Nenehno iskanje novih obrazov – Odštevamo do državnozborskih volitev
21. 4. 2022
Od osamosvojitve najprej so skorajda vse volitve prinesle na politično prizorišče nove, domnevno brezmadežne politične stranke in z njimi nove obraze. Tudi letos očitno ne bo nič drugače. Vprašanje je samo še, ali bo preboj v državni zbor uspel samo eni novi stranki ali pa bo teh tudi tokrat več.
Že na prvih večstrankarskih volitvah leta 1990 je slavila novonastala koalicija strank Demos. Dve leti pozneje je v državni zbor na novo uspelo priti Slovenski nacionalni stranki, leta 1996 stranki upokojencev – Desus. Vzorec se je ponovil leta 2000, ko je to uspelo Stranki mladih Slovenije. Samo v letu 2004 v državni zbor ni prišla nova stranka, vendar so tudi takrat tri novoustanovljene stranke skupaj dobile 7,5 odstotka glasov, čeprav nobeni ni uspelo prestopiti štiriodstotnega parlamentarnega praga. Leta 2008 je to uspelo stranki Zares, leta 2011 na predčasnih volitvah dvema strankama, Pozitivni Sloveniji in Državljanski listi, tri leta pozneje, 2014, pa Stranki modernega centra (SMC) in Levici, leta 2018 pa še Listi Marjana Šarca. Prikaz jasno pritrjuje tezi, da vsaj del volivk in volivcev, vsakokrat razočaranih nad obstoječimi političnimi strankami, pogleduje proti novim strankam in novim obrazom. Zato je na mestu vprašanje, zakaj slovensko volilno telo tako rado išče prav slednje.
Pomanjkanje pozitivne vizije
Vzroke lahko najdemo v tradicionalno negativnem dojemanju politike in strankarstva pri nas, ki je staro že več kot stoletje. Povedno je, da afirmativnega stališča do političnih strank ne najdemo niti v slovenski ustavi. V njej je namreč opredeljena prepoved članstva v političnih strankah za policijo in vojsko, za sodnike in tožilce pa je določeno, da v političnih strankah ne smejo biti funkcionarji. To samo dodatno potrjuje, da je negativno dojemanje političnega in še posebej političnih strank močno usidrano v slovenski družbeni zavesti. Nekateri razloge za takšno dojemanje politike vidijo v tem, da nismo mogli razviti svojih oblastnih struktur, saj smo dolga stoletja živeli pod tujo vladavino. Negativna konotacija političnega se je še zaostrila z obdobjem neoliberalizma, ki je politične procese še bolj odmaknil od volje državljank in državljanov, ko je z namenom podrejanja politike kapitalu depolitiziral pojem političnega. Posledica tega je (upravičeno) še večje nezaupanje državljanov v politiko in strankarstvo.
Na zsss.si smo uredili tudi posebno podstran, kjer so zbrane vse potrebne informacije (vsebine sproti osvežujemo) v povezavi z volitvami – od predvolilnih predlogov in pobud ZSSS do tega, kako glasovati, če 24. aprila ne boste mogli na volišče.
Moraliziranje kot posledica nedozorelosti
Kot vemo, že Ivan Cankar za opisovanje politike ni našel ravno najlepšega izraza. Tovrstne negativne konotacije političnega so v naši v literaturi močno prisotne. Dimitrij Rupel je pred leti zapisal, da je šla pretirana literarizacija političnega velikokrat na škodo resnega razmisleka o različnih socialnih in političnih vprašanjih. Namesto pogleda, ki bi politiko razumel kot iskanje skupnega dobra za urejanje boljših odnosov in razmer v skupnosti, se je pri nas vse bolj krepilo njeno negativno dojemanje. Prav umanjkanje vizije in strategije pri razumevanju političnega po Igorju Lukšiču vodi v t. i. lepodušništvo. »Na Slovenskem se politika zlepa ne osvobodi nadvlade moralne forme, tako da je moraliziranje že postalo kar njena diagnoza,« opisuje v knjigi Politična kultura: političnost morale in dodaja: »Vloga nestrankarske stranke je na slovenskih volitvah kar velika. Stranka, ki prvič nastopa na volitvah, in zato še ni klasična stranka s tradicijo, saj še nima trdne strukture, nima še politično dejavne preteklosti, ki bi jo kompromitirala, je v zavesti volivcev še ne stranka. Tudi zato ima na volitvah prednost. Slovenski volivci presojajo politiko skozi moralno formo, s pozicije lepe duše, za katero je sleherno udejanjanje moralnih zahtev zapacanje lepe duše.« Kot še pravi, se prav zato v novih strankah prepozna dobršen del slovenskega volilnega telesa: »Prevajanje politike v moralno prakso ali moraliziranje kaže na nedozorelost političnega telesa. Namesto z graditvijo konsenza se moralizirajoča politika ukvarja z obsojanjem slabih, grdih, nemoralnih. Namesto, da bi delovala, ponuja črno-belo retoriko, ki zakriva politično … Moraliziranje je odlika tistih akterjev, ki ne znajo naprej, ki ne vedo, kam in kako.« Ker vsak nov politični obraz razočara, vedno znova iščemo nove akterje in nove stranke, za katere vedno znova zaman upamo, da bodo ostale čiste in bodo vodile bolj moralne politike. Spomnimo se, da je Miro Cerar kot najbolj vzorčni primer takšne drže s svojo stranko brez pravega programa prav z govorjenjem o etiki in morali dosegel do sedaj največje število poslanskih mandatov v državnem zboru. Vse skupaj pa se je postopoma izteklo v podpiranje političnih nasprotnikov, katerim nasprotovanje jim je sploh prineslo takšne politične uspehe. V to vodijo politike, ki nimajo jasnih ciljev in programa, ki bi ga dosledno izvajali po volitvah.
Civilna družba bo morala ostati aktivna
Kontraproduktivno je zato slepo verjetje v nove odrešenike, ki nas bodo s svojo dobrohotnostjo popeljali v boljšo prihodnost. Zaradi strukturnih značilnosti politike je namreč tako ravnanje nesmiselno in neustrezno. Vsaka oblast namreč kvari. Zato pa so se razvile demokratične varovalke od sodišč, medijev, ekonomsko-socialnega sveta do javnosti, ki preprečujejo pretirano koncentracijo moči v eni osebi in nudijo ustrezen korektiv, nadzor ter sankcije in ponekod omejitve mandatov. Civilna družba, vključno s sindikati, bo zato tudi po volitvah morala ne glede na to, kdo bo na njih slavil, še kako budno spremljati in nadzirati politične procese ter s svojimi aktivnostmi na politične akterje tudi vplivati. Politična oblast jim bo, če želi imeti podporo lastnih volivk in volivcev, morala prisluhniti. Če se to ne bo zgodilo, se bomo čez štiri leta lahko pogovarjali o podobnih stvareh kot danes.
Matej Klarič
Delavska enotnost
Ta zapis je bil najprej objavljen v najnovejši tematski številki – Grem(o) volit!, april 2022 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 80 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.
Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!
Ne prezrite tudi:
Kdo bo zaščitil delo? – S političnimi strankami o prekarnosti
Nalagam ...