Jolanda Lašič

… je sodelavka območne organizacije ZSSS Podravje, ki je prve delovne izkušnje nabrala v tovarni, na kar ima, kot pravi, lepe spomine. Vseskozi je delala na področju plač in opozarja, da je danes to področje zelo neurejeno, saj bi potrebovali enotni plačni sistem. 

Dosedanja sindikalna pot oziroma sindikalno delo:

Po končanem »Vekšu« v Mariboru, to je danes Ekonomsko-poslovna fakulteta, sem se zaposlila v Mariborski tekstilni tovarni (MTT). Najprej sem nekaj mesecev delala v obratu predilnice na obračunu plač, potem pa nekaj let v oddelku plan in analize.

Prvi dan, ko sem se zaposlila v MTT, je prišla do mene sindikalistka, mi dala izjavo, rekla, da se v sindikat včlanijo vsi, in sem se tudi jaz. Tako da sem članica že od prvih dni.

V času stečajev, tudi MTT je šel kasneje v stečaj, sem se temu še pravi čas izognila in prišla delat na območno organizacijo za Podravje. Zaposlili so me kot strokovno delavko za ekonomsko področje. Moje področje je bilo izračunavanje raznovrstnih prikrajšanj, kasneje tudi pregled različnih pravilnikov, sodelovala sem tudi pri pogajanjih za podjetniške kolektivne pogodbe in nekaj malega tudi za panožno.

Pred tremi leti pa sem postala sekretarka za odbore kmetijstva, kemije, državnih organov, upokojencev, energetike in svobodnih sindikatov. Zraven pa še delam strokovno delo, izračune, a sedaj jih je bistveno manj, so pa zahtevnejši. 

Poleg ekonomskega dela sem delala še na dveh področjih, ki sta mi veliko pomenili in me veselili. Bila sem povabljena tudi k izobraževanju, da sem izobraževala sindikaliste o področju plač. Napisala sem tudi priročnik na temo sistema plač, prejemkov in povračil stroškov; kasneje sem še skupaj s kolegico Andrejo Poje napisala priročnik na to temo. V podravski območni organizaciji sem tudi veliko mednarodno sodelovala, zlasti z avstrijskimi sindikalisti. To nam je bilo vsem v pomoč, saj so bili pred nami v EU in so nam dali smernice; kasneje pa tudi, ko so naši delavci odhajali na delo v Avstrijo, pri izračunih prikrajšanj, še posebej, ko je bila uvedena minimalna plača.

Najbolj spomina vredni sindikalni dosežki? Pred časom smo pisali, da je sindikat v Podravju veliko pripomogel k temu, da so delavci dobili poplačane terjatve pri stečajih.

Maribor je bil v devetdesetih letih zelo na udaru, bilo je kar petnajstletno težko obdobje številnih stečajev. V prvih letih stečajni upravitelji niso bili pristojni za izdelavo izračunov, tudi prijav delavskih terjatev ni bilo, to smo uvedli mi. Jaz sem delala izračune prikrajšanj, teh je bilo precej, od plač, regresov, odpravnin, kasneje tudi s pomočjo strokovnih služb podjetij, tudi s stečajnimi upravitelji sem zelo dobro sodelovala in so kar prisluhnili našim stališčem. Bila sem koordinatorka. Ko je bilo vse izračunano, smo to dali našim pravnikom, takrat smo jih imeli pet. Dobro smo sodelovali in veliko naredili za delavce.

Veliko je bilo tudi drugega dela, kar zadeva prikrajšanja, saj je bila takrat kar nekako praksa, da so delodajalci izplačevali marsičesa premalo. Moram reči, da smo bili pri sporih uspešni. Ljudje so bili v kar velikih finančnih težavah, brez zaslužkov. Dobro je bilo, da smo zanje mi delali vse to brezplačno, kajti odvetnika bi morali veliko plačati. Po prijavi terjatev so prva leta dobivali kar precej, saj je bilo še nekaj stečajne mase. Stroka ZSSS je bila priznana in znali smo dobro sodelovati, si med sabo pomagali.

Zakaj biti sindikalno aktiven?

To je lepo poslanstvo, delaš dobro in dobro se ti vrača. Biti član sindikata je lahko samo nekaj dobrega.

Kako sindikate pripraviti na izzive časa?

Mislim, da bo sindikat vedno obstajal. Ne več s toliko članstva kot v preteklosti, ko je bil vsak član sindikata. Zelo pomembno vlogo imajo prav predsedniki sindikatov v delovnih okoljih. Ni jim lahko in izpostavila bi, da bi si morali v prihodnosti precej prizadevati, da bi jih zaščitili. Veliko je šikaniranj.

Definitivno je zelo pomembna stroka, široka paleta znanj in s tem izobraževanje.

Predvsem pa je naša velika naloga, da uredimo plačno področje, plačni sistem za zasebni sektor. Zdaj so plačilne liste tako zakomplicirane, da delavci ne znajo sami pogledati, ali so njihovi prejemki prav izračunani. Veliko napak pa ni namernih, ampak so tudi posledica nepoznavanja in zakompliciranosti. To je nujno urediti.

Kako (so)delavce spodbuditi, da skrbijo zase in za druge, da se sindikalno organizirajo in delujejo?

Naši dosežki so naša največja in najboljša promocija, premalo poudarjamo, kaj vse smo dosegli. Delavcem enostavno še ni jasno, da na plačilni listi, če ne bi bilo sindikata, ne bi bilo dodatkov in še marsičesa drugega. 

Obraz sindikata je:

Lahko bi naštela kup vrlin, a osnovno se mi zdi, da ima sindikalist empatijo do sočloveka. Biti mora pošten, delaven, dober po srcu. Ni lahko biti dober sindikalist.