Dušan Zgonc

… je dolgoletni aktivni član Sindikata delavcev gradbenih dejavnosti Slovenije, njegov podpredsednik in predsednik območnega odbora tega sindikata zahodne regijske organizacije ZSSS je viden sindikalist. Vztrajnosti mu ne manjka, vrta tam, kjer drugi že zamahnejo z roko, in izpostavlja še tako boleča vprašanja, tudi notranje sindikalne. Zaradi tega je lahko komu tudi trn v peti, a ga to, kot kaže, še zdaleč ne odvrača tudi od najbolj perečih tem. On to dela z nasmehom.

Dosedanja sindikalna pot oziroma sindikalno delo:

Sindikalno delo sem začel prek športa. V takratnem IMP-ju sem bil aktiven v sindikatu in so mi kot aktivnemu športniku rekli, naj organiziram športne igre. Član sindikata sem postal takoj ob zaposlitvi, saj smo se takrat vsi včlanjevali. Tako je moralo biti (smeh). Potem sem bil v izvršnem odboru, takrat smo imeli 170 članov. Z leti, ko so šli kolegi v penzijo, pa so rekli, naj jaz še kaj drugega »zrihtam«. In potem je šlo tako naprej, dokler me ni izvršni odbor potrdil in sem postal predsednik. Aktiven sem postal tudi na regijski ravni, počasi sem potem postal tam predsednik in potem po funkciji član izvršnega odbora SDGD, pa še podpredsednik SDGD-ja, pa še pogajalec za kolektivno pogodbo, pa še kaj … In to danes, ko ni več moderno biti član sindikata (smeh).

Najbolj spomina vredni sindikalni dosežki:

Včasih je bilo najboljše od vsega druženje v sindikatu. In to na vseh ravneh. Vzdušje. Športne igre. Gradbene zimske igre smo imeli na ravni svetovnega pokala, to so bila krasna srečanja. Danes? Danes pa smo vsak zase, vsak za svoj kruh se borimo, včasih pa smo znali skupaj stopiti.

Zakaj biti sindikalno aktiven?

Nekdo mora. V čem je problem? Nekaj časa so se vsi bali za svoje »zadnjice«, da bodo ob službo. Zdaj ko je ta »reset«, ko je manko delovne sile, pa se vsi bojijo, da bodo morali še več delati. In ko ti nekoga vprašaš: »boš član sindikata«, te vsak vpraša: »kaj mi ponujaš«.

Kako sindikate pripraviti na izzive časa?

Težko. Nemogoče pa ni, ampak morali bi drugače. Morali bi na primer spodbuditi narod, kot so Skandinavci, da vedo, kaj bi morali dobiti. Da se zavedajo svojih pravic in jih tudi terjajo. In zanje morajo tudi nekaj narediti. Vsakomur na sindikatih rečem, da imam plačo drugje, da sem si moral vzeti čas za to, da pridem na sindikate in nekomu pomagam. In nato bova s skupnimi močmi naredila nekaj za vse. Pomembno je sodelovanje. To je težko, ker narod razmišlja politično. Nas vidijo z rdečo zastavo in smo »rdeči sindikat«. Šolnikom je lažje, zdravnikom tudi. Oni delajo za ene, mi delamo za vse in smo razdrobljeni.

Mladih pa sindikat ne zanima. Imam tri otroke in jih ne zanima. Verjetno smo tudi starši za to kaj krivi, nismo jih dali v uk, ampak študirat, da jim bo lažje živeti z višjo plačo. Vseskozi smo jim govorili, da naj lažje živijo, in zdaj želijo le lažje živeti.

Kako (so)delavce spodbuditi, da skrbijo zase in za druge, da se sindikalno organizirajo in delujejo?

Ljudem je vseeno. Raje kot sindikatu dajo tistih deset evrov otrokom za sladoled. Vsakdo danes pogleda, kaj ima od tega.

Vse to je res, da sindikat izbori zanje marsikaj, vse to vedo, vse to izvedo iz medijev, pa vendar ne gredo v sindikat.

Sindikat se na primer bori deset let za to, da bo prvi tarifni razred minimalna plača, potem da Levica to v državni zbor in … To naredi namesto nas nekdo drug in se s tem lahko začne hvaliti. Že drugi mandat sem pogajalec za kolektivno pogodbo. Saj smo veliko naredili, minulo delo ohranili, mladi se bodo zaposlili na petih odstotkih, vsi drugi smo ohranili nahrbtnik. In vse to, za kar smo se borili, bo šlo zdaj v nič, ker ima stranka, politika to moč, da z nekaj poslanci zgodbo zaključi. Družba je spolitizirana.

Obraz sindikata je:

Spoštljiv do dela, do sodelavcev. Sodelavce nagovarja, kaj je prav in kaj ni. V firmi je lažje, ker si z ljudmi skupaj. Če imamo težavo, se usedemo, se dogovorimo, tudi med malico. In potem je treba seveda nekoga motivirati, da gre in to uredi. In potem vsi s prstom nate pokažejo (smeh).

Vedno sem si rekel tako: »Vsa vrata so ti odprta, če nanje potrkaš, se nasmeješ in rečeš dober dan.« Pravi sindikalist mora vzpostaviti stik in priti nazaj, tudi če ga direktor vrže skozi vrata. Ne smeš se razburiti, vzeti to osebno. Pa po telefonu poklicati, biti vztrajen.