Mirjana Janjić

… je prva predsednica Sindikata delavcev trgovine v trgovski družbi Tuš. Do letošnje pomladi so se v ta sindikat vključevali le posameznice in posamezniki, od konca maja pa imajo organizirano podružnico. Zase pravi, da ne mara monotonije, zato je zamenjala že nekaj delovnih mest. Trenutno dela v Velenju v Tuševi poslovalnici na oddelku kruha in delikatese. Za december pravi, da je v trgovini najbolj stresen mesec, največ je tudi bolniških, tisti, ki ostanejo, pa so bolj obremenjeni. Ko bi moralo biti veselo, je nervoze največ.

Sindikat ste šele organizirali. Kdaj in kako?

Večina mojih sodelavk in sodelavcev je za trgovski sindikat slišala šele pri podpisovanju peticije za zaprtje ob nedeljah. Niso pa tudi preveč raziskovali, kaj pomeni sindikat. Dosti je novo zaposlenih mlajše generacije, ki jih take stvari ne zanimajo. Potem pa je društvo Cedra poklicalo vse, ki so podpisovali peticijo po Tuševih poslovalnicah, tudi mene. Pogovarjali smo se, kaj se dogaja v Tušu, kakšni so odnosi, kakšne so plače, ali prihaja do kršitev … Zbrali so informacije in ugotovili smo, da potrebujemo močen sindikat, saj so razmere podobne kot pri drugih trgovcih. Januarja smo začeli aktivno pridobivati članstvo, maja smo se potem odločili in uradno ustanovili Tušev sindikat. Dosti je pripomogla tudi izkušnja organiziranja sindikata v Lidlu, še zdaj sodelujemo.

Članica sindikata si sama že nekaj časa?

Od januarja. Tudi sicer mi sindikalno delo ni tuje, članica sem bila že, ko sem delala v Gorenju (v Sindikatu kovinske in elektroindustrije Slovenije ‒ Skei, op. a.). Tako da se zavedam, kako je to dobro za delavce. Če si v težavah, če smatraš, da se ti dogaja krivica, od plačila do odnosov, točno veš, na koga se lahko obrneš. Tudi pred leti se spomnim iz Gorenja velike (spontane) stavke, ko so bile plače zelo nizke, stimulacij in dodatkov pa ni bilo, delalo se je vsako soboto, ure nisi vedel, kam gredo. Narodu je enostavno prekipelo. Videlo se je, kakšna je moč organiziranega sindikata, sindikat Skei je stopil na stran delavcev.

Pomembno je, da se ljudje med seboj povezujejo, in pomembna je solidarnost, tudi drugi so nam takrat dali podporo, zapustili so svoja delovna mesta in stavkali z nami. V slogi je moč. Delavci se moramo zavedati, da nam nihče drug ne bo pomagal, da se moramo povezovati. Delavstvo mora sodelovati in mora izraziti svoje želje, zahteve, svoje muke, boriti se mora za boljšo prihodnost.

Kaj bi izpostavili kot prvi dosežek sindikata?

Pozitivno je že sodelovanje z upravo. Prisluhnejo nam in kot podjetje želijo, da so delavci zadovoljni. Plača je osnovna, kar pomeni nizka, ni pa kršitev. Imeli smo spoznavni sestanek, povedala sem jim, da nismo opozicija, želim pa tudi, da se nekatere stvari, ki so bile potisnjene ob stran, uredijo, da je vsak delavec zaščiten. Če je delavec zadovoljen, bo imel tudi delodajalec veliko od tega.

Zakaj je sindikat pomembna oblika organiziranega boja za pravice?

Sindikat je že od nekdaj organizacija, ki mora delati za dobro delavca. Skozenj so delavci izražali svoje pravice, želje in s pogajanji tudi dosegali spremembe. Danes je to malo upadlo, delavce pa življenje sili, da delajo zaradi zadovoljevanja osnovnih potreb, da lahko živijo, plačujejo položnice, šolajo otroke. Najbolj žalostno pa je, da smo prišli do točke, da si s plačo, ki jo zaslužimo, dosti ljudi ne more privoščiti počitnic, da morajo že poleti razmišljati, kaj bo s kurjavo pozimi, kako bodo plačali najemnine, ki so zelo visoke … In zato se večinoma ljudje bojijo in to je edini problem, zakaj niso aktivni in v službo prihajajo nemotivirani. Sindikat poudarja, da strah ni potreben, da delamo za pravice vseh.

Veliko ljudi danes menja službo, odhaja, zanimivo pa je, da malokdo zaradi plače, te so marsikje podobne. Pomemben je odnos. Mi smo tu, da zaščitimo delavca in mu vrnemo voljo do življenja.

Kako ljudi prepričati, da se včlanijo v sindikat?

Zelo je težko. Ljudje ne poznajo sindikalnega delovanja, tisti, ki so ga, so šli v pokoj. Mladi mislijo, da ni nič mogoče, da se ne bo nič spremenilo. Jaz pravim, da so to mavrični otroci, ki jih to ne zanima, ki še vedno spijo. Prepuščeni so internetu, televiziji, pranju možganov, družbi, starši pa imajo zanje premalo časa. Družba se je spremenila v skupek posameznikov.

Kakšna mora biti v teh razmerah sindikalna prihodnost?

Iti mora v smeri širitve članstva, osveščanja ljudi, da je sindikat ta, na katerega se vsak delavec lahko obrne, da vedo, da ni vse končano, da se vse da spremeniti. Če bomo šli v smeri, v katero gremo zdaj, ne vem, kako bo čez deset let s tistimi, ki so zdaj zelo obremenjeni. Danes delamo za tri, z danes na jutri pa se zadeva spreminja. Ta neprevedljivost je stresna, bolniških bo več, izpada kadra tudi. V bistvu tudi nas delodajalec potrebuje. Najpomembnejše je, da sodelujemo, da smo vsi zadovoljni. Bistvo sindikata je v članstvu, kolikor je to močno, toliko bo močen tudi delavec.

Kakšen mora biti »pravi sindikalist«?

Biti mora velik empat. Več poslušati kot govoriti. Najti način, kako pomagati, kako speljati zadeve. Ko pa so akcije in pogajanja, je treba slediti cilju in načrtu, čustev pa ne sme biti več, ne sme biti strahu. Takrat mora biti pravi sindikalist diplomat. Vsak sindikalist mora imeti zadeve v glavi razčiščene.