Erik Cuder

Odkar vodi Sindikat kovinske in elektroindustrije (Skei) v družbi Mahle Electric drives v Bovcu, je ta ponovno pridobil zaupanje delavk in delavcev in zavidljivo število članov, žanjejo pa tudi uspehe, ki jih je v vsaki globalni korporaciji zelo težko doseči. A boja ni nikoli konec, to sindikalist iz doline Trente, kjer je življenje lepo, a tudi trdo, dobro ve.

Dosedanja sindikalna pot oziroma sindikalno delo:

Pred nekaj leti smo ponovno zagnali delo sindikata Mahle Electric drives Bovec (nekdanje Iskre Avtoelektrike; op. a.). Prevzel sem njegovo vodenje, na novo smo sestavili izvršni in nadzorni odbor. Sindikat je sicer bil že prej, a je bilo njegovo stanje zaskrbljujoče, saj je imel le 63 članov od 317 zaposlenih. Že po prvih dveh letih smo število dvignili na 150 članov.

Najbolj spomina vredni sindikalni dosežki:

V mojem mandatu smo poleg ponovne vzpostavitve zaupanja v sindikat med delavkami in delavci dobili. Soočeni smo bili udi z mobingom, ki smo ga reševali, za pravice člana pa smo morali stopiti tudi po sodni poti.

Zakaj biti sindikalno aktiven?

To je predvsem pomoč ljudem. Sindikat zame ni le nekakšen servis, s katerim dobiš popuste in ugodnosti, sindikat je ustanova, ki pomaga ljudem, ko so v težavah.

Kako sindikate pripraviti na izzive časa?

V podjetju dobro vemo, da za vsako stvar, za katero se gremo pogovarjat ali pogajati z delodajalcem, izpostavimo sebe oziroma sindikat. In treba je biti izredno previden. Z našim delodajalcem, direktorjem družbe, delamo dobro, komuniciramo na spoštljivi, profesionalni ravni. Zame je komunikacija vir vsega. Komuniciramo ves čas, doma v družini med prijatelji, sodelavci. Mogoče se niti ne zavedamo, ampak komuniciramo preko celega dneva. In zame je socialni dialog najbolj pomemben vidik sindikalne komunikacije in v njem vidim rešitve. Nikoli ne nastopamo agresivno, zmeraj gremo preko komunikacije. In vendar se sindikat ne more ustaviti na neki točki. Sam sebe nadgrajujem z izobraževanjem, seminarji. Celotne vsebine si je nemogoče zapomniti, a vem, če od vsakega usposabljanja odneseš nekaj točk, si zmagal in greš lahko naprej novim izzivom naproti.

Kako (so)delavce spodbuditi, da skrbijo zase in za druge, da se sindikalno organizirajo in delujejo?

Treba je vzpostaviti zaupanje in nam se je to obrestovalo že prvo leto z višjim članstvom. Če pa pogledam malo bolj globalno, živimo v nekem času, ko ljudje veliko zahtevajo in manj dajo. Prejemali bi, nič pa dajali. V podjetju se srečujemo tudi z resničnostjo, da delamo tako za člane kot za nečlane. To je zadeva, ki me bremeni, je pa težko o tem govoriti, saj nekateri ne razumejo, da se je za vsako stvar treba boriti.

Obraz sindikata je:

Zame je pravi sindikalist človek, ki ima neko karizmo, vizijo, smernice in iztočnice za svoje delo. To je zame tisto, kar je pomembno, ne smemo se ustaliti v tistem, kar smo dosegli, moramo gledati, kaj bo jutri, in doseženo nadgrajevati. Ne smemo se ustaviti na neki točki, ampak moramo zadevo peljati naprej. Je pa res, da je zmeraj težje, tudi delodajalci imajo svoje znanje, ki ga uporabljajo, in strokovnjake, pravnike. Če se izobražuješ, se s tem nadgrajuješ. Če imaš določene informacije, jih znaš uporabljati. Ko komuniciraš z upravo in nekaj veš, česar oni ne vedo, to lahko izkoristiš. Pravi sindikalist ve, kaj delavci hočejo, ve, kaj jih žuli, in to je treba uskladiti. Je pa vse težje tudi zato, ker se tudi mi soočamo s tem, ko delavci mislijo, da bo tudi letos enako kot lani. V naši družbi neke količnike postavi Mahle Stuttgart in so za vse enaki, in če te količnike postavijo na neko srednjo vrednost, je to meja, preko katere ne gre. To mora sindikalist razumeti in svoje razumevanje znati prenesti na člane, ki pa utegnejo biti naporni (smeh).