda v ogledalo ter pokaže fige nesocialni in plitki družbeni stvarnosti,« je ena od misli. Tesno je povezana s tisto, da je skrajni čas, da se kultura prepozna kot strateška naložba, delavkam in delavcem v kulturi pa zagotovi enakopravnost z drugimi dejavnostmi javnega sektorja.

Delež izdatkov za kulturo glede na BDP je v Sloveniji že vsa leta okoli enega odstotka, kulturo pa sicer sofinanciramo tudi državljanke in državljani, s tem ko kupujemo vstopnice, knjige, plačujemo članarine v knjižnicah … Vlaganje v kulturo je pomembno, in ker v tej družbi očitno bolj kot karkoli drugega razumemo tržno gospodarstvo, je treba povedati, da ima vlaganje v kulturo multiplikativne učinke. Recimo za kulturni turizem, celotno gospodarstvo. Kaj je treba temu še dodati?

Kultura nas je oblikovala, od Trubarja naprej, prve slovenske besede so iz »Stare praude«, spomnimo na Cankarja, Prešerna, na vse ustvarjalke in ustvarjalce iz različnih obdobij. Jezik je bistvo, temelj, najpomembnejši del kulture in slovenskega naroda. To sta neločljiva celota. Če ustvarjaš v svojem jeziku, tudi si. Marsikdo se ne zmore, ker ga ne zna, v slovenskem jeziku izražati, pa je vseeno lahko prepričan Slovenec. Torej, obstali smo kot narod, zaradi kulture imamo tudi državnost, poleg tega pa je to zelo dobra promocija navzven in pomembna za druge posle.

Kultura je več kot posel …

… točno to. Ampak je med drugim tudi posel. In to včasih zelo dober, imamo veliko prevajanih avtorjev, naše glasbene skupine žanjejo uspeh tudi v tujini …, ne bom našteval, ker bi lahko koga izpustil.

Kaj kultura počne za narod, sva že ugotovila, drugo vprašanje pa je, kaj ta družba počne s kulturniki. Slaba plačila, kadrovski problemi, varčevanje …

Zelo zgovorno je, da so recimo v Cankarjevem domu imeli že sto in en razpis, pa ne dobijo tehnikov. Plače so nizke, zato mnogi odhajajo na boljše. Bojimo se, da bo v javnih zavodih počasi vse skupaj razpadlo, če ne bo njihovo delo ovrednoteno tako, kot jim pritiče.

Je del problema tudi togost plačnega sistem v javnem sektorju, kamor se ljudi uvršča po izobrazbi, ne pa tudi po dejanskem delu in sposobnosti?

V zakonu o uveljavljanju javnega interesa v kulturi je člen (47.a), ki se mu reče »avdicija« in predvideva, da javni zavodi na področju kulture z uspešno opravljeno avdicijo na delovnih mestih opernih in zborovskih pevcev, baletnih plesalcev in orkestrskih glasbenikov zaposlijo nekoga z največ dve stopnji nižjo izobrazbo, a le za določen čas petih let, brez možnosti ponovitve. Ker se predvideva, da bo nekdo v petih letih opravil tudi šolanje. To pa ni mogoče pri tehničnih poklicih, pa tudi pri igralcih ne. S sedaj ozkega dela umetniškega sektorja bi bilo to treba razširiti še zlasti na tehnični del.  

Ali pri tem ne obstaja nevarnost deregulacije (tudi) teh poklicev in s tem njihovega razvrednotenja? To se je na primer zgodilo s trgovino, gostinstvom, tudi z novinarstvom; praktično vsak, ki zna izreči ali napisati stavek ali dva, je lahko že »novinar«.

Res je, to lahko pomeni tudi padec kakovosti, strokovnosti. V umetniških poklicih, uprizoritvenih dejavnostih pa ne vem, če to drži, zlasti tam, kjer se zahteva talent. Če nekdo zelo dobro oblikuje zvok, ni nujno, da ima kakšno formalno stopnjo izobrazbe. Dober zvok slišimo. Če pevec dobro odpoje, je to užitek. Zato pa so t. i. avdicije, in te potekajo pred strokovnjaki, izkušenimi ljudmi. Ti poslušajo recimo nekoga peti, pa ne vedo, kdo je to. Zdaj omejitve vodijo v prekarizacijo. Nekdo je recimo prisiljen odpreti s. p. in preko tega ga lahko isti javni zavodi najemajo, plačujejo in lahko dela vse.

V Delavski enotnosti iz leta 1972 sem zasledila članek o tem, da so takratne oblasti razlikovale med šundom in kulturo in slednjo podpirale, šund pa preganjale. Šlo je nedvomno za cenzuro, a naj bo to iztočnica za vprašanje, ali danes znamo razlikovati med populizmom, alternativnimi resnicami, nekakovostnimi izdelki ipd. in kulturo?

Zanesimo se na to, da oblastniki, ki pridejo na položaje in imenujejo svoje strokovne službe, razumejo stvari. Da so pravi ljudje na pravih mestih. Mislim, da to dolžnost imajo. Da bi oni presojali, pa lahko privede tudi na polje cenzure. Kulture in umetnosti se ne da ukalupiti, naj vsak izbira, kar mu ustreza. Država pa je dolžna skrbeti za zdravo kulturno politiko. S tem prideva do največjega javnega zavoda na področju kulture, nacionalne RTV. Ta pa mora biti steber in varuh kulture in okusa. In po moje je, če pustimo ob strani nekaj zadnjih ekscesov, zlasti na področju informativnega programa. Njihov dokumentarni, poljudnoznanstveni program je vrhunski, če primerjamo druge komercialne televizije, ki so odvisne od denarja drugih. Nacionalka ne bi smela biti.

To verjetno velja tudi za druge javne zavode na področju kulture?

To, da imamo te javne zavode, je naša velika prednost. Obstaja nevarnost lastninjena in o tem obstaja predlog zakona za izvajanje dejavnosti splošnega pomena iz leta 2011, ki pa k sreči ni bil udejanjen. Zato so javni zavodi še vedno naši, ustanoviteljske pravice pa preko vlade izvaja država ali pa jih izvajajo občine; NUK, SNG Dramo, Opero in balet … financira država, Mestno knjižnico Ljubljana pa ljubljanska občina. Mrežo javnih zavodov na področju kulture moramo kvečjemu krepiti, tako za nas uporabnike kot za tiste, ki tam delajo. Če nam to pade, bo zagotovo padla tudi kultura, prekarizacija bo večja, še več bo izkoriščanja. Prav tako to velja tudi za druga področja, javno zdravstvo, šolstvo … Javne storitve morajo biti kakovostne in dostopne vsem.

Velikokrat poslušamo tudi o t. i. kulturnem trgu. Je to kaj slabega?

Ne bi bilo slabo, če bi ga strogo nadzirali ob mreži javnih zavodov, ne namesto njih. Javne zavode je treba ohraniti, trg pa regulirati.

Izredno pomemben zasuk! 

Zadnji januarski dan so članice in člani Zasuka, pred časom ustanovljenega sindikata za ustvarjalnost in kulturo, ki združuje zlasti samozaposlene v kulturi, na svoji izredni skupščini izglasovali pridružitev sindikatu Glosa. S tem vstopajo pod okrilje ZSSS, saj si želijo sodelovanja v kolektivnih pogajanjih s pristojnimi organi, njihovi članice in člani pa imajo s tem tudi možnost brezplačne pravne pomoči in podpore. Sindikalno organizirani v Zasuku bodo s tem tudi aktivno sodeloval pri njihovih sejah in aktivnostih. »Gre za izjemen dosežek, saj smo tako samozaposleni delavci iz sektorja prvič v zgodovini pridobili legitimnost za pogajanja z oblastjo, ki so nam jo doslej ves čas odrekali,« so sporočili po tem dogodku in dodali, da s tem pridobi predvsem delavstvo, ki je povezano močnejše. Postavili bodo zahteve za boljše plačne pogoje in pristop h kolektivni pogodbi. Delavke in delavci v tej dejavnosti namreč že predolgo poskušajo shajati brez običajnih pravic, kot je bolniška, pravica do kredita in dostojnega delovnega prostora. »Vlado opozarjamo na njeno lastno zavezo iz koalicijske pogodbe, po kateri se mora lotiti prednostnega naslavljanja prekarnosti kot izziva razvoja Republike Slovenije. Pomembno pritrditev našim prizadevanjem dajejo najnovejše smernice Evropske komisije (september 2022) o uporabi konkurenčnega prava EU za kolektivne pogodbe v zvezi z delovnimi pogoji samozaposlenih oseb brez zaposlenih, ki pojasnjujejo, kdaj se lahko samozaposleni pogajajo o boljših delovnih pogojih, ne da bi kršili pravila EU o konkurenci. Samozaposlenemu in drugemu prekarcu v kulturi smo dolžni – že včeraj! – priznati položaj delavca in pravico do kolektivnega pogajanja!« je ob dogodku povedal predsednik Glose Mitja Šuštar. Več o prizadevanjih Zasuka pa v eni prihodnjih številk Delavske enotnosti.

Ostaniva pri besedah, trg je že ena takih, zelo velikokrat uporabljeni v zvezi z delom pa sta besedi delodajalec in delojemalec. Kako kot pravnik vidiš te besede v zvezi s kulturo in tudi na splošno?

Mi raje uporabljamo besedi delavec in delavka, saj smo sindikat. Manj pa uporabljamo izraze, kot so javni uslužbenci, ustvarjalci …, tudi tisti, ki dela v kulturi, je delavec, delavka. Delodajalec ni tako zelo moteč izraz, delojemalec pa ni primerna beseda. Kot delavec delo daješ. To so stara filozofska razmišljanja, da je delavec pravzaprav delodajalec, ker delo daje – ustvarja, uči, poje, čisti, kuha …, zanj pa dobi plačilo, ki je žal prevečkrat neustrezno.

Kako pa razumeš izraz »trg delovne sile«?

Že od nekdaj mi ni blizu. Zakaj? Ker nakazuje, da smo reveži, ki prosjačimo za skorjico kruha z bogatinove mize. Če pa bi govorili o pravem trgu, bi šlo za ponudbo in povpraševanje med enakopravnimi udeleženci na trgu. Pa ni tako. Zato to ne more biti trg. Tudi v delovnem razmerju bi morali biti enakopravni. Pa nismo. Delavec lahko hitro dobi odpoved, opozorilo, ogrožen je lahko njegov položaj. Delavec pa delodajalcu ne more dati opozorila. Lahko sicer odpove delovno razmerje, a s tem sam ostane brez socialne varnosti. Delavec nima takih vzvodov moči kot delodajalec. V načelu sta izenačena, v dejanskem življenju pa absolutno nista.

Delovno pravo je vzpostavljeno zato, da ščiti šibkejšega v delovnem razmerju, to je delavca oz. delavko. Kaj so tista glavna vprašanja, kršitve, težave, s katerimi pridejo do tebe članice in člani Glose?

Izpostaviti moram zlasti našo pravno službo na območju, ki ima veliko dela z Gloso, saj imamo v Glosi ozaveščene članice in člane. Tudi sam, kot nekoč pravnik v službi pravne pomoči, imam izkušnjo, da se tisti, ki so imeli možnost šolanja, izobraževanja in so načitani, bolj zavedajo svojih pravic. In jih tudi lažje udejanjajo, sami ali tudi s pomočjo drugih, recimo s sindikalno pravno pomočjo. Tudi v javnih zavodih s področja kulture je, žal, ravnanje tudi kdaj nekulturno in prihaja do šikaniranj, trpinčenj ali mobinga na delovnem mestu, lahko tudi recimo ne dobiš obvestila o odmeri letnega dopusta do 31. marca, čeprav je to zapovedano. Ali ne veš, koliko imaš dopusta, saj ti ga delodajalec samovoljno briše. Lahko ti ga ne da, čeprav bi ti ga moral po vseh kriterijih. Problem so napredovanja, nizke ocene, posledično nizke plače. Napreduješ lahko sicer tudi v nazive, ki pa jih recimo plačna skupina J nima. Pa tudi področje varstva narave, kjer dela stroka, in to vrhunska, nima napredovanja v nazive. Za to se borimo že desetletje, pa še zmeraj nič. In vsakokratna oblast gleda stran, čeprav vsi obljubljajo.

Iz Glosine letošnje poslanice ob kulturnem prazniku, ki so jo pripravili skupaj s sindikatom Sviz: »Od visokoletečih besed, izrečenih enkrat letno, imajo konkretni ljudje, ki skrbijo za razvoj umetnosti, za ohranjanje kulturne in naravne dediščine, za stati inu obstati slovenskega naroda in državnosti, bore malo. Gospodarske rastí in dobičkov oblastniki nočejo deliti z delavkami in delavci na področju kulture, na njih še naprej varčujejo, od njih terjajo še nadaljnje zategovanje pasov, čeprav je lukenj že zdavnaj zmanjkalo. Pot zdrave kulturne politike se je končala, še preden se je pričela. Zaposlene v kulturi se neenakopravno obravnava, kljub nakazani skrbi za samozaposlene se zanje ne naredi ničesar, delavstvo se razslojuje in ostaja prezrto kot predlanski sneg.«

Se pri pogajanjih za kolektivno pogodbo za varstvo narave kaj premika?

Obljubili so nam, ko smo se sestali z novim ministrom v avgustu, da se bomo začeli pogajati v 14 dneh. Minilo je že kar nekaj mesecev, pa še zmeraj nič. Da še nadaljujem pri kršitvah. Ena od perečih je še vedno neizplačevanje koronskega dodatka za ljudi, ki so zares delali. Pa so zbolevali in umirali, naš član iz SLG Celje, igralec Igor Žužek, je umrl zaradi covida-19. Velika večina je dodatke dobila, nekateri pa ne. Lahko povem grešnike: SNG Drama, MGL, SLG Celje, Lutkovno gledališče Ljubljana … Stvari, ki so narobe, je še veliko, za marsikoga so boleče in pereče.

Kaj pa se dogaja na področju poklicnega upokojevanja baletnic in baletnikov?

Mi želimo, da bi ne imeli od odhoda iz zavoda pa do starostne pokojnine,, nižjih prejemkov kot imajo zdaj plačo. Razliko od poklicne do starostne pokojnine bi jim moral plačevati proračun, ministrstvo za kulturo. Prav nobenega izgovora ni, saj je teh ljudi malo, kakšna dva na leto, in strošek zanje ne bi bil velik. Hkrati pa bi s tem spodbujali pomlajevanje slovenskega baleta, ki je po nacionalnem programu v »slovenskem interesu«. Starejši bi šli sami stran, saj je delo zanje nevarno za zdravje in zaradi poškodb. A zdaj mlade prekarno najemajo in nimajo enakih pravic, so izkoriščani in delajo že dobesedno za pest riža. To je žalostno, s tem ponižujemo slovenski balet. Problem je ignoranca, tako z vladne kot z ministrske strani.

Sindikat Glosa je tudi letos pred kulturnim praznikom na Prešernovem trgu v Ljubljani organiziral tradicionalno kulturno-umetniško manifestacijo (na kateri je nastala tudi zgornja fotografija) – manjkale seveda niso niti fige –, v okviru katere je tokrat opozoril (vsi govori in poslanice so dostopni na tej povezavi) na položaj delavk in delavcev v kulturi, kjer se vse bolj širi prekarnost. Govorka, delavka v kulturi Hana Radilovič (intervju z njo najdete v nadaljevanju) je med drugim izpostavila, da je delo v kulturi, medijih in nevladnem sektorju za mnoge, ki se udejstvujejo na teh področjih, negotovo in slabo plačano, govorec Miha Blažič – N’Toko iz pridruženega Sindikata za ustvarjalnost in kulturo Zasuk pa je med drugim izpostavil, da vsakoletna prireditev ob kulturnem prazniku, na kateri se državniki »prikažejo v elitnih kostumih«, ne naslavlja delavcev in delavk, temveč »kulturo kot abstraktno vrednoto, popolnoma ločeno od naših življenj.«

Prebrala sem notico, da ministrstva za kulturo, gospodarstvo in finance skupaj snujejo rešitve za tiskane medije, ki so v vse slabšem položaju že od prej, zdaj pa se to še stopnjuje zaradi naraščajočih cen energije, papirja in distribucije. Kako vidiš prizadevanja za ohranjanje kakovostnega tiska, ki prinaša poglobljene vsebine, izvirno novinarsko poročanje?

Tiskani medij mora razvijati vrhunsko kakovost. Tudi jezika. In če sva že pri tisku, kar je tudi knjiga, zelo sem razočaran, ko vidim, da knjig pogosto lektorji niti ne vidijo. Napake so bile včasih minimalne, zdaj jih vse pogosteje kar mrgoli. Moram pa pri ohranjanju lepe pisane besede omeniti tudi našo Delavsko enotnost, ki to neguje in ni jezikovno skrpucalo, kot so nekateri drugi mediji.

Spet sva pri skrbi za jezik, Glosa je aktivna tudi na področju rabe in možnosti izbire slovenskega jezika v elektronskih napravah. Se kaj premika?

Tukaj moram izpostaviti prizadevanja slovenske poslanke v evropskem parlamentu, Irene Joveve, ki je v slovenskem jeziku letos januarja pisala izvršnemu direktorju podjetja Apple in ga opozorila, da za vsa podjetja, tudi za njihovo, v Sloveniji velja zakon o javni rabi slovenščine. Vsa podjetja namreč tega ne upoštevajo, naprave in operacijski sistemi pa ne uporabljajo našega jezika. Slovenščina je eden enakopravnih evropskih jezikov in takšen mora biti do nje tudi odnos vseh. Tudi Glosa si za dosledno javno uporabo slovenskega jezika skupaj z drugimi stalno prizadeva. Spet pa naletimo na ignoranco. Čudi me tudi, da Joveva pri tem nima vidne javne podpore drugih slovenskih poslank in poslancev.

Kaj bi še dodal za konec?

Kultura je tako rekoč vse, in vsak dan je prav, je naša dolžnost, da vsak od nas vsaj malo časa posveti svojemu kulturno-umetniškemu razvoju.

Mojca Matoz

---

Sindikalizem in delavske pravice v kulturi

Januarja je v javnih in neodvisnih medijih odmevala zgodba novinarke Ane Lah, ki ji poslovodstvo časopisne hiše Večer – kljub drugačnim zagotovilom odgovornega urednika Matije Stepišnika – ni podaljšalo zaposlitvene pogodbe za določen čas. Medtem poslovodstvo Radiotelevizije Slovenija, kljub nasprotovanju večjega dela kolektiva zaposlenih, še naprej izvaja represivne poteze nad kritičnimi zaposlenimi, mimo razpisov pa zaposluje nekompetentne kadre. Pred slovenskim kulturnim praznikom smo se s Hano Radilovič, novinarko in publicistko, sicer pa tudi članico Sindikat kulture in narave Slovenije – Glosa, pogovarjali o delavskih pravicah in sindikalnem boju na področju medijev in kulture.

Hana Radilovič je dolgoletna aktivistka Gibanja za dostojno delo in socialno družbo ter nekdanja urednica Univerzitetne redakcije Radia Študent, ki ji je Društvo novinarjev Slovenije leta 2021 za preiskovanje študentskega organiziranja podelilo nagrado čuvaj/Watchdog. Trenutno v sodelovanju s člani Društva Stvarnost, Delavske svetovalnice in Gibanja za dostojno delo in socialno družbo na Radiu Študent vodi oddajo Odprto delovišče, v kateri odpirajo vprašanja o delovnih pogojih in socialnem položaju delavk in delavcev v Sloveniji. Oddaji lahko prisluhnete enkrat mesečno, na valovih Radia Študent.

V osnovni in srednji šoli nas mnogo naučijo, ne predajo pa nam znanj o pravicah, ki izhajajo iz dela in ki nam bodo služila v kasnejšem, delovnem življenju. Zakaj opismenjevanje o delavskih pravicah še vedno ni del šolskega kurikuluma?

Največ, kar sem zvedela v osnovni šoli, je bilo, kakšne so moje pravice kot potrošnice, a večino svojega življenja bom preživela kot delavka (smeh). Problem je, da moramo mladi sami najti vse informacije o teh temah; kaj je prikrito delovno razmerje, koliko časa sem lahko zaposlena za določen čas, kakšna je najnižja postavka itd. Ko sem še delala kot urednica v Univerzitetni redakciji Radia Študent, smo se začeli intenzivno ukvarjati s študentskim delom, ker smo opazili, da se nam in drugim dogaja mnogo kršitev, pa ne vemo, kako jih reševati. Recimo, kako izterjati dolg od delodajalca, ko nimaš pravzaprav nobenih pravic, kako dokazati, da delaš v prikritem delovnem razmerju. Smiselno se je vprašati, ali snovalci učnih načrtov te teme sploh prepoznavajo kot pomembne za mlade generacije. Zdi se mi, da živimo v družbi, kjer je prevladujoča predstava o svetu in družbenih razmerjih poveličevanje individualizma. Vzemimo za primer samostojnega podjetnika; neka klasična predstava je, da je tak človek svoboden in neodvisen delavec, ki uživa več pravic kot zaposleni v kakem podjetju. Ob tem pa ne pomislimo, koliko se je pripravljen žrtvovati za svoje delo, kako redko gre na bolniško, itd. Sami sebe pogosto težko prepričamo, da nam tako ravnanje škodi, čeprav čutimo vse posledice. Mislim, da je kršitve iz naslova dela lažje prepoznati, obravnavati in odpraviti v večjih kolektivih zaposlenih. Tu nikakor ne obsojam samostojnega podjetništva, želim samo poudariti, kako pomembna je kolektivna zavest in organiziranje za preprečevanje kršitev.

Mediji dnevno objavljajo zgodbe o delavskih protestih in stavkah, a v svoji težnji po »objektivnosti« pogosto zgrešijo bistvo. Kako poročati o delu in sindikalnem boju, da lahko nagovorimo čim širše občinstvo?

Že preden sem postala urednica na Radiu Študent, sem bila aktivna v Gibanju za dostojno delo in socialno družbo, ki je tedaj še delovalo v Domu sindikatov. Tako stanovsko kot delovno smo bili povezani z drugimi sindikati in organizacijami in skupaj smo ugotavljali, kako pomembna je medijska reprezentacija delavskih tem in sindikalnega boja. Dejstvo je, da vedno manj novinarjev pokriva delavske teme, ali pa poročajo zgolj o aktualnih dogodkih, redki pa so tisti, ki se tega kritično in poglobljeno lotijo. Ena izmed njih je tudi nekdanja novinarka Večera Ana Lah, ki je kakovostno pokrivala delavske teme, a ji lastniki niso podaljšali pogodbe o zaposlitvi. Problem pri tem pa ni samo v načinu poročanja, temveč tudi v medijskem lastništvu. Večina osrednjih slovenskih medijev je v zasebni lasti, v rokah kapitalistov, ki jim je bolj kot za kakovostno poročanje mar za prihodek, ki ga ustvarijo s prodajo oglasnega prostora.

 

V kolektivu Delavske enotnosti skušamo biti pozorni na to, kakšne besede izbiramo, ko pišemo o delavskih temah. S kakšnimi izzivi se ti soočaš pri svojem novinarskem delu?

Pri pisanju o delavskih temah je težko izumljati nov jezik, a moram priznati, da me res motijo različnio uveljavljeni izrazi, kot so »delojemalec«, »delodajalec«, »gospodarstvo«, ki že na ravni jezika vzpostavljajo neenakosti oziroma »gospodovanje« močnejšega nad šibkejšim. Razlika je med ponujanjem oziroma prodajo svoje delovne sile in prodajo drugega blaga. Če poleg tega nimamo lastništva nad produkcijskimi sredstvi oziroma jih ne moremo upravljati, smo že v štartu postavljeni v podrejen položaj.

Ali se ti ne zdi, da je to preslikava splošne družbene slike, tudi na upokojence zlahka pozabljamo?

V medijih običajno beremo o delavcih kot o strošku, ki ga je treba nižati, manjšati, ukinjati, in res se enako poroča tudi o upokojencih. V tako ustvarjeni sliki je posameznik dehumaniziran, odvzame se mu zmožnost delovanja. Postane predmet, orodje, produkcijsko sredstvo za doseganje profita. Sprašujem se, kdo se sploh še prepozna v taki obliki poročanja, če ti z vseh strani govorijo, da je vse izven tvoje moči, da nimaš nikakršnega vpliva na svoje pravice? Če k temu dodamo še profitno naravnanost osrednjih tiskanih medijev, ki so v večinski zasebni lasti, hitro postane jasno, da delavske teme enostavno ne morejo biti ustrezno predstavljene. V taki klimi delavci tudi niso dovolj informirani o svojih pravicah, ne vejo, kako jim sindikati lahko pomagajo v njihovih zagatah, in se posledično vanje ne včlanjujejo več. Konec koncev ni nobeno naključje, da smo za predsednico države izvolili prav osebo, ki ima za sabo pravno prakso preganjanja sindikalistov in delavcev.

Podobno smo opazovali pred kratkim, ko se je ob dvigu minimalne plače zagnala vsa medijska mašinerija, ki je dvig želela prikazati kot uničujoč za privatni sektor, škodljiv za kreditojemalce itd.

Res je. Nihče pa se ne vpraša, pod kakšnimi pritiski so novinarji, ki te zgodbe predstavljajo. Ali so zgolj preobremenjeni in se nimajo časa posvetiti temam, ki jih ne razumejo? Ali pa jim uredništvo o tem prepoveduje pisati in zgolj ponavljajo iste fraze.

Pred kratkim je časopisna hiša Večer iz »poslovnih razlogov« odpustila novinarko Ano Lah. Stanovski kolegi se v večini strinjamo, da so jo odpustili zaradi kritičnega in angažiranega poročanja o delavskih temah. Opažaš, da ste delavke v medijih (in kulturi) bolj na udaru kot vaši moški kolegi?

Tu bi raje izpostavila dejstvo, da je veliko delavk v medijih – enako seveda velja tudi za moške kolege – zaposlenih v prekarnih oblikah dela. Precej bizarno je, kadar kot novinarji poročamo o kršenju delavskih pravic, hkrati pa smo sami delavci, ki so nam te pravice kršene. Če hočemo glede tega kaj spremeniti, tvegamo, da izgubimo zaposlitev. Meni je to shizofreno do amena. A potreba po feminizmu vsekakor obstaja, predvsem kar se tiče enakega zaslužka v našem poklicu. Pa tudi razgradnje seksizma in mizoginije, ki so ju kolegice deležne od občinstva. Vloga delavskega združevanja ni v zagovarjanju brezspolnega delavstva, ampak ima lahko konkretne cilje tudi v zvezi z opolnomočenjem žensk na delovnem mestu. In sindikati imate dolžnost, da se borite tudi proti šovinizmu, seksizmu in drugim oblikam nadlegovanja na delovnem mestu.

Kakšno vlogo pa imamo sindikati lahko v boju proti prekarizaciji novinarskega poklica? Pri nas recimo obstajajo različne novinarske stanovske organizacije pa tudi novinarski sindikati, a zdi se, da te teme zanje niso na prvem mestu.

Tako Sindikat novinarjev Slovenije kot Društvo novinarjev Slovenije sta v zadnjem času izvedla pomembne akcije na STA in RTV zaradi političnih pritiskov; pred leti je ena uspešnejših akcij bila zaposlitev honorarnih delavcev na RTV. Vseeno pa pogrešam več zgodb o sindikalnih uspehih, o aktualnih bojih. Ljudje imajo pogosto zelo neupravičene predstave o tem, kako neuspešno je delavsko združevanje, po drugi strani pa imamo pri nas resen problem s pojavom t. i. rumenih sindikatov. Ti delavce pasivizirajo, njihove vodje pa nastavljajo vodstva družb. Take primere najdemo tudi v medijih. Razumem predsodke ljudi in njihovo previdnost do sindikalnega združevanja, vztrajam pri tem, da bi morali kolektivi delavcev ne glede na panogo ustanavljati svoje ali pa prevzemati neučinkovite sindikate in se pri tem čim več izobraževati o pravicah, ki izhajajo iz dela, o možnih sindikalnih in stavkovnih aktivnostih. Le tako se lahko zares postavijo proti lastnikom: tako monopolnim zasebnikom, ki delujejo mimo zakonodajnih pravil, kot vsakokratni politiki, ki kroji pogoje dela v javnem medijskem servisu.

Občutek imam, da je prekarnost postala nova realnost v celotnem sektorju kulture oziroma kulturne produkcije, ne samo na področju medijev.

Zdi se mi, da je področje kulture prežeto z nekim prepričanjem, tolažbo, včasih celo iluzijo, da smo delavke v kulturi neodvisne, samostojne, svobodne osebe, ki smo do prepoznavnosti in ugleda prišle zgolj z lastnim angažmajem. Ker si želimo, da nas drugi čim manj omejujejo, ali pa zaradi strukturne prisile se mnoge zato odločajo za samostojno podjetništvo. Ob tem se ustvarja neka avra, da je biti »delavec« ali »zaposlen« nečastno in ponižujoče. Redko kdo se potem sploh poistoveti z delavstvom, ali niti ne čuti pripadnosti. A to izhaja iz družbene realnosti, ki nas potiska v to, da smo vedno bolj atomizirani. Če se želimo proti temu zares boriti, moramo najprej svoje predstave prilagoditi realnosti sami in prepoznati sodobne vzporednice s časi, ko sistemi zagovorništva delavskih pravic še niso bili razviti, delavske pravice pa neobstoječe. Če nas to ne zbudi, ne vem, kaj nas lahko.

Se strinjam. Hvala ti za pogovor.

Miha Poredoš

Delavska enotnost

To besedilo je skupek tekstov, ki sta bila pod naslovoma Kultura je naša pravica in je dolžnost (avtorica Mojca Matoz) ter Sindikalizem in delavske pravice v kulturi (avtor Miha Poredoš) najprej objavljena v najnovejši, prvi februarski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 81 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!