Aleš Žiberna

… je po izobrazbi gradbeni inženir. Novembra 1987 se je zaposlil v Marlesu, kjer je bil sprva odgovoren za varnost in zdravje pri delu. Po stečaju podjetja v devetdesetih pa se je zaposlil v Marlesu hišah in tam po nekajmesečni prekinitvi, ko je bil zaposlen v Marlesu pohištvu, ostal do današnjih dni.

Dosedanja sindikalna pot:

V sindikat sem prišel hitro. Že od začetka svoje poklicne poti sem član. Takrat je bilo članstvo množično, sam pa še nisem bil tako vpet v njegovo delo. Šele po stečaju sem se nekoliko bolj angažiral. V tem času sem bil na različnih funkcijah: podpredsednik sindikata, predsednik limbuške podružnice, ki je ena od treh podružničnih enot, preostali sestavljata še enoti v Podvelki in Lovrencu na Pohorju. Od leta 2012 pa sem predsednik sindikata.

Najbolj spomina vredni sindikalni dosežki:

Po lastninjenju v Sloveniji. ko smo dobili lastninske certifikate, je sindikat sodeloval pri njihovem zbiranju in prenosu v podjetje. V tistem času je ob stečaju zavod za zaposlovanje dal podjetju nadomestila, ki so pripadala delavcu, če so se sami s tem strinjali. To danes razumem kot nekakšna zagonska sredstva. Vsaj za Marles hiše so rekli, da smo lahko s tem denarjem uresničili vsa dana naročila. Takrat sem nekje izbrskal. da se lahko po pravilniku določen del, ki so ga delavci prispevali za obstanek podjetja, spremeni v lastniški delež. Iz pravne službe je bil proti predlogu sicer velik odpor. toda takratni direktor je to sprejel in nam dal delnice.

Druga zadeva, kjer sem bil močno vpet, je povezana s krizo. Marles hiše so bile zelo povezane s podjetjem Hanlo Avstrija, z njim smo imeli ekskluzivno pogodbo o prodajanju hiš v Avstriji in Nemčiji. Mi smo lahko hiše na teh tržiščih prodajali samo prek njih. Leta 2004 je prišlo do krize in takrat smo se s podjetjem Hanlo razšli. To je bil za Marles hiše velik udarec, promet se je drastično zmanjšal. Imeli smo presežek delavcev, prišlo je do odpuščanj. V dogajanje je vodstvo vključilo tudi sindikat. Takrat sem zaradi svojega dela imel seznam vseh zaposlenih. Opazil sem, da so želeli na določenih področjih ukiniti vsa delovna mesta. Tako bi prišlo tudi do ukinitve celotnega strokovnega kadra na lesarskem področju. Po mojem posredovanju so polovico tehnološkega kadra izvzeli iz programa odpuščanj. Med pomembnejše dosežke štejem tudi sklenitev nove kolektivne pogodbe pred približno desetimi leti. Takrat sem pripravil osnovni predlog za pogajanja, ki je bil z nekaj spremembami sprejet. In pogodba velja še danes. Leta 2017 pa sem bil tudi med člani pogajalske skupine za pogajanja za kolektivno pogodbo za lesarstvo, ki je bila takrat sprejeta.

Zakaj biti sindikalno aktiven?

Če se združujejo delodajalci. se morajo tudi delavci. Tako dobijo večjo moč pri pogajanjih. Več kot imaš članstva, večjo moč imaš. Šibkejši kot si, bolj moraš popuščati. Kar opažam in tudi šepa je, da si manjši sindikati ne morejo privoščiti strokovne pomoči. Združenim sindikatom je lažje.

Kako sindikate pripraviti na izzive časa?

Lesarstvo je ena izmed panog, kjer pada članstvo. Razlika je med mlajšimi in starejšimi, ki še čutijo pripadnost sindikatom. Pri mlajših pa je pogosto vprašanje, kaj pa imam od tega? Očitno nas je današnji sistem naučil, da se najprej vprašamo o lastnih koristih. Veliko pa je skritih, ki niso takoj vidne. Občutek imam tudi, da so sindikati pri nas preveč razdeljeni. Sindikati bi se morali bolje pripraviti na digitalizacijo. Kaj bo prinesla? Kako bo spremenila delovna mesta? Potrebne bodo prekvalifikacije zaposlenih. Sindikati bi morali tudi bolj lobirati glede priprave zakonodaje, na podoben način, kot to počnejo delodajalci.

Kako (so)delavce spodbuditi, da skrbijo zase in za druge, da se sindikalno organizirajo in delujejo?

Socialistični pridih sindikatov je pri nekaterih še vedno čutiti, sindikat naj bi organiziral dobre izlete ipd. To prepričanje izhaja iz tega, ker je bilo tako v socialistični državi, kjer je bilo za druge stvari večinoma poskrbljeno. Bilo bi mi ljubše, če bi bilo še vedno tako, ker bi to pomenilo, da so druge stvari urejene. Zdaj je vloga sindikatov mnogo pomembnejša, mladi pa žal tega ne začutijo. Včasih bi najraje predlagal ukinitev sindikata in šele potem bi mlajši videli, kaj bi s tem izgubili.

V našem podjetju sicer delodajalec ni takšen, da bi takoj zmanjševal pravice, toda povsod ni tako. Če nimaš sindikata, se nihče ne bo boril zate. V šolstvu in zdravstvu je članstvo v sindikatu množično in zato lažje dosežejo uresničitev svojih zahtev. Ker dosežejo svoje, pa jih potem javnost hitreje vidi kot parazite z visokimi plačami. Sindikati tako dobijo negativen prizvok, ker se znajo boriti za svoje plače. Problem je, da smo vsi nekako ujeti v to logiko mišljenja.

Pri delodajalcih pa je velik odpor tudi do tega, da bi člani sindikata imeli kakšno ugodnost več od drugih, ker bi sindikati lahko postali premočni, saj bi lažje pridobili člane. V kolektivni pogodbi za dejavnost lesarstva smo tako zapisali, da članom sindikata za 40 let delovne dobe samodejno pripada nagrada. Delodajalci so nato zahtevali, da se doda, da se samostojno odločijo, če bo nagrada pripadala tudi drugim.

Obraz sindikata je:

Vsak sindikalni zaupnik se mora zavedati svoje vloge in se tako tudi obnašati. Delati mora za ljudi, ne pa za sebe. Sam imam pogosto težavo, da lažje zahtevam zvišanje plač za druge kot pa zase. Nekateri delajo ravno obratno. Biti moraš načelen, pošten in se do vseh obnašati enako.