Vesna Stojanovič

… pravi, da »pride čas, ko je potreben nov, svež veter, z novimi idejami, sodobnejšimi pristopi.« 15. oktobra 2021 se ji je iztekel drugi mandat predsednice Sindikata delavcev trgovine Slovenije. Že prej jo je na čelu tega sindikata v trgovski družbi Mercator zamenjala Tina Skubic. Vesna Stojanovič tako odhaja v pokoj, po skoraj 45 letih delovne dobe in prav toliko letih sindikalizma naša sogovornica na vprašanje, ali bi svojo poklicno kariero ponovila, odločno in brez razmisleka odgovori z »ne«; in z »da« nadaljuje pri vprašanju, ali bi ponovila sindikalno pot. »Ko sem postala predsednica sindikata trgovine, sem se šla predstavit v eno večjih trgovskih verig, ne bom je imenovala, kjer sta mi direktorja dejala, da pri njih sindikata ne potrebujejo, ker je vse urejeno,« pove in doda, da seveda v tej družbi ni vse lepo in prav, sindikat pa je bil vseeno ustanovljen. 

Kje in kdaj si začela sindikalno pot?

Članica sindikata sem več kot 44 let, saj je včasih bilo tako, da si se zaposlil in se tudi včlanil v sindikat. Delati sem začela v podjetju Nanos, ki ga je potem prevzel Mercator. Najprej sem bila članica izvršnega odbora sindikata, potem kmalu tudi predsednica. Za seboj imam kar nekaj delovne in sindikalne kilometrine. Nikoli nisem menjala delodajalca, sem pa menjala področja. Začela sem v pravni službi, nadaljevala v komerciali vse do te funkcije v Mercatorju.

Zakaj vztrajati?

Včasih sem sama sebi rekla: »Vesna, kaj s tabo ni v redu? Zakaj te tuja krivica tako boli? Zakaj si se pripravljena izpostaviti in jih dobiti?« In večkrat sem jih dobila v glavnem zaradi tega svojega sindikalnega delovanja. Bila sem pred izgubo službe, vse sorte je bilo. A vse te burje in viharje sem nekako prestala. In ja, še enkrat bi to ponovila.

Mislim, da se s tem rodiš, da bi rad nekomu pomagal. Danes živimo v takih časih, da če hočeš nekomu pomagati brez plačila, te že čudno gledajo. To ni prav. Kot družba smo zašli v nek brezčuten individualizem, prevladujejo druge vrednote.

Bi lahko sindikati naredili kaj več za drugačno družbo, te vrednote bolj propagirali?

Ne le propagirali, tudi živeli. Mi prvi bi morali te vrednote živeti. Zastonj so vsi kodeksi, vse črke na papirju. To sem velikokrat rekla tudi v firmi. Jaz sem šla vedno rada v bazo, da vidim, kako živijo predpisi, kako jih ljudje izvajajo, dojemajo, kaj je še sprejemljivo. In med enim in drugim je včasih velik prepad. Tudi sedaj, ko se tako hitro menjajo odloki.

V ZSSS si prepoznana tudi kot borka za enake možnosti, si dobitnica nagrade roža mogota. V trgovski dejavnosti pa v glavnem delajo ženske, zlasti najmanj plačana dela. Na tem področju je verjetno treba še kaj narediti?

Absolutno. Ne glede na to, kako razglašamo emancipacijo, so ženske tiste, ki nosijo velika bremena. Težko rečemo, da smo enakopravne. Ženske imajo sto vlog in od njih se pričakuje, da bodo vse opravile briljantno.

V naši dejavnosti je do 70 odstotkov žensk, delajo v neenakomernem času, v turnusih. Kot sindikat smo lahko ponosni, da smo dosegli proste praznike in nedelje. To je velik korak in eden naših večjih uspehov, ampak je bilo treba leta borb, da nam je končno »uspelo«, to pravim zato, ker se vedno znova spet pojavljajo predlogi po izjemah. Teh ne sme biti.

Bi poudarila še kakšen uspeh?

Bistven premik je bil dosežen na področju evidence delovnega časa. Bili so milijoni neplačanih ur iz naslova prerazporeditve delovnega časa, a nam je z novo kolektivno pogodbo uspelo doreči vodenje evidenc, izkoristek ur v referenčnem obdobju, sicer pa plačilo po postavki nadure. To je za delodajalca dražje in uvedel se je neki red, ko ure ne zginevajo več. 

Kaj bi morali narediti, da bi bila prihodnost sindikalizma svetla?

Vrnimo se k članom. Zanje je sindikat zatočišče, pribežališče, roka pomoči, ko jo potrebujejo. Beseda sindikalist zame pomeni človeka, ki se je pripravljen nesebično razdajati za ljudi, ki so mu zaupali to funkcijo, na katerikoli ravni. Jaz lahko rečem, da je bil moj telefon dosegljiv za člane 24 ur in da ni bilo malo primerov, ko je zvonil tudi po koncu njihovega šihta, ob enajstih zvečer. Ta človek je potreboval pomoč, in jo je tudi dobil. Tisti hip tolažilno besedo, drugi dan je bila pa z moje strani akcija.

Noben sindikalist ne bi smel pozabiti, v službi koga je. Ljudje morajo čutiti, da so sindikalisti del njih, del množice, ne privilegirani posamezniki, ki dogajanje od nekod nadzirajo. Biti sindikalist je poslanstvo.

Za konec?

Svojim ljudem sem vedno rekla, da sem se zanje pripravljena boriti, iti prva, ampak oni morajo biti za mano. Da pa so ljudje za nekom, posameznikom ali organizacijo, si mora ta njihovo zaupanje pridobiti. Ko imaš zaupanje, si močan.