Marko Tanasić

Je človek številnih sindikalnih obrazov: strokovni sodelavec ZSSS za migracije, delovna razmerja in projektno delo, podpredsednik Svobodnega sindikata Slovenije in razmeroma sveži predsednik Sindikata zaposlenih v ZSSS. Pred skoraj dvajsetimi leti so ga življenjske okoliščine iz Bosne in Hercegovine zanesle v Slovenijo. Šolal se je na Višji šoli za notranje zadeve v Beogradu in na tukajšnji Fakulteti za varnostne vede. Pridobljeno znanje – od kriminalistike do razumevanja kazenskega ter upravnega prava – pa mu pride prav tudi pri sindikalnem delu, v okviru katerega se največ ukvarja z napotenimi in migrantskimi delavci.

Kako bi opisal svojo sindikalno pot?

Moje sindikalno delo je povezano z mojim projektnim delom. V ZSSS sem prišel kot projektni sodelavec oziroma kot koordinator triletnega projekta, ki se je začel leta 2011 in pri katerem smo sodelovali s Slovensko filantropijo. Izvajali smo Integracijski projekt za brezposelne migrante, begunce in prosilce za azil, po koncu pa sem se zaposlil na ZSSS. Ko smo izvajali omenjeni projekt, so izbruhnile na dan vse posledice propada slovenskega gradbenega sektorja in z njimi povezani različni problemi teh, pogosto tujih oziroma migrantskih delavcev … Potem je prišlo do napotovanja delavcev v tujino, najpogosteje v Nemčijo, ustanavljanja podjetij kot t. i. poštnih nabiralnikov, tako da smo začeli bolj intenzivno delati z napotenimi, migrantskimi delavci in podobno. Bilo je veliko svetovanja, informiranja, nudenja pravne pomoči … Že leta 2012 sem navezal stike tudi s tujimi, v prvi vrsti z nemškimi sindikati, ki imajo danes široko mrežo svetovalnic po vsej državi za napotene, migrantske delavce; začeli smo z obiski, izvajali skupne akcije, v Nemčiji smo protestirali pred gradbišči, delali smo v okviru skupnih projektov … V Sloveniji smo najprej delovali v okviru različnih projektnih aktivnosti, ki so se, skupaj s financiranjem nato iztekle, zato je širša ekipa, ki se je s tem ukvarjala, šla vsak svojo pot, jaz pa sem ostal na ZSSS.

Kakšne pa so aktualne razmere na področju napotenih, migrantskih ipd. delavcev?

Številke se povečujejo, vedno več je zaposlovanja tujcev, razloge zanj pa je načeloma lahko opredeliti. Plača v denimo BiH je pač taka, kot je, zato greš in sprejmeš delo, ki se ponuja na širšem evropskem trgu. Najbližja pri tem je Slovenija, čeprav tudi Hrvaška zaposluje vedno več bosanskih, pa tudi srbskih delavcev. Po drugi strani tudi Srbija neposredno napotuje svoje delavce v EU, na primer v Nemčijo … Pri zaposlovanju tujcev se je treba seveda zavedati, da določenih poklicnih profilov, denimo varilcev, orodjarjev, delavcev na CMC-stroju, voznikov ipd. na slovenskem trgu dela enostavno ni oziroma gredo rajši delat na primer v Avstrijo za denimo trikrat višjo plačo, kot bi jo dobili doma. To potem poskušamo na različne načine »krpati« s tujimi delavci, kar odpira možnost za zlorabe, nastaja trg storitev posredovanja delavcev in podobno.

S kakšnim problemi pa se srečujejo delavci, s katerimi prihajaš v stik? 

Problemi so večplastni: imajo težave, povezane z delovnim razmerjem, z bivanjskim statusom, družinskimi razmerami in davčnimi vprašanji. To so načeloma glavni sklopi. Najširša in najbolj prisotna je problematika, povezana z delovnimi razmerji – nezakonito prenehanje delovnega razmerja, težave z odpovednimi roki, različni delodajalski pritiski, denimo zlasti pri voznikih, da se opravi delo, ki ga delavec ne bi smel opraviti glede na dovoljen čas vožnje in/ali počitkov … Obstaja tudi problem jezika, saj (ne)poznavanje jezika seveda vpliva na razumevanje pravic v določeni državi. Neinformiranost teh ljudi je tako velika, pogosto pa jih dodatno dezinformirajo tudi delodajalci, zato jim pogosto rečem, naj pozabijo vse, kar so slišali od »gazde«. Jaz bom pregledal vašo pogodbo o zaposlitvi, razna pisna dokazila, oprl se bom na zakon in podzakonske akte, drugo me niti ne zanima, jim povem.

Kako pa jim potem še pomagaš?

Načinov pomoči je mnogo, zato bom omenil enega pomembnejših. Bil sem eden prvih, ki je pred dobrimi štirimi leti začel sodelovati s Projektno enoto Inšpektorata RS za delo za odpravljanje konfliktov na delovnem mestu, in sem se doslej udeležil velikega števila mediacijskih postopkov … Seveda v teh mediacijah zagovarjam delavca, na drugi strani je kakšen odvetnik, včasih tudi računovodja, knjigovodja z delodajalcem ali pa delodajalec sam. Z delavčevim pooblastilom pošljem pisni predlog za mediacijo, priložim zraven vse potrebne podatke in kontakte, potem pa mediator preveri, ali je tudi druga stran pripravljena na mediacijo, in mnogi delodajalci se že takoj ustrašijo. Pravzaprav niti nimajo veliko izbire, ker če zavrnejo mediacijo, sledi prijava za ugotovljene kršitve delovnopravne zakonodaje, a vedno se kaj najde. Mediacija se mi zdi boljša možnost kot iti na sodišče, saj so vstopni stroški za pravdanje visoki, zraven pa ni niti jasno, ali boš, tudi če denimo dobiš tožbo, na koncu res poplačan. Zato lahko tisto, kar se mi dogovorimo na mediaciji, prinese celo več, kot bi delavec dejansko iztožil. Poleg tega je sporazum o razrešitvi spora med delavcem in delodajalcem, sklenjen v skladu z zakonom, izvršilni naslov, ki velja kot sodba. Tudi postopek od predloga za mediacijo do podpisa sporazuma je razmeroma kratek, pogosto krajši, kot je rok za odgovor na tožbo.

Ob vsem povedanem si tudi predsednik sindikata zaposlenih v ZSSS. Kako pa gledaš na to vrsto sindikalnega udejstvovanja?

Sprejel sem ta izziv, nekako skušam poloviti vse, kar bi moral narediti kot predsednik sindikata, pa ne vem, ali mi vedno uspe. Pomembno je, da je delo sindikata zaposlenih v ZSSS dobro organizirano, da lahko podajamo predloge, ki prihajajo iz baze, in jih ustrezno obravnavamo ter skomuniciramo z nasprotno stranjo. Nedavno smo sklenili denimo dogovor o delu na domu, o izplačilu jubilejne nagrade ipd., in čeprav vemo, da ne bodo nikoli vsi zadovoljni, vseeno mislim, da bo večina imela korist od tega. Pazili smo, da gremo v prid zaposlenim. Če pa primerjam to s pogajanji na omenjenih mediacijah ali pa neposredno z delodajalci, s katerimi imam največ opravka, je pa vendarle ogromna razlika, ko se pogajaš z nekom, ki te dejansko razume, kot z nekom, ki gleda samo nase.

Kakšen pa mora biti zate obraz sindikata?

Imeti mora precejšnjo mero empatije, mora razumeti, da ga ne bo nihče klical, ker se je zgodilo nekaj dobrega, zato se mora tudi znati zaščiti pred vsemi neprijetnostmi. Sam sem denimo od delodajalcev dobil tudi grožnje s smrtjo, ki sem jih prijavil policiji. Treba se je znati spopasti s pritiski. Vsak sindikalist oziroma sindikalistka mora imeti svojo začrtano pot, poznati pravice in obveznosti delavca, tudi tehnike pogajanj, gre pa za izjemno multidisciplinarno delo.