Matej Demšar

… je oseminštiridesetletni univerzitetni diplomirani inženir gozdarstva, ki je že petnajst let zaposlen kot višji naravovarstveni svetovalec zaposlen v Zavodu Republike Slovenije za varstvo narave. Kot pove, temu, da je toliko časa formalno na istem delovnem mestu, botruje kadrovska podhranjenost in neustrezna sistematizacija delovnih mest, zato morajo poprijeti za vsako delo. »Srečo imam, da se z gozdom in naravo ukvarjam poklicno. Tudi drevesne naravne vrednote potrebujejo svojo skrb,« pove in doda, da v prostem času rad igra tudi košarko in kolesari. Podpredsednik Sindikata kulture in narave Slovenije – Glosa je tudi neprofesionalni igralec oziroma član dramske skupine. Tako tudi sam deluje na obeh področjih, ki jih pokriva Sindikat Glosa. »Lepo je, da sindikat združuje kulturo in naravo. To je naša prednost,« pravi.

Kakšna je tvoja dosedanja sindikalna pot? 

Ko sem leta 2000 začel delati na zavodu, še ni bilo močnejše sindikalne organiziranost. Šele, ko sta nastala dva zavoda, smo se na zavodu za varstvo narave odločili, da se moramo smiselno organizirati. Če se prav spomnim, smo se leta 2003 včlanili v Gloso in začeli delovati kot skupina. Meni je bilo povsem samoumevno, da moram biti v sindikatu. Če nekaj delaš, je to nekaj povsem naravnega, čeprav morda komu zveni arhaično. Nekaj časa sem deloval kot član sindikata, nato sem bil izvoljen v izvršni odbor naše skupine, od decembra 2017 pa sem tudi predsednik Sindikata Glosa ZRSVN in tudi podpredsednik sindikata. Ni mi težko opravljati tega dela, ker lahko tako pomagaš tudi svojim sodelavcem in sodelavkam.  

Kateri pa so tvoji spomina najbolj vredni sindikalni dosežki? 

Glede na zelo težek položaj moramo biti zadovoljni z manjšimi dosežki, saj je zelo težko delati večje premike. Končno pa smo na zavodu za varstvo narave pripravili sistematizacijo delovnih mest, ki žal še ni bila sprejeta, ker se ministri tako pogosto menjajo (trije samo v dveh letih) in moramo nato vsakemu znova pojasnjevati zadeve. Vmes se je zamenjal tudi direktor. Sistematizacija je usklajena in pripravljena, tako da samo še čakamo na njen sprejem. Gre za velik dosežek, glede na to, da smo do končnega dokumenta prišli s širokim sodelovanjem zaposlenih, sindikata in direktorja. Sestavili pa smo tudi normativni del kolektivne pogodbe za naravo in okolje, ki je delo našega predsednika Mitje Šuštarja. Tudi na tem področju so pripravljeni dokumenti, sprejem pa je tudi tu zastal zaradi omenjenih menjav. S tem bi varstvo narave in okolja dobilo panožno kolektivno pogodbo, ki bi razrešila marsikatere težave.

Zakaj biti sindikalno aktiven? 

Sindikati so eni redkih, ki so v sistemu, v katerem živimo, na strani šibkejših. Zaposlenim lahko samo sindikati nudijo podporo in slišijo njihov glas. Več kot nas je, močnejši smo. Dokler ne prepričaš določnega števila zaposlenih je težko doseči spremembe. Sindikalna organizacija omogoča, da smo lahko zaposleni delodajalcem korekten partner pri socialnem dialogu in zato nepogrešljivi.

Kako sindikate pripraviti na izzive časa? 

Sindikati se prilagajajo spremembam in po mojem mnenju dobro delujejo. Predvsem na področju pravne pomoči ima naš sindikat in tudi ZSSS dobro ekipo, ki omogoča močno podporo. Ni več opaziti, da bi bili v sindikatih ljudje samo zaradi svinjskih polovic. Vseeno pa je včasih preveč popuščanja in verjetja v obljube in dogovore, ki se nato ne izpolnijo. Vprašanje je, ali bi morali v to bolj odločno poseči. Po drugi strani pa je lahko dialog najboljše vodilo. S stavko je, če nimaš množične podpore, zelo težko doseči spremembe. Ljudje so namreč pogosto glasno proti, ko pa gre zares, se pogosto umaknejo, verjetno tudi zato, ker se bojijo za svoje službe.

Kako sodelavce in sodelavke spodbuditi, da poskrbijo zase in za druge, da se sindikalno organizirajo in delujejo? 

Pri nas je članstvo v sindikatu stabilno. Odkar sem predsednik pa je razmerje med včlanitvami in izčlanitvami približno enako. Vsakega povabim v sindikat, toda nobenega ne silim v včlanjevanje. Zastopamo vrednote, kot so solidarnost, pomoč šibkejšim ipd. In tisti, ki se v tem prepoznajo, se bodo vključili v naš sindikat. Približno tretjina ljudi pa je pri nas zaposlenih na projektih, prekarno, za določen čas in ti se ne vključijo v sindikat, dokler nimajo varne zaposlitve. To je po eni strani nenavadno. Močno je prisoten individualizem. Po drugi strani pa imamo težavo, da karkoli sindikat naredi, velja za vse. Zato nekateri računajo, da dobijo več, če se ne včlanijo. Pri sindikatu namreč ne moremo zagotoviti, da bodo člani toliko, kot namenjajo za članarino, dobili materialno povrnjeno, ker je to v nasprotju s tem, kar predstavljamo.  

Kakšne so po tvojem mnenju lastnosti dobrega sindikalista? 

Vztrajnost, nikoli ne smeš obupati. Vedno moraš iskati nove priložnosti. Nad neuspehi, ki jih je ponavadi več, ne smeš biti razočaran. Po naravi moraš biti družaben in solidaren.