Izvršni sekretar ZSSS Andrej Zorko opozarja: Vladno početje vodi v privatizacijo javnih sistemov

19. 5. 2021

Andrej Zorko je že vrsto let izvršni sekretar za sistemska in pravna vprašanja pri ZSSS. Vrsto let je tudi eden glavnih pogajalcev v okviru ekonomsko-socialnega sveta (ESS). Z njim smo se pogovarjali o času epidemije, sodelovanju z vlado, delovanju ESS in o najboljših odgovorih na izzive prihodnosti.

Dobro leto mineva od začetka epidemije. Kaj je dogajanje pomenilo za sindikalno organiziranje?

Epidemija vpliva na delovanje sindikatov, ki so se morali prilagoditi trenutnim prepovedim glede zbiranja in vstopa v delovna okolja. Različne prepovedi, ki jih je vlada sprejela, so vplivale tudi na način opravljanja dela. Veliko več ljudi dela od doma, zato sindikat težje vstopi v stik s članstvom. V prvem valu je bilo ogromno vprašanj in tudi obisk spletne strani se je močno povečal. S pomočjo članstvu smo poskušali zapolniti vrzel, ki je nastala, ker članom nismo več mogli pomagati v neposrednem stiku. Takrat nam je na takšen način uspelo pomagati članstvu. V drugem valu pa je bilo delo že utečeno. V marsikakšnem podjetju je tudi takrat veljala prepoved vstopa v podjetje in prepoved sindikalnega organiziranja v obliki občnih zborov ipd. Še sploh v prvem valu so bila otežena pogajanja, ki so jih sčasoma prenesli na splet. Kljub temu pa je osebni stik še vedno najboljši stik, zato nudimo tudi pogovore po telefonu in osebne stike za tiste, ki se predhodno najavijo.

Kaj pa je epidemija prinesla na področju delavskih pravic?

Šele epidemija, ki je množično poskrbela za delo na daljavo, je nekatere pomanjkljivosti odkrila. Na področju pravic delavcev se je pojavilo veliko vprašanj v zvezi z delom na daljavo (od nadomestila za takšno delo, pravice do odklopa, sistema odrejanja dela na domu do obveznosti delodajalcev). V okviru ESS je bila prav zato ustanovljena skupina, ki želi odpraviti pomanjkljivosti pri delu na daljavo. Komisija še ni končala dela, zato se ESS še ni seznanil z njenimi ugotovitvami. Kar je pokazala epidemija z vidika pravic zaposlenih, je, da je bilo tudi v kolektivnih pogodbah dejavnosti področje dela na daljavo pomanjkljivo urejeno. To je pravzaprav razumljivo, saj se v preteklosti tovrstnim oblikam dela ni dajalo takšnega pomena. Z vidika varstva pravic sem osebno zelo razočaran, da nobeden od sedmih protikoronskih paketov (PKP-jev), kljub vsem spodbudam za gospodarstvo, ni pomenil koraka naprej. Vlada bi morala na tem področju narediti precej več. Prepoved odpuščanja za podjetja npr. kljub subvencijam ne velja po prenehanju prejemanja subvencije.

Kot vidimo, že sedaj nekatera podjetja množično odpuščajo, po tem, ko so dobila milijone …

S tega vidika se postavlja vprašanje, kaj to pomeni za delovna mesta za daljše časovno obdobje. Smo odpuščanja samo preložili na daljše časovno obdobje? Protikoronski »superzakoni« so obenem povzročili pravni nered. Preglednosti ukrepov in pravic zaposlenih, obveznosti delodajalcev je zaradi množice zakonov zmanjšana. Z manjšo pravno preglednostjo se tudi zmanjšuje pravna varnost delavk in delavcev. S protikoronskimi zakoni vsi niso obravnavani enako. Nekatere skupine niso dobile dodatkov, čeprav delajo v enakih delovnih pogojih kot nekdo, ki je dodatek dobil. Dodatki zlasti za kader v zdravstvu (npr. medicinske sestre) in storitvene dejavnosti v zasebnem sektorju, kot so čiščenje, pranje ipd., bi morala biti precej višji. Tudi glede bolniških odsotnosti in nadomestil vlada ni prisluhnila našim predlogom, da bi delavec, ki je odsoten zaradi covida-19, imel stoodstotno nadomestilo, ne glede na to, kje se je okužil. Ljudje so zato hodili v službe bolni. Tu je vlada naredila napako, saj bi lahko marsikakšno okužbo preprečila. Pri višini dohodkov okrog minimalne plače se izpad dohodkov zelo pozna. Osemdeset odstotkov od plače pomeni nekaj sto evrov manj.

»Vladno početje, gledano v celoti, vodi v smer privatizacije javnih sistemov, kot sta pokojninska in zdravstvena blagajna.«

Številke so pokazale, da je bilo okužb največ na delovnih mestih. Zakaj meniš, da pri tem niso želeli prisluhniti sindikatom in strokovni javnosti?

Če na eni strani (sicer upravičeno) dajo denar delodajalcem, ker ne morejo opravljati dejavnosti ali pa jo opravljajo v zmanjšanem obsegu, pa je nelogično, da tega ne omogočijo ljudem. Zaposlenim se je za dvajset odstotkov znižalo nadomestilo, razen če so dokazali, da je do okužbe prišlo na delovnem mestu, kar pa je skoraj nemogoče doseči. Tudi če bi se delodajalec s tem strinjal, bi lahko odgovarjal, ker ni sprejel vseh ukrepov za preprečevanje okužb. Nelogično je tudi, da so delavci na čakanju na delo dobili osemdesetodstotno nadomestilo plače, čeprav svojega dela niso mogli opravljati zaradi prepovedi opravljanja dejavnosti. To kaže, da nobeden od protikoronskih paketov ni bil uravnotežen. Premalo sredstev je bilo namenjenih socialnemu okrevanju. Prišlo je do neenake obravnave glede na gospodarstvo. Sklepanje, da bo pomoč gospodarstvu avtomatično prinesla ohranitev delovnih mest in dohodka, se je pokazalo za napačno. Dokaz so množična odpuščanja v podjetjih, ki bodo odšla iz Slovenije takoj, ko se bodo končale subvencije. Ljudje so že pred tem delali na delovnih mestih, ki niso bila dostojno plačana.

Koliko je bilo v tem času kršitev delavske zakonodaje?

Po mojem mnenju jih je bilo veliko. Vendar pa je inšpekcija te kršitve težje odkrivala. Pri delu na domu si sam razporejaš delovni čas. Težko je vedeti, če so bila pravila glede delovnega časa kršena. Nevarnost pri delu na daljavo je tudi to, da se lahko spremeni vsebina dela. Iz osemurnega delovnika lahko preideš na sistem opravljenih delovnih nalog. S tem si ne glede na čas vezan na opravljeno delovno nalogo, kjer je hitro lahko kršen delovni čas. Pojavile so se tudi še težave z usklajevanjem družinskega in poklicnega življenja zaradi zaprtih vrtcev in šol.

Pri tem se poraja tudi vprašanje učinkovitosti dela inšpektorata za delo in kadrovskega pomanjkanja, o katerem se je v javnosti že govorilo …

Število delovnih inšpektorjev je glede na število pravnih oseb res majhno. Po drugi strani pa je čas takšen, da bi morali spremeniti način opravljanja svojega dela. Pri tem ne mislim samo na čas epidemije. Morali bi spremeniti način opravljanja dela, ki bi povečal učinkovitost njihovega dela in hitrost obravnav. Zakon o inšpekciji dela že sedaj omogoča zaposlovanje strokovnih pomočnikov, ki pa jih še nimamo. Več bi lahko bilo tudi nenapovedanih inšpekcijskih nadzorov.

»Prvič se je zgodilo, da je nekdo mimo socialnega dialoga zlorabil interventni začasni zakon za spreminjanje sistemske zakonodaje glede upokojevanja.«

Vlada je ustanovila svet za digitalizacijo, vendar tovrstnih vprašanj glede na dosedanje prioritete vlade tam verjetno ne bodo reševali. V preteklosti si že omenjal tudi možnosti za elektronsko vodenje evidenc delovnega časa, kar bi lahko zmanjšalo kršitve delavskih pravic.

Pogajanja so se začela že v času Šarčeve vlade in so se v času epidemije prekinila, sedaj pa spet potekajo in so v zaključni fazi. Temeljno področje pri tem zakonu je elektronsko vodenje delovnega časa. Do tega bi lahko prišlo v roku dveh let. Uveljavitev je vezana tudi na evropska sredstva za vzpostavitev sistema. Pri tem je pomembna tudi vsebina, tj. kaj bi moral delodajalec beležiti, da ne bi prihajalo do zlorab delovnega časa. Spletno evidenco moramo ločiti od vsebine evidence. Upam, da bo zakon sprejet že v letošnjem letu, da bi lahko veljal že z januarjem prihodnje leto. Premiki gredo v smeri večje pravne varnosti delavcev. Pomemben dosežek je, da bi delavec ob plačilni listi hkrati dobil tudi evidenco oziroma možnost vpogleda najmanj enkrat tedensko tudi v tekoče vodenje evidence.

Kaj pa bi vsebovala evidenca?

Predvsem uro prihoda in odhoda z delovnega mesta, uro in čas odmora med delom ter način razporeditve delovnega časa, ali gre za začasno, enakomerno, neenakomerno razporeditev delovnega časa. S tem sledimo priporočilom inšpektorata, ki je ugotovil, da je največ kršitev na področju počitkov in odmorov med delovnima dnevoma ter razporeditve delovnega časa v povezavi z nadurnim delom. Delodajalci nadurno delo pogosto skrivajo v področje povečanega obsega dela, kar prinese začasno prerazporeditev delovnega časa. Na letni ravni potem ne pride do poravnave obdobja. Po novem bi morali točno napisati, koliko časa bo trajala prerazporeditev delovnega časa. Obdobje pa se bo moralo dolgoročno poravnati. Delavec in inšpektorat bosta imela vpogled v evidenco delovnega časa.

V lanskem letu je prav ob začetku epidemije prišlo tudi do menjave vlade. Vlada je v dobrem letu sprejela vrsto protikoronskih ukrepov, vendar s sodelovanjem s socialnimi partnerji, še posebej sindikati, ne morejo biti zadovoljni?

Kar je treba omeniti, je, da je vlada protikoronske zakone zlorabila za spremembe sistemskih zakonov, zlasti na področju socialne varnosti in tudi pravic zaposlenih, ko je želela vanje  vključiti predloge, ki z epidemijo nimajo ničesar skupnega. Sindikati smo tovrstne poskuse uspeli zablokirati. Glede upokojevanja pa je po posredovanju poslanske skupine Nove Slovenije z vložitvijo amandmajev v PKP7 vseeno prišlo do spremembe sistema. Prvič se je zgodilo, da je nekdo mimo socialnega dialoga in brez soglasja socialnih partnerjev posegel v sistemski zakon in za to zlorabil interventni začasni zakon. Tu je šlo za točko preloma glede socialnega dialoga. Že tako načeto zaupanje med socialnimi partnerji in vlado se je še bolj skrhalo. Od takrat je med socialnimi partnerji in vlado nezaupanje. K temu lahko dodamo tudi način sprejemanja protikoronskih zakonov. Z ustvarjanjem vtisa nujnosti sprejemanja interventnih zakonov poskušajo na sistemski ravni poslabšati položaj delavcev, prekarcev, mladih ipd. Pot, ki jo je vlada uporabila, je bila napačna.

Kako bi glede na svoje dolgoletne izkušnje pri pogajanjih z vlado ocenil socialni dialog v času tretje Janševe vlade?

Tako velikega nezaupanja med vlado in socialnimi partnerji, kot ga imamo sedaj, še ni bilo. Tudi v prejšnjih Janševih vladah je bila stopnja sodelovanja višja. V njegovi prejšnji vladi je bila izvedena reforma trga dela in pokojninskega sistema s takratnim ministrom za delo Andrejem Vizjakom, ki je bila sprejeta s konsenzom. Kar smo se takrat dogovorili, še danes velja. Danes ni zagotovila, da bo izpogajano sprejeto. To se je videlo pri protikoronskih paketih. Kar je vlada sprejela, so poslanci pozneje še vedno lahko spremenili. Res je, da so poslanci samostojni pri svojem delu. Toda nenapisano pravilo govori o tem, da koalicija drži skupaj. Pri PKP7 so poslanci z amandmaji NSi spremenili 21. in 22. člen glede upokojevanja. To je načelo zaupanje. Tako slabe kakovosti dialoga in neučinkovitosti še nisem videl. Z vsako vlado smo imeli vzpone in padce. Tudi s Pahorjevo vlado smo imeli težave in celo referenduma glede malega dela in pokojninske reforme, ki smo ju dobili. Sledil je padec njegove vlade. Ob enotni davčni stopnji v Janševi vladi smo šli na ulice, zaradi enotne davčne stopnje. Vseeno mi je, ali gre za levo ali desno usmerjeno vlado, pomembno pa je, kaj predlagaš in kakšno pot ubereš. Njihova pot pa je slaba in je načela zaupanje v ukrepe in vlado. Tako slabo še ni bilo. Kriza ne sme biti izgovor, da je do tega prišlo. Še vedno bi se lahko dovolj usklajeno in učinkovito dogovorili glede ključnih zadev.

Vlada je konec aprila potrdila tudi načrt za okrevanje in razvoj. Ta bo dolgoročno zakoličil razvoj Slovenije. Sindikati z njim ne morejo biti zadovoljni …

Še enkrat lahko ponovim, da sindikati nismo bili vključeni v pripravo dokumenta. Že avgusta lani sem začel opozarjati, da je imel dokument oznako zaupno vse do konca lanskega leta. To pomeni, da ni bil v javni obravnavi, ni bil ustrezno obravnavan v okviru ESS, z vsebino smo bili samo seznanjeni. Nesporno gre za najpomembnejši dokument v nekaj prihodnjih letih. Ne samo zaradi višine sredstev, ki jih ima Slovenija na voljo, temveč zaradi smeri reform. Zato je nerazumljivo, da smo bili sindikati izključeni. Ko smo zahtevali vključitev, so nas samo informirali, kaj želijo vključiti. Povedali smo lahko, ali se glede tega strinjamo, nismo pa mogli sooblikovati dokumenta. O aktivni udeležbi tako ne moremo govoriti. Zato smo sindikati o tem obvestili Evropsko komisijo in navedli težave, ki jih imamo s socialnim dialogom. Odgovor je prišel hitro in povedali so, da se bo glede finančnih sredstev odločalo tudi na podlagi aktivne vključenosti v socialni dialog. Vlada je nato tudi zaradi januarskega sklepa ESS zahtevala, da morajo posamezna ministrstva bolj vključiti socialne partnerje v kreiranje in oblikovanje ukrepov z nekega področja. Temu je sledilo samo ministrstvo za delo, kar je razvidno tudi v končnem dokumentu. Druga ministrstva so nas še naprej samo informirala.

Dokument v celoti je nabor želja posamičnih ministrstev, programov in projektov, ki jim je skupna samo digitalizacija in zelene politike, pa še to samo v povezavi z zahtevami Evropske komisije. Projekti med seboj niso povezani med ministrstvi. Ogromno sredstev se vlaga v digitalizacijo javne uprave, tudi v usklajevanje baz, ki jih imajo različna ministrstva. Vendar pa je vprašanje, kdo bo to uporabljal. Smo ena od držav, ki ima eno najnižjih digitalnih pismenosti starejših. Če ljudje tega ne bodo mogli uporabljati, je to namenjeno samo sebi. Premalo sredstev je namenjenih digitalnemu opismenjevanju. Projekt digitalizacije javne uprave, ki spada pod ministrstvo za javno upravo, in projekt digitalnega usposabljanja starejših, ki spada pod ministrstvo za delo in ministrstvo za šolstvo, sta med temi ministrstvi neusklajena. Ministrstvo za zdravje predvideva dve pomembni reformi: dolgotrajno oskrbo in spremembo zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju. Toda ministrstvo vloge socialnih partnerjev, čeprav je bil ta sistem zgrajen na konsenzu z njimi, omenja samo v delu, ki je povezan s količino pravic iz košarice zdravstvenega zavarovanja. To se je zgodilo, ker nas ministrstvo ni hotelo vključiti v pripravo. Pri dolgotrajni oskrbi se lahko vprašamo, kaj je namen sprememb. Ne gre samo za nego, ampak tudi za dostopnost do bivalne enote. Je namen, da bodo ljudje dlje časa doma in se jim bo omogočila ne samo primerna nega, ampak tudi dostopnost do stanovanj? Bi zato morali poskrbeti za vgradnjo dvigal v večnadstropnih stavbah, ki jih nimajo? Želimo samo graditi nove domove za starejše ali je namen dolgotrajne oskrbe, da starejši ostanejo dlje časa doma? Ti projekti niso povezani, tako da bi lahko govorili o skupni zgodbi. Postavlja se vprašanje, ali bodo lahko v okviru načrta sploh dosegli zastavljene cilje.

»Inšpektorat za delo je res kadrovsko podhranjen, toda tudi pri načinu dela bi morali narediti spremembe, ki bi povečale učinkovitost njihovega dela in hitrost obravnav.«

Opozarjaš tudi, da vlada nima pripravljene izhodne strategije za čas po epidemiji. Kaj bi morale biti prioritete?

Ni mi poznano, da bi o tem s sindikati vlada razpravljala, o izhodni strategiji. Pri tem se postavljajo vprašanja. Kakšna je prihodnost dela, socialne varnosti, kako bomo uredili nove oblike opravljanja dela in poslovne modele? Kam gremo? Zmotno je prepričanje, da bodo gospodarske reforme pripeljale tudi do socialnega okrevanja. Strukturne reforme bi lahko predstavljale orodje za zniževanje pravic zaposlenih.

Do podobne nevarnosti prihaja tudi pri zakonu o debirokratizaciji, kjer predlagajo spremembe, ki bi omogočile delodajalcem, da bi se lahko ukvarjali z različnimi dejavnostmi. Zakaj je to problematično?

Postavlja se vprašanje vsebine pogodb o zaposlitvi, kako se bo vrednotilo delo in kaj bo imel delavec napisano v pogodbi o zaposlitvi. Če bi delodajalec lahko danes delal plastične kozarce, jutri varil ograjo in se čez nekaj tednov ukvarjal z živinorejo, se postavi vprašanje, kakšna pogodba dejavnosti velja za zaposlenega delavca. Zaposleni imajo različno varnost kolektivnih delavskih pravic in obstaja nevarnost, da bi se zato nižali standardi zaposlenih. Še ena nevarnost pa je, da to lahko pomeni legalizacijo dela na črno. Če lahko delodajalec dela vse, se postavlja vprašanje, česa ne sme delati. Ko lahko počneš vse, ni več dejavnosti na črno. Vse to bi tudi vplivalo na kakovost dejavnosti in proizvodov, povečala bi se nelojalna konkurenca in pritisk na ceno proizvodov in storitev. Tudi cena dela bi se znižala. Gre za zelo nevaren poseg v sistem pravne varnosti in po drugi strani za vprašanje, ali bi imelo preprečevanje dela na črno še kakšen smisel. Če dodamo še predlog izločitve računa, ki naj bi ga po novem lahko zahteval samo potrošnik, se nevarnosti za to še povečujejo. Predlagatelj pri tem sploh ni ločil med izdajo in vročitvijo kopije računa. Gre za dva različna pojma. Pri izdaji računa gre namreč za fiskalizacijo storitve in gre avtomatično prek sistema davčnih blagajn, kar pripomore k preprečevanju dela na črno in učinkovitejšemu pobiranju davkov. Če pa mu ne bi bilo več teraba izdajati računa, država niti ne bi vedela, ali je nekdo nekaj opravil. Tako se lahko izogneš plačilu davkov. Na te nerazumljivosti smo jih opozorili.

 

Vlada že nekaj časa sprejema tudi problematične odloke, ki kot vidimo, niso niti imeli pokritja v zakonodaji. Kot da na vladi niti ne vedo, kako bi morale stvari v pravni državi delovati … 

Mislim, da vedo, kaj počnejo, in da imajo načrt. Če pogledamo samo del predlaganih sprememb ali del zakona, ne vidimo celotne slike, ki je v drugem zakonu. Sindikati npr. nasprotujemo predlogu zakona o demografskem skladu, ker njegov glavni namen ni zagotavljanje pokojnin. Sklad bo prinesel kopičenje državnega premoženja na enem mestu. Vendar vlada obenem povečuje izdatke za družinsko politiko, mlade, pokojnine ipd. Ko bo v EU spet uvedeno zaradi koronakrize začasno suspendirano fiskalno pravilo in bomo dobili obvestilo mednarodnih institucij, kot sta IMF ali OECD, da so izdatki preveliki, kaj jim bo preostalo? Prodaja, ki jo bodo z enega mesta lahko izvedli. Gre za zelo nevarno početje, ki ne zagotavlja varne starosti, ampak ravno nasprotno. Ko enkrat vse prodaš, nimaš več česa prodajati. Oslabitev prvega pokojninskega stebra pomeni postopno krepitev zasebnega pokojninskega zavarovanja. Podobno je na področju zdravstva. Celotna slika gre v smeri delne privatizacije javnih sistemov. Zadnji predlog davčne zakonodaje teži k zniževanju prihodkov v državnem proračunu, ne povedo pa, kako se bodo zmanjšani prihodki tudi zaradi socialne kapice nadomestili in s čim, ko celo povečujejo izdatke. Jasno je, kam ta politika pelje in kaj je namen. Vlada to zelo dobro ve. Mi pa na to pot do sedaj nismo bili navajeni. Ti učinki bodo vidni šele čez štiri, pet let.

Ko bodo verjetno že neke druge vlade, ki bodo morale reševati težave, ki jih je zakrivila ta vlada …

Ali pa bomo takrat ravno pred nekimi novimi volitvami.

Vlada je s tudi na področju taksi prevozov odprla fronto s sindikati in taksisti. K nam želi pripeljati Uber, ki bi še dodatno prekariziral že tako prekarno področje. Na vladi pravijo, da gre za digitalizacijo in da bodo cene za uporabnike nižje, minister dodaja, da bomo točno vedeli tudi, kakšne barve je taksi.

Gre za tipičen zakon, ki kaže, kje ministrstva ne sodelujejo v zadostni meri. Dokazljivo uvajanje platform, kot je Uber, povzroča večanje prekariata, kar je ministrstvo za infrastrukturo samo priznalo, revščino zaposlenih in padec kakovosti storitev. Odpira pa tudi vrsto vprašanj, ki niso povezana samo z varstvom delavskih pravic (npr. delovnega časa), ampak tudi z varnostjo v cestnem prometu in nelojalno konkurenco. Izkušnje drugih mest, kjer so že uvedli Uber, niso pozitivne. Status taksista je danes jasen. Pri Uberju pa ne bo več tako. Ne bi si želel, da nekdo po osmih in več urah dela vozi še prek Uberja. Gre za ameriški sistem, kjer imajo ljudje po dve, tri službe, da lahko preživijo. Na ESS smo ministra za infrastrukturo Jerneja Vrtovca na to opozorili. Njegov odgovor je bil, da to ni njegovo področje. S posledicami bi se moral ukvarjati minister za delo Janez Cigler Kralj, ki pa je bil na žalost pri tej tematiki tiho. Ali tišina pomeni, da jim je vseeno, ne vem, lahko si pa svoje mislim. Obenem lahko rečem, da je predlagani sistem nedorečen in da odpira ogromno nerešenih vprašanj, ki jih zakon ne rešuje. Prinaša večanje strukturnih neskladij na trgu dela. Čudi me tudi reakcija nekaterih delodajalskih združenj, ki predlogu ne nasprotujejo, čeprav imajo med člani tudi taksiste.

Zakon torej omogoča še večje razraščanje prekarizacije, namesto da bi jo zmanjševal. Poleg nižanja delavskih pravic prekarnost tudi od zunaj spodjeda sindikalizem. Pred časom si sam že predlagal sistem, ki bi omogočal spodbude za zaposlovanje prekarnih delavcev. Za kaj gre?

Moji predlogi so šli v smeri, da bi denar v protikoronskih ukrepih izkoristili za izhodno strategijo. Predlagal sem, da bi delodajalcem ponudili subvencijo, npr. sofinanciranje dela plač, če bi prekarce zaposlili za najmanj dve leti, kar je maksimalno obdobje zaposlitve za določen delovni čas. Hkrati bi tudi prekarnemu delavcu ponudili finančno spodbudo npr. v obliki šestmesečnega dohodka, da bi takšno ponudbo sprejel. Temu žal vlada ni sledila in spet smo pri neuravnoteženosti protikoronskih zakonov. Drugi predlog je bil mentorski sistem, kjer bi s spodbujanjem starejših zaposlenih, da bi delali manj kot osem ur, npr. pet, šest ur, presežek ur ob subvencijah države (za del plače, regresa, malice ipd.) namenili za zaposlovanje mlajših brezposelnih. Tako bi omogočili prenos znanja, mladi pa bi dobivali prepotrebne delovne izkušnje, ki jih danes žal ne morejo dobiti. Tudi to ni bilo sprejeto. Predlagal sem tudi oblikovanje organa, ki bi predvideval potrebe na trgu dela za daljše časovno obdobje in kjer bi država sofinancirala šolanje ljudem.

»Sklepanje, da bo pomoč gospodarstvu avtomatično prinesla ohranitev delovnih mest, se je pokazalo za napačno. Dokaz so množična odpuščanja v podjetjih, ki bodo, ko bo pomoči konec, odšla iz Slovenije.«

Kako pa v tej povezavi gledaš na idejo univerzalnega temeljnega dohodka in skrajševanje delovnega časa?

V začetni fazi, ko se je že več kot desetletje nazaj pojavila ideja univerzalnega temeljnega dohodka, sem bil proti predlagani obliki. Menim pa, da bomo morali o tem opraviti širšo družbeno razpravo. Pri tovrstnih idejah je namreč ogromno praktičnih vprašanj, tudi z vidika cene dela in vpliva na plače. Spremembe bi morali prilagoditi tudi različnim delovnih procesom. Skrajševanju polnega delovnega časa sem naklonjen, ob pogoju, da se ne zmanjšajo prihodki zaposlenih oziroma da je sistem dohodkov vezan na polni delovni čas in ne na število oddelanih ur. Učinki zmanjševanja delovnega časa so pozitivni, ne samo z vidika produktivnosti, temveč tudi z vidika absentizma in razpoloženja zaposlenih. Gre za trende, ki kažejo pozitivne učinke. Omeniti velja tudi možnost drugačne razporeditve delovnega časa, o tem se v Sloveniji ne govori veliko. V tujini zaznavajo tudi pozitivne učinke, ko se ob nezmanjšanem dohodku in skrajševanju delovnega časa ta prerazporedi s petih na štiri delovne dni v tednu. Učinki so tu pri zaposlenih še boljši. Zaposleni so izjavljali, da lahko končno nekaj postorijo tudi doma.

Praznovali smo prvi maj; kaj bi ob letošnjem prazniku v teh negotovih razmerah koronakrize morali sporočiti delavstvu in širši javnosti?

Kriza je še dodatno pokazala, da pravice delavcev, brezposelnih, mladih, prekarcev in upokojencev niso več samoumevne in da se morajo zanje boriti. Ne samo za ohranitev pravic, temveč tudi za nove pravice. Prvi maj ne sme biti samo dela prost dan, ampak tudi praznik, ki nas opominja, da se moramo za pravice boriti. Sindikat je oblika, ki lahko skozi svojo množičnost precej pripomore k izboljšanju položaja ljudi. Vedeti moramo, da smo sindikati tudi v bližnji preteklosti marsikaj preprečili (že omenjeno enotno davčno stopnjo, 45 let delovne dobe, malo delo ipd.). Sindikat ni ostanek preteklosti in preteklega režima, ampak je organizacija, ki ima rezultate. Ti bi lahko bili boljši, toda tudi slabši. Njegovo moč določa članstvo. Posameznik se sam težko bori. Samo skupaj lahko branimo in uveljavljamo nove pravice. Želel bi si, da bi bili sindikati sestavni del kreiranja naše prihodnosti. Stvari se namreč spreminjajo in temu se moramo prilagajati.

Matej Klarič

Delavska enotnost

Ta pogovor je bil prvotno objavljen v najnovejši, prvi majski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 79 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!