Francka Ćetković

Gonilna sila prav posebnega sindikata. Neumorna, borbena, neposredna sindikalistka z ogromno izkušnjami in pestro življenjsko potjo. Iskriva, duhovita sogovornica in zvesta bralka Delavske enotnosti. Vse to (in še več) je Francka Ćetković, od konca maja tudi nova stara predsednica Sindikata upokojencev Slovenije.

Kako bi opisala svojo sindikalno pot in preteklo sindikalno delo?

Moja življenjska in delovna pot je zelo pestra. Devetnajst let sem delala v tekstilni tovarni Svila v Mariboru, kjer sem bila članica organov sindikata v podjetju, nato me je zanesla pot v delegatsko skupščino, potem pa so me predlagali za podpredsednico Zveze sindikatov Slovenije (ZSS). To je bilo med letoma 1982 in 1986, predsednik republiškega sveta ZSS je bil takrat Marjan Orožen, sekretar pa Zdravko Krvina. V predsedstvu je bila tudi Marija Pukl, ki je bila odgovorna za področje sociale in zdravstva, in nemalokrat sva na organih delegatske skupščine, pa tudi na organih vlade in še kje, burili duhove, ker sva mislili s svojo glavo, saj sva že takrat menili, da mora sindikat o problemih, ki se nanašajo na delo, na delavke in delavce, vendarle imeti svoja stališča, kar sva dokaj uspešno udejanjali v praksi. Tudi v organih takratne zveze sindikatov na ravni celotne bivše države – Zveze sindikatov Jugoslavije – sva počeli podobno, zato smo bili na različnih kongresih Slovenci znani kot nekoliko revolucionarni. Potem pa se je moja sindikalna pot zaključila, prišle so druge dolžnosti …

Vseeno si se v sindikalno gibanje vrnila …

Da, v sindikate sem se vrnila po upokojitvi. Najprej sem se začela ukvarjati s področjem zdravstva in socialnega varstva, kar me je tudi prej vedno zanimalo. To sem počela kot članica sindikata upokojencev in strokovno pomagala, ne da bi bila v kakšnih organih ali na funkcijah. Pozneje, ko je prevzel vodenje upokojenskega sindikata žal že pokojni Konrad Breznik, sem začela že bolj aktivno delovati tudi v republiških organih, bila sem podpredsednica sindikata … Potem so me predlagali tudi v organe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, v njegovi skupščini smo se predstavniki upokojencev in zavarovancev vselej veliko oglašali. Vedno pa smo tudi veliko pisali in se oglašali z našimi stališči o zdravstveni, socialni, pokojninski ipd. zakonodaji. Ko sem pred kratkim pregledovala naš arhiv, me je prešinilo, koliko je tega, in vprašala sem se, kaj smo dosegli, kje so učinki. Prihajam namreč iz tekstilne tovarne, kjer smo svojo produktivnost vedno konkretno merili … Ampak dobro, sindikalno delo je težko, bili smo na ulicah, protestirali, se trudili, oglašali … več bi težko naredili.

Kako pa bi prekaljena borka, kakršna si, odgovorila na vprašanje: zakaj pravzaprav biti sindikalno aktiven?

Ne glede na ureditev, v kateri živimo, ne glede na to, da imamo v ustavi zapisano, da je Slovenija socialna država, ne glede na to, kakšne vlade pridejo, se je vedno treba boriti za delavske pravice, za dostojne plače, za ustrezne delovne pogoje, za druge socialne pravice ter seveda tudi za starejše. Sindikalno gibanje in članstvo moramo ves čas širiti. Noben sistem nam namreč ne bo dal na mizo vseh pravic.

Zakaj pa svoj sindikat potrebujejo prav upokojenke in upokojenci?

To je pogosto vprašanje. Še zdaj, po vseh teh letih mi kdaj tudi moji bližnji pravijo: pa kaj se greš, kakšen sindikat upokojencev. Ampak poglejte samo pokojnine, kako nizke so. Osemdeset tisoč ljudi v Sloveniji prejema zagotovljeno pokojnino, torej so imeli takšne plače, da zdaj ne morejo dobiti dostojne pokojnine – mar ni to sramota? Mi se borimo prav za te ljudi, vso tranzicijo so trpeli, bili na zavodu za zaposlovanje, na čakanju in podobno, že tako ali tako so nosili težko breme, zdaj pa imajo še strašljivo nizke pokojnine. Poglejte potem zdravstvo, dolgotrajno oskrbo, to so vse stvari, na katere drugi sindikati iz različnih razlogov niso toliko pozorni. Zdravstvo je za starejše, pa ne da smo samo bolni, tudi na preventivo ne smemo pozabiti, ključno. Pomembno je tudi spoštovanje starejših v družbi, da odločevalci vedo, da smo prisotni, da ne morejo kar tako mimo nas … Naša parola »Nič o nas brez nas« se zdi morda brezzvezna, pa ni, uporabljamo jo z razlogom.

Za Francko Ćetković je znotraj ZSSS ena največjih vrednot medgeneracijsko sodelovanje, da drugega podpiramo in krepimo. Tako ali tako pa bo v prihodnosti vedno več starejših, upokojenk in upokojencev, ki pa lahko močno okrepijo ZSSS, je prepričana.

Kako težko pa je prepričati tiste, ki so že upokojeni, da se včlanijo v sindikat?

Bom povedala iskreno. Če pogledate naše članstvo in članarino, ki je pri nas sicer nekoliko nižja, je jasno, da so naši člani in članice upokojenci ter upokojenke z nižjimi prejemki. Ki pa imajo tudi določen socialni čut, verjetno na podlagi svoje delovne izkušnje. Zato sem razočarana, ko me marsikdo, ki je bil sindikalist oziroma je sindikalno delo poklicno opravljal, zavrne, ko ga nagovorim, da se nam pridruži.

Si nova stara predsednica sindikata upokojencev. Kakšni so načrti za nov mandat? Česa si želiš?

Želim, da bi krepili naš sindikat in s tem tudi ZSSS. Zato smo za novi mandat sindikata upokojencev predlagali tudi štiri podpredsednike [Nevenko Lekše, Metko Roksandić, Tomaža Kšelo in Pavleta Vrhovca, op. a.], odgovorne za posamezna področja, da bomo lahko še bolje vsebinsko delali in da bo z delom naših prekaljenih kadrov na boljšem tudi ZSSS. Z našimi stališči bomo lahko bogatili tudi stališča Zveze. Samo to si želim – da skupaj obogatimo delo ZSSS.