Dušanka Simonovič

… je prepoznaven obraz Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije (SDPZ), v njem pa je aktivna že dolga leta. Predsednica omenjenega sindikata v družbi Intereuropa je umirjena in komunikativna sogovornica, ki ve, kaj pomenita sindikat in sindikalizem.

Dosedanja sindikalna pot oziroma sindikalno delo:

Že 30 let, odkar SDPZ obstaja, sem v njem. Odkar sem zaposlena, sem v sindikatu. Najprej sem delala v STTC Špedtrans, potem pa v Intereuropi. Praktično sem vseskozi v enem podjetju, saj je šlo za prevzeme in združevanja.

Najprej sem bila le članica sindikata, v izvršnem odboru sem od leta 2011, potem pa sem bila izvoljena za predsednico. V letu 2020 odhajam v pokoj, a naslednika še nimam. Vsi se z vsemi štirimi branijo te zadolžitve, saj sem sama za vse. Nekaj bo treba narediti.  

Najbolj spomina vredni sindikalni dosežki:

Najbolj ostajajo v spominu pogajanja z upravo glede plač. Nismo mogli veliko doseči, na zadnjih pogajanjih v začetku letošnjega leta smo želeli doseči več, naša pričakovanja so bila osemodstotno zvišanje plač za tiste do petega tarifnega razreda in štiri za tiste v višjih razredih. A zdaj so odstranjeni nekateri dodatki in rezultati niso ravno po naši volji.

Za nazaj bi lahko rekla, da sem bila večkrat na demonstracijah in sindikalnih akcijah Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in SDPZ, ko smo morali pritisniti na višji ravni za več delavskih pravic, tudi v Bruslju. Še vedno mislim, da se premalo članov udeležuje teh protestov, saj lahko dosežemo več, če nas je več. Samo skupne akcije prinašajo večje spremembe, tega se je treba zavedati. Najlažje je iz fotelja veliko govoriti, in prav tisti, ki sami ne prispevajo nič, imajo največ povedati.   

Zakaj biti sindikalno aktiven?

Pogosto slišimo, da imamo vsi enake pravice ne glede na članstvo, a vendar imaš kot član večjo možnost, da vplivaš na to, kakšne bodo pravice, da se te nadgrajujejo, da prideš do pozitivnih rešitev. Nečlan nima veliko možnosti stika z vodstvom, kot sindikalist pa jih imaš. Vsak posameznik ne more veliko.

Kot sem že rekla, iz fotelja ni mogoče doseči nič. Potrebni so vztrajnost, potrpežljivost in veliko znanja. Danes so pogajanja z delodajalci težka in tega ljudje ne sprevidijo, če niso zraven. Žal. Tega niti ne moreš nikomur razložiti, da je za to potrebno veliko energije, priprav, znanja. In ko prideš na pogajanja, ima vodstvo na drugi strani vrsto strokovnjakov, tako da bi moral biti že specialist za vse finance, pravo, davke … Izkušnje pa naredijo svoje. Od prvih pogajanj, ki se jih spomnim pred leti, sem zdaj že bolj izkušena. A potrebna so vedno nova znanja in vedenja.

Ljudje se pogosto obrnejo na sindikat šele takrat, ko je nekaj hudo narobe. Ko izvem za težave, lahko kot sindikat iščem rešitve. Naš sindikat SDPZ ima vodstvo, ki nam stoji vedno ob strani in nam je na razpolago, ko je treba najti način, kako poiskati rešitve. 

Kako sindikate pripraviti na izzive časa?

Vse težje je biti sindikalist. Po drugi strani pa je meni z leti vse lažje zaradi izkušenj.

Potrebni so znanje, komunikativnost, pa malo včasih tudi »prefriganosti«. Na trenutke bi moral biti tudi malo »pokvarjen«, čeprav tega sama ne znam (smeh), raje imam odprte karte. Treba se je zavedati, da vsaka stran zastopa svoja stališča, a se moramo nekje najti. Pri pogajanjih je treba veliko vedeti, biti tenkočuten in pozoren tudi na podrobnosti. 

Kako (so)delavce spodbuditi, da skrbijo zase in za druge, da se sindikalno organizirajo in delujejo?

Danes ljudje gledajo na vsak evro. Še posebej mlajši, ki jim je samo po sebi umevno, da imajo vse, kar doseže sindikat pri vodstvu. Verjetno bi se moral spremeniti sistem glede vpliva in moči sindikatov. Nekako bi moralo biti uzakonjeno, da imajo člani od tega, kar doseže sindikat, veliko več. Ampak to bi vodstva lahko tudi zlorabljala.

Pričakovanja delavk in delavcev so zares velika in težko jih je dohajati. Starejši smo postali člani samoumevno in nismo razmišljali, kaj bomo imeli od tega. Kot si podpisal pogodbo za službo, si jo tudi za članstvo v sindikatu. Danes je to drugače in vsak sprašuje, kaj bo imel od članstva.

Časi so takšni, da vsako stvar gledamo skozi denar. Vrednot, kot je solidarnost, je vse manj. Vrednote so se razvrednotile, splahnele so.

Osebni stik je najpomembnejši pri včlanjevanju. Z napadalnostjo je težko kaj doseči, več dosežeš s pogovorom. A je dosti težje.

Obraz sindikata je:

To je tisti, ki res dela s srcem. Tisti, ki ve, kaj so pravice, in je pripravljen tudi na konflikt z vodstvom zaradi tega, ker se postavi zanje. Taki časi so, da se je treba izpostavljati vsak dan, saj vodstva pritiskajo. Zaznati je siljenje na dopuste, na čakanje na delo, na izrabo ur … Vse to vzameš v zakup.

Potrebna je komunikativnost. Sama imam včasih problem, ker nimam diplomatskih veščin, sem pretrda in povem po domače (smeh).