Podražitve, inflacija, draginja: Vrnitev države edina mogoča pot

27. 5. 2022

Podražitve, ki smo jim bili priča že v lanskem letu, so v letošnjem dobile še večji pospešek. Dražijo se elektrika, ogrevanje in tudi vse druge pomembne dobrine. Skrbi, da so se v zadnjih mesecih močno podražili hrana in pijača ter pogonska goriva, ki tudi najbolj vplivajo na rast cen. Tako visok mesečni dvig cen (od marca do aprila) smo v Sloveniji nazadnje doživeli pred tridesetimi leti. Tudi v ZDA že več kot štiri desetletja niso imeli takšne inflacije. Vse bolj jasno postaja, da bo brez ukrepanja države stanje postalo hujše.

Po podatkih statističnega urada je v letošnjem letu od januarja do aprila rast cen življenjskih potrebščin, merjena kot povprečna letna inflacija, znašala 6,2 odstotka, letna inflacija pa 3,2 odstotka. Hrana se je nazadnje na mesečni ravni tako zelo podražila samo v januarju 2002, in sicer za 2,5 odstotka. Tistega leta smo sicer imeli letno 7,5-odstotno inflacijo. Aprila letos pa so se v primerjavi s prejšnjim mesecem cene življenjskih potrebščin zvišale za 2,6 odstotka – elektrika za 11,6 odstotka, cene goriv do regulacije za kar 20,4 odstotka, hrana in brezalkoholna pijača za 9,2 odstotka, avtomobili za 11 odstotkov in podobno. To je več od vseh pričakovanj, saj so takšni skoki običajno v letu in pol.

Najvišjo inflacijo smo sicer dosegli leta 1992, ko je bila letna rast cen življenjskih potrebščin 207,3-odstotna. Spomladanska napoved Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar) za letošnje leto predvideva nadaljnjo rast cen oziroma ohranitev inflacije na visoki ravni. Za leto 2022 Umar napoveduje letno inflacijo v višini 5,4 odstotka in povprečno letno inflacijo v višini 6,4 odstotka, pri tem pa opozarja na negotove razmere, ki bi lahko do konca leta občutno vplivale na tako ocenjeno višino. Seveda v smislu večje rasti inflacije, kar bi še dodatno znižalo kupno moč prebivalstva in kakovost našega življenja.

Vrnitev subvencij in regulacije gospodarstva

Čeprav so nas desetletja prepričevali, da bo prosti trg najbolje uredil tovrstna nihanja in da regulacija države nikoli več ne bo potrebna, pa postaja tudi največjim zagovornikom deregulacije jasno, da brez vmešavanja države ne gre. V zadnjem mesecu smo lahko v Sloveniji na področju pogonskih goriv videli, da lahko samo vladna regulacija omeji skokovito rast cen. Ko jo je vlada odpravila, so namreč te zletele v nebo. Na nedavni okrogli mizi ob predstavitvi knjige Mezdno delo avtorice Maje Breznik sta o inflaciji nekaj besed spregovorila tudi sociolog Marko Kržan in politolog Sašo Furlan. Zadnji izpostavlja, da dvig plač in socialne pomoči ne bo dovolj: »Regulacija cen hrane in energentov je rešitev, ki je na dlani. Uvesti moramo planske instrumente na ravni držav, ki lahko rešuje vzroke.« Kržan obenem poudarja pomen solidarnosti: »Tisti z višjimi plačami morajo prispevati več. Razmerja med najvišjimi in najnižjimi plačami bi morali vrniti na stopnje, ki smo jih včasih že imeli.« Tudi Kržan dodaja, da je regulacija in posledično zmanjšanje dobičkov podjetij mogoča rešitev. Opozarja, da stanje kaže, da so možnost tudi zaplembe premoženja, ki smo jim sedaj priča pri ruskih milijarderjih. Gre torej za ukrepe, ki so se še nedavno zdeli povsem nepredstavljivi. Spomnimo samo, da zaplembe premoženja ruskih oligarhov podpira tudi vlada Janeza Janše, katere pristaši so pred tem podpirali ustavno prepoved Levice in Socialnih demokratov, ker naj bi bili stranki preveč levo usmerjeni in za nacionalizacijo.

Praksa ne potrjuje vpliva dviga cen na inflacijo

Pozitivno je, da je bodoči predsednik vlade Robert Golob že najavil, da bodo dvige cen krotili s pametno regulacijo ne samo vseh energentov, temveč tudi hrane. Od mednarodnih razmer pa bo odvisno, ali bodo posegli tudi po subvencijah. Sindikati pa ob draginji seveda zahtevamo tudi dvig plač, saj delavke in delavci vse težje shajajo s svojimi dohodki. Vendar pa pri tem naletimo na težavo, saj nekateri vplivni posamezniki in mediji, ki so naklonjeni kapitalu, opozarjajo, da bomo v tem primeru naleteli še na hujšo inflacijo, ki naj bi jo dvig plač še dodatno okrepil. Strah pred veliko inflacijo je namreč v središču monetarnih ekonomskih politik. Ne preseneča, da denimo guverner Britanske centralne banke Andrew Bailey svari, da bi pretiran dvig plač lahko vodil v nenadzorovano rast cen. To keynesijansko teorijo so sicer druge analize že večkrat postavile na laž. Ne nazadnje pa jo demantira tudi aktualno dogajanje, ko ob nizki brezposelnosti in padajočem deležu dobičkov, ki gre delavstvu na Zahodu, plače še vedno ne rastejo tako močno, kot bi po tej teoriji morale, in sicer tudi zato, ker je delavska pogajalska moč ob nizki stopnji sindikaliziranosti majhna. Marko Kržan ob tem dodaja, da omenjeni guverner ni ničesar povedal o tem, da bi se lahko tudi kapitalisti brzdali pri svojih profitih: »Cena je namreč sestavljena iz materialnih stroškov (ki vključujejo tudi plačo) in profita. Nikakor ni nujno, da se vse cene višajo linearno, to se lahko dogaja samo, če profit ostaja nezmanjšan.«

Komentar: Draginja prostega trga

Dolga desetletja nas politiki, različni strokovnjaki in mediji prepričujejo, da so deregulacija, privatizacija, nižanje davkov in prosti trg najboljša pot v splošno blagostanje. V tej smeri so v preteklosti izvajali tudi razne reforme. Tudi hrana, zdravila in energenti so tako postali tržno blago, ki se kot vsako drugo prodaja na prostem trgu. Samooskrba, nacionalni interes in lastništvo nad ključnimi segmenti gospodarstva so za politike postali nepomembni. Medtem ko smo energetski sektor v EU v zadnjih desetletjih podrejali omenjeni logiki, pa so se nekateri še kako zavedali, da je lastništvo pomembno. Med njimi je bil tudi ruski predsednik Vladimir Putin, ki mu je spretno (tudi z nameščanjem vplivnih evropskih politikov na dobro plačana mesta v ruskih energetskih podjetjih) uspelo okrepiti vpliv v evropskem energetskem sektorju. Danes smo se tako znašli v nezavidljivem položaju, ko smo močno odvisni od ruskega plina in nafte. Toliko, da ne vemo povsem, kako bomo v prihodnje zagotovili nemoteno preskrbo z energenti in ogrevanje. Povsem jasno je postalo, da je lastništvo v energetskem sektorju še kako pomembno in da so bile pretekle evropske politike povsem zgrešene.

Politike prostega trga so nas v zadnjih desetletjih (tako kot pred drugo svetovno vojno) tudi na drugih področjih pripeljale do tega, da imamo namesto močne konkurence peščico korporacij, ki obvladujejo gospodarstva. Čeprav nam je že zgodovina dokazala, da neregulirani kapitalizem vodi v bogastvo peščice in koncentracijo lastništva v nekaj bogatih rokah, smo tudi tokrat dopustili nastanek zasebnih oligopolov. Danes denimo samo deset korporacij obvladuje skorajda vsa največja prehranska podjetja na svetu. Kot učijo že osnove ekonomije, pa monopoli seveda vodijo tudi v višje cene. Zato nas ne sme presenečati, da imajo največja naftna podjetja ob rekordnih podražitvah pogonskih goriv tudi astronomske dobičke. Medtem ko najrevnejši komajda shajajo, bo imel britanski Shell (eno sedmih največjih naftnih podjetij na svetu) samo v prvem četrtletju letošnjega leta z 8,3 milijarde evrov skoraj trikrat višji profit kot v enakem obdobju lani. Tudi pri nas je skupina Petrol glede na lani podvojila prihodke, a od države zaradi regulacije vseeno zahteva še 51,3 milijona evrov!

 

Ne čudi, da se zato v tujini pojavljajo pozivi k obdavčitvam ekstra profitov, ki jih korporacije kujejo s podražitvami. Podobno je tudi v farmacevtski industriji. Krka je kljub zaostrenim razmeram in prepovedi poslovanja na ruskem tržišču v prvem četrtletju dosegla rekordne dobičke. Dve katastrofi, pandemija in vojna v Ukrajini, korporacijam torej še dodatno koristita. Prosti trg nas je tako pripeljal v blaginjo peščice najbogatejših. Imamo najvišjo zgodovinsko rast neenakosti, ki prinaša številne negativne posledice. Politike prostega trga so nas pripeljale do velikih napetosti in ponovnega vzpona skrajne desnice. Rešitve za nastali položaj bi zato morali iskati v povsem drugačnih politikah. Težava, na katero je v času vzpostavljanja povojnega reda opozarjal eden največjih ekonomistov preteklega stoletja John Maynard Keynes, pa je, da pretirana moč v rokah finančnih in gospodarskih elit naposled vpliva tudi na odločitve politike. V ZDA tako zaradi moči kapitala politiki ne morejo več preprečiti prodaje orožja, doseči univerzalnega zdravstva in že samo za malenkost obdavčiti najbogatejših posameznikov in korporacij. Kako težko je dobičkonosna podjetja vrniti javnemu interesu, pri nas kaže primer neuspešnega ukinjanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki ga je bodoča vladna koalicija prestavila na leto 2024. Lahko verjamemo, da bo takrat do ukinitve zares prišlo?

Kot je v svojem delu Velika preobrazba že leta 1944 prikazal univerzitetni profesor, politični ekonomist in mislec, znani Karl Polanyi, je tržna družba nevzdržna in usodno destruktivna za ljudi in naravo. Žal pa se iz zgodovine nočemo ničesar naučiti. Kljub temu da vladajoče politike v opuščanje politik prostega trga po inerciji sili aktualno stanje (kdo danes še verjame, da je lahko rešitev v dereguliranih cenah pogonskih goriv?), pa spremembe niso dovolj korenite. Čeprav nam že kmalu grozi podnebna kataklizma (na kar opozarjajo tudi majske rekordne temperature), še nobena država ni začela izpolnjevati podnebnih zahtev iz Glasgowa. Potrebnih sprememb tako nikakor ni na vidiku.

Kot smo opozorili v okvirju, pa se dogaja celo nasprotno. Dobički naftnih podjetij gredo v nebo na račun astronomskega zvišanja cen za potrošnike. Analiza ameriškega Inštituta za ekonomsko politiko je na primeru ZDA pokazala, da gre v času po pandemiji kar 54 odstotkov povišanja cen pripisati večjim dobičkom, stroškom višjih plač pa osem odstotkov. To je neobičajno, saj so v letih od 1979 do 2019 dobički prinesli samo 11-odstotno povečanje inflacije, višanje plač 62 odstotkov in rast cen energentov 27 odstotkov. V ZDA se trenutno celo soočajo s pomanjkanjem otroške hrane, ker so zaradi varnostnih standardov zaprli enega od redkih domačih proizvajalcev te vrste hrane. Pri nas pa na primer poročajo o pomanjkanju nekaterih vrst zdravil. Gre za dogajanje, ki so nam ga pred leti dramatično prikazovali iz Venezuele in trdili, da se v kapitalizmu to ne more zgoditi. Mimogrede, zaradi naftne krize so ZDA omilile sankcije proti omenjeni državi in bodo iz nje spet začele uvažati nafto.

Tudi najnovejša analiza Banke za mednarodne poravnave (BIS) je potrdila, da ne obstaja možnost, da bi lahko višje plače vodile v še višjo inflacijo. Kot ugotavljajo, je povezava med obema pojavoma v zadnjih desetletjih upadala in je trenutno na zgodovinsko najnižji ravni. Veliko večja je torej verjetnost, da zaviranje rasti plač vodi v višje profite podjetij, kar se je v zadnjih desetletjih na Zahodu tudi dogajalo in se kot rečeno po pandemiji samo še pospešilo. V poročilu BIS so ugotovili, da je v zadnjih desetletjih moč delavstva glede kolektivnih pogajanj upadla skupaj z osipom članstva v sindikatih, obenem pa je prišlo do večje koncentracije kapitala v različnih panogah, kar je pomenilo rast dobičkov, in sicer v povprečju za kar 50 odstotkov. V evroobmočju je v zasebnem sektorju delež delavk in delavcev, ki se jim plače formalno zvišujejo z inflacijo, padel s 24 odstotkov v letu 2008 na 16 odstotkov v letu 2021. Zanimivo pa je, da je bil ta delež v ZDA v šestdesetih letih prejšnjega stoletja 25-odstoten, v sedemdesetih letih, v času visoke inflacije, pa je zrasel na 60 odstotkov in nato v neoliberalnih osemdesetih hitro začel upadati ter v devetdesetih padel na 20 odstotkov. Ekonomist Jože P. Damijan tako pravi, da je zato za zniževanje inflacije bistveno bolj pomembno, kaj se bo dogajalo z dobički podjetij, kot pa, kaj bo z rastjo plač.

 

Moč korporacij dviguje cene

Pri aktualnem dvigu cen pomembno vlogo igrajo tudi zmanjšanje ponudbe, ki je posledica pandemije in vojne v Ukrajini, ter omenjena koncentracija kapitala oziroma pojav oligopolov. Ko namreč v posamezni panogi pravila igre narekuje nekaj velikih korporacij, je jasno, da lahko glavni akterji cene vse bolj poljubno določajo in zvišujejo. Robert Reich, nekdanji ameriški minister za delo, profesor in politični komentator, zato meni, da imajo korporacije inflacijo za izgovor za višanje cen. Kot pravi, denimo v ZDA samo dva igralca obvladujeta proizvodnjo in cene otroških plenic, ponudbo tamkajšnjih mesnih izdelkov pa prav tako obvladujejo le štiri korporacije. Kot poudarja Reich, sta od osemdesetih let dve tretjini ameriške industrije vse bolj skoncentrirani v rokah peščice korporacij. Podoben je tudi primer ponudnikov pogonskih goriv v Sloveniji, ki jih obvladujeta dva velika igralca. Reich je kritičen tudi do dviga obrestnih mer in konca programa kupovanja obveznic, ki ga je sprejela Ameriška zvezna banka. Namesto omenjenih ukrepov, ki bodo upočasnili gospodarsko rast in prizadeli delavke ter delavce, predlaga agresivno uporabo protimonopolne zakonodaje, ki bi spodbujala konkurenčnost, in vpeljavo visoke obdavčitve korporacij, ki cene višajo v času, ko jim rastejo dobički. Vrnitev države in njena aktivna vloga pri spopadanju z inflacijo sta torej edina mogoča pot. Višanje plač in regulacija cen najpomembnejših osnovnih dobrin pa sta lahko prva začetna koraka pri zagotavljanju primernega odziva na vse večjo draginjo. Kot poudarja Damijan, korporacije namreč samodejno, brez recesije in upada povpraševanja, same ne bodo znižale cen.

Matej Klarič

Ne prezrite tudi:

Poziv novim koalicijskim partnerjem za izredni dvig minimalne plače!

Delavska enotnost

To besedilo je bilo najprej v nekoliko drugačni obliki objavljeno v najnovejši, drugi majski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 80 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!