Dušan Kaplan

… se je v nekdanjem novomeškem IMV-ju, današnjem Revozu, zaposlil leta 1987. Zase pravi, da pripada generaciji, ki je odraščala v drugem sistemu, v svet dela se je vključila na prelomu obeh in svoja najbolj produktivna leta preživela v novem sistemu. Kot izkušen sindikalist in pomemben del Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (Skei) je mnenja, da svet ni le črno-bel in da si mora sindikat v njem izboriti prostor, ki mu gre. Sam je aktiven na več področjih, deluje tudi humanitarno in pomaga, kjer lahko. Materializem mu ni blizu, moti ga, kadar se vse počez kritizira brez pravega vedenja resnice in argumentov.

Kaj počneš v sindikatu? Si predsednik Skei v novomeškem Revozu, podpredsednik Skeia za kovinsko industrijo. Si že dolgo sindikalist?

Formalno gledano niti ne tako zelo dolgo, a v resnici že od samega začetka. Naj pojasnim. Ko sem začel svojo poklicno pot v takratnem IMV-ju, sem se po nekaj dneh po meni naravni poti postavil v bran sodelavcem, ki jih je vodja šikaniral, ne da bi jih sploh poznal. Ves čas sem bil in sem še danes do sindikalne organiziranosti enako kritičen kot do delodajalcev, saj se sindikati, žal, ne znajo odzivati na vse spremembe v družbi, pa naj so to politične, generacijske, gospodarske ali druge spremembe. Ker sem tudi sam funkcionar sindikata, želim nekatere stvari spremeniti. Ves čas sem podpornik tega, da je najprej dialog, argument, šele ko ta ni mogoč, so potrebne druge aktivnosti. Nikoli nisem bil zagovornik parcialnih revolucij, se pa zavedam dejstva, da do njih ne bi prišlo, če bi delavske organizacije svoje delo opravile tako, kot ga niso.

Kaj je danes tvoj osrednja sindikalna tema?

Prva in najbolj vidna tema na vseh ravneh sindikata so danes finance in preživetje. Vsi se soočamo s padanjem članstva, z generacijo, ki ima na življenje popolnoma drugačen pogled. Opažam, da se kot organizacija v teh zelo turbulentnih časih nismo pripravljeni dovolj spremeniti. In če se ne bomo, bo prišlo do neke vrste izzvenenja sindikata v obliki, kot ga danes poznamo. Prepričan sem, da to ne bo trajno, saj bodo točno tisti, ki zdaj mislijo, da sindikata ne potrebujejo, ugotovili, da so nasedli, da jim nekaj manjka, in bodo prisiljeni ustanoviti nekaj, čemur danes pravimo sindikat.

Kako pomembno je, da smo proletarci in proletarke vseh dežel združeni?

Absolutno pomembno. Tudi zaradi tega, da se primerjamo, izmenjamo izkušnje. Ohraniti moramo stik z bazo in z osnovno idejo sindikalizma, čeprav moramo hkrati spremeniti način delovanja. Sam imam to srečo, da trenutno delujem na vseh ravneh organiziranosti, kar mi omogoča boljši pogled na celotno sliko. Skei je vključen v mednarodno sodelovanje prek organizacije IndustriALL, kar sigurno prispeva k širini videnja procesov, ki se odvijajo v družbi in predvidenih morebitnih spremembah kot posledica najvišjih političnih odločitev. Tam delujem v sektorju, ki pokriva avtomobilsko industrijo, saj tudi sam izhajam iz nje. 

Je res, da bomo pri nas dobili gripo, če bo nemška avtomobilska industrija kihnila?

To so predvidevanja, teorije, ki ni nujno, da držijo. Evropski sindikati se trenutno ukvarjajo s prehodom na zeleno zaradi odločitev v evropskem parlamentu. Gre za pozitivna načela, ki jih nihče ta trenutek ne zna spraviti v prakso. Prehod mora biti za delavce pravičen, a je za zdaj to še bolj kot ne na teoretski ravni. Ogroženih naj bi bilo več sto tisoč delovnih mest, a analize, kam bomo v resnici šli, še ni. Pravilno je, da so sindikati na najvišji ravni glas, ki opozarja. V Sloveniji to področje še ni zares vzeto, vsaj slišati ni.

Kaj pomeni, da si človek dialoga, kakor praviš?

Želim si, da bi se na pogajanjih pogovarjali z argumenti, a je vedno tako, da je prva faza, recimo temu vljudnostna, kjer si povemo, kako bi bil svet lepši. Naslednja faza je prepričevanje nasprotne strani z argumenti, ki smo jih izračunali, ki se nam zdijo pomembni, da si zaslužimo več vsak na svoji strani. Tu je vedno promet dvosmeren in tu imamo vedno težnje delodajalcev, da nam poberejo še to, kar imamo, naša težnja pa, da se skupni rezultati pravičneje razdelijo med vse akterje. Nekateri menedžerji še danes, ko smo že globoko zakorakali v 21. stoletje, z lahkoto o zaposlenih razmišljajo, da morajo biti veseli, da imajo delo, imajo jih za strošek in ne za partnerje. Mene te skrajnosti skrbijo, saj so v preteklosti vedno pripeljale do nečesa slabega. To je pogosto prikrito in se v javnosti ne pojavlja.

Tretja faza pa so neke vrste izvršena dejstva, ultimati delodajalcev, realnost današnjega časa, na katere pa sindikati poskušamo najti odgovore, oziroma se bomo morali organizirati tako, da bomo pokazali akcijsko moč. To je treba krepiti. Moj poziv vsem zaposlenim je, naj se včlanijo v sindikat, podprejo delovanje sindikata, pa čeprav o njem nimajo vedno najboljšega mnenja. Ne bi rad pridigal, kaj vse so sindikati naredili, kaj vse zagotovili s kolektivnimi pogodbami, saj bi lahko nazaj prišli odgovori, kaj bi lahko naredili bolje in česa vsega niso naredili. Sam sem se pripravljen vedno soočati na osnovi argumentov in številk.

Kaj dodati za konec?

Naj izkoristim to priložnost za poziv zaposlenim: ne bojte se postaviti zase, ker brez vas nihče ne bo imel nič, tudi tisti, ki vas izkorišča ne. Skratka, kapitalu je uspelo lansirati strah med zaposlene in zaradi tega strahu uspe obvladovati silo, od katere je povsem odvisen. Ne nasedajte taki logiki, ozrite se okoli sebe in takoj lahko ugotovite, da imamo danes pomanjkanje delavcev, ki je pri marsikaterem delodajalcu posledica njegovih preteklih slabih odločitev. Zadeva ni črno-bela, je še kako mavrična, in veliko je odvisno od nas samih. Najprej, kako smo podvrženi vplivom, kakšni smo karakterno, koliko imamo širine, izkušenj, empatije.