V luči prihajajočega kongresa ZSSS in nasploh aktualnih družbenih razmer smo v novi tematski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS z naslovom Širimo sindikalna obzorja, ki je izšla 29. septembra, pogledali, kje kot sindikalno gibanje trenutno smo in kam gremo oziroma bi morali iti.

Na tem spletnem mestu pa objavljamo več izbranih vsebin iz omenjene tematske številke.

Nastopiti skupaj je edina možnost

Zdi se, da se marsikdo ob omembi sindikatov in sindikalizma čuti dolžnega izraziti skepso o tem, ali je sindikalno organiziranje sploh nekaj, kar še potrebujemo, ali pa gre zgolj in le še za ostanke nečesa, kar ni več potrebno, diši po prahu in plesni in je v fazi odmiranja. Razlogi za tako skepso so lahko različni. Lahko gre denimo za čisto provokacijo, zlasti tistih, ki sindikatov ne marajo in jih nikoli niso.

Med njimi bomo našli veliko predstavnikov delodajalskih organizacij in delodajalcev samih, pa tudi desne politične opcije, ki praviloma zagovarja drugačne vrednote, pa seveda tudi take, ki včasih celo upravičeno kuhajo jezo na predstavnike in predstavnice sindikatov ali pa imajo z nami slabe izkušnje. Razlog lahko morda iščemo celo v slabi samopromociji, ki jo vodimo po načelu »lastna hvala se pod mizo valja« (in je ne izvajamo), in v šolskem sistemu, ki med temami, o katerih poučujejo mlade, ne omenja sindikatov. Pa tudi v tem, da sami premalo časa namenimo poudarjanju vsebine sindikalizma. V družbi, ki je zadnjih 30 let gojila kult individualizma, solidarnost na tako pomembnem področju, kot je delo in življenje vsakega od nas, pač ni tema. Vrednota je denar, dober status, potrošne dobrine, imeti čim več in ne postati čim več (če seveda ni povezano z denarjem). Notranje vrednote, pomoč, podpora, medsebojna delitev dobrin in vrednot pač ni nekaj, s čimer bi zadnji dve ali tri generacije, kot po domače pravimo, »gor rastle«. In temu primerno so po moji oceni potekale tudi dejavnosti v sindikatih. Naenkrat smo v očeh javnosti postali organizacija, od katere je treba »nekaj imeti«. Pa to nekaj niso nujno boljši pogoji dela, trajne in varne zaposlitve, pravične pokojnine in zavarovanja za primer brezposelnosti, plačana bolniška odsotnost, porodniški dopust, kolektivne pogodbe (z vsemi ključnimi pravicami) … da ne naštevam. Imeti od sindikata je marsikje postala majica, kredit, izlet … Vse drugo pa je nekaj, kar pripada samo po sebi in ni treba, da si član oziroma članica sindikata.

Usodni premik

Sindikalna organiziranost se spreminja. Največji, tudi usodni premik je nastal v začetku devetdesetih s tako imenovanim pluralizmom sindikatov. Naenkrat so kot gobe po dežju rastle nove zveze in konfederacije, samostojni sindikati, s, tržno rečeno, »nelojalno konkurenco«. Promocijo nemogočega in blatenjem obstoječih sindikatov. Toliko let pozneje je očitno, da je bila v celoti gledano narejena velika škoda. Neizpolnitev nerealnih pričakovanj je povzročila razočaranje članov, ki so se najprej prečlanili v novi, obetajoči sindikat, potem pa ga zapustili in se niso včlanili nikamor več. Z grenko izkušnjo in prepričanjem, da smo vsi enaki. Nismo.
Stanje se je sedaj uravnotežilo, morda se s podobnimi težavami sedaj srečujejo delodajalske organizacije. To nam seveda ne more biti v tolažbo, upam pa, da smo se iz tega kaj naučili. Sodelovanje sindikalnih organizacij na različnih ravneh to seveda kaže. Nismo več konkurenca, večkrat si celo medsebojno pomagamo, vsaj kar se sistemskih vprašanj tiče. Marsikaj od zgoraj napisanega pa je še vedno problem.
Kje sama vidim največje izzive? Najprej pri, kot že povedano, razumevanju vsebine sindikalnega dela. Solidarnost. Vprašanje, kaj lahko naredim za organizacijo in za drugega, naj bo na prvem mestu. Pred vprašanjem, kaj lahko dobim od organizacije. Zavest, da je skupno nastopanje edina mogoča opcija pred močnim kapitalom. Denar je sveta vladar. Edina stvar, ki ga lahko premaga, so združeni, močni posamezniki ter posameznice. Sindikat ni namenjen promociji posameznika, ni varna oaza za sindikalne funkcionarje. In sindikat je veliko več, kot je vsakokratni predsednik ali predsednica sindikata ali celo ZSSS. Pred nami je obdobje, ko bo treba osebne interese postaviti v ozadje. Ni jih malo. Na vseh ravneh. In kar je najhuje, je to tudi najtežje.

Več kot 130 let

Pa vendar. Na vprašanje, ali so sindikati stvar preteklosti, sem že kdaj povedala: sindikati obstajamo več kot 130 let. V tem času sta se odvili dve svetovni vojni, obstajala so močna in nevarna gibanja in stranke. Bili smo prepovedani in zapovedani. Sindikaliste ter sindikalistke so ubijali in zapirali. Stranke in politični sistemi so nastajali in umirali. Sindikati smo jih ne le doživeli, temveč tudi preživeli. Sedanje stanje ni najboljše v zgodovini, pa tudi najslabše ne. Še zdaleč ne. Obnavljanje sindikalizma v najbolj liberalnih delih sveta (poglejmo velike multinacionalke v Ameriki) pa je zagotovo znak, da sindikate sicer lahko celo uničiš, a se bo vendarle znova vnelo.
ZSSS s kongresom vstopa v nov petletni mandat. Zadnji je bil eden najbolj pestrih v dvaintridesetletni zgodovini organizacije. Ko je že kazalo, da so težave minile, je izbruhnil novi koronavirus, preden se je stanje normaliziralo, pa še vojna v Ukrajini. V enem mandatu so se zamenjale štiri vlade, štiri različne politične opcije, s štirimi precej različnimi načini razumevanja sveta. Prvič je bilo ogroženo sodelovanje ekonomsko-socialnega sveta, izločeni smo bili iz splošnega, demokratičnega odločanja v družbi. Želim si, da bi se ta izkušnja nikoli več ne ponovila. Novi ekipi ZSSS pa želim vso energijo in modrost za krmarjenje naše organizacije.

Lidija Jerkič, predsednica ZSSS

Preventiva boljša od kurative

Vedno pride kakšen vrag, da nam zagreni življenje. Lani smo imeli epidemijo novega koronavirusa, predlani zaradi nje nekaj časa nismo smeli niti iz domače občine, desetletje pred tem smo trpeli posledice svetovne finančne in gospodarske krize iz leta 2008 itd.

V nekdanji Jugoslaviji smo imeli kar naprej »zaostrene gospodarske razmere« (besedice kriza ni bilo priporočljivo uporabljati), ki smo jih reševali z vedno novimi in novimi reformami. Na koncu se jih je nakopičilo toliko, da je tedanja država pod njimi klonila in razpadla.

Našim očetom in materam ter dedkom in babicam ni v tem pogledu življenje nič bolj prizanašalo. V prejšnjem stoletju so preživeli dve, nekateri celo tri vojne, živeli so v štirih, petih ali celo šestih državah, med njimi so kosile epidemije španske gripe, črnih koz, davice in drugih nalezljivih bolezni, da o aidsu niti ne govorimo. Če bi me, sedaj ko sem v pokoju, kdo vprašal, kako je teklo življenje takrat, ko je bilo vse normalno, bi se znašel v zadregi. Življenja v normalnih časih se ne spomnim ali pa ga v mojem času sploh ni bilo.

Stara znanka

Letos imamo visoko inflacijo. Inflacija je stara znanka starejših v tej državi. Z njo smo živeli od začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so cene hrane in življenjskih potrebščin poskočile zaradi »povišanih cen nafte na svetovnih trgih in nakopičenih domačih gospodarskih težav« (kako znano mi to zveni), do razpada Jugoslavije. Naša zvesta spremljevalka je bila tudi prva leta v samostojni Sloveniji.

Med vragi, ki so nas obiskovali, sodi inflacija med najbolj vražje. Cene vseh reči, ki smo jih potrebovali za »normalno« življenje, ki gledano z današnjih zornih kotov to sploh ni bilo, so se tako hitro zviševale, da skoraj nihče ni več vedel, koliko kaj stane. Večina ljudi je izgubila nadzor nad cenami. Nastale so naravnost idealne razmere za špekulante.

Divja rast cen hrane in življenjskih potrebščin je najbolj prizadela tiste, ki so živeli od plačila za delo, še bolj pa upokojence, ki so prejemali fiksne pokojnine. Vse to je med običajnimi potrošniki povzročilo nekakšno paniko, saj je vsakdo vedel, da ima v žepu težko prigarani denar, ki izgublja kupno moč. Vse omenjeno je vodilo v neracionalno trošenje tako na osebni kot tudi na podjetniški in državni ravni. Seveda je takšno trošenje škodljive posledice inflacije samo še poglobilo. Časi visoke inflacije so mi ostali v spominu kot časi nesmiselnega zapravljanja na vseh ravneh – vsi so se z nesmiselnimi investicijami trudili, da jim denar ne bi propadel. Marsikdo je življenje od »danes na jutri« zamenjal z življenjem od »včeraj do danes«. Iti spat z denarjem v žepu je postalo nekaj zavržnega.

Ali običajni smrtniki potrebujemo nasvete, kako preživeti inflacijo? Prepričan sem, da jih potrebujemo, vendar pa jih ni enostavno deliti, še zlasti, ker ne tako redki v inflaciji vidijo priložnost za lahek zaslužek. V vsaki družbi je vedno dovolj ljudi, ki poskušajo nesrečo drugih izkoristiti za svojo srečo, kar se dolgoročno izkaže za nesrečo vseh. Zato morajo biti nasveti zares strokovni in podprti od organizacije, denimo ZSSS, ki uživa zaupanje svojih članov ter članic in ljudi.

Ruska ruleta?

Kako in s čim pa lahko ZSSS v časih podivjane inflacije najbolj pomaga ljudem? Zagotovo s pametnimi nasveti. Ko med ljudmi zavladajo inflacijska pričakovanja, je vrag. Večina začne ravnati, kot da je podivjana inflacija že tu, in se vključi v »inflacijski ples«, ki inflacijo še bolj pospeši. Inflacija je namreč posledica zelo enostavnega dejstva: skozi inflacijo skupnost plačuje, kar so nekateri v njej potrošili že prej. Vsakdo se trudi, da bi tega zapitka, ki ga ni ustvaril sam, plačal čim manj, kar je tudi čisto razumljivo. Nekateri pa v tej igri vidijo priložnost za zaslužek. Z inflacijo skupnost plačuje račune za kosila, ki so že pojedena, nihče pa do konca ne ve, kdo bo plačal največ, kdo pa bo z inflacijo zaslužil. Stvar spominja na rusko ruleto.

Inflacija nujno vodi v socialne konflikte, ki pa problema ne morejo rešiti. Inflacije se je mogoče rešiti s preventivo, kurativa samo rahlo blaži njene posledice. Zato vidim veliko vlogo sindikatov pri tem, da s svojim delovanjem v okviru socialnega dialoga, če ga oblastniki dopustijo, stori vse za to, da do visoke inflacije sploh ne pride.

Ko inflacija podivja, pa jo je mogoče ustaviti samo s skupnim delovanjem in ukrepanjem vseh socialnih partnerjev v družbi, torej z usklajenim delovanjem vlade, delodajalskih organizacij in podjetij ter sindikatov in zaposlenih. Ko je Slovenija izpolnjevala pogoje za vstop v Evropsko unijo, so socialni partnerji inflacijo znižali s podpisom socialnega sporazuma, s katerim so sindikati pristali na nižjo rast plač od gospodarske rasti, s čimer smo zaposleni plačali v preteklosti že pojedena kosila. To je bila takrat edina rešitev za vstop Slovenije v Evropsko unijo, zato so za vstop vanjo najbolj zaslužne delavke in delavci. Če sedaj ne bi bili v Evropski uniji, bi nam šlo slabo, kar vidimo na zahodnem Balkanu.

Novo vodstvo ZSSS po kongresu bo pred velikimi izzivi in na veliki preizkušnji, koliko zaupanja članstva uživa, saj bo moralo v socialnem dialogu s socialnimi partnerji doseči največ za delojemalce. Ne glede na to pa bodo delavke in delavci zopet plačali najvišjo ceno za izhod iz inflacijske krize.

Zato se morajo sindikati boriti, da do visoke inflacije sploh ne pride, žal pa marsikdaj v odnosu do drugih socialnih partnerjev oziroma njihovih članov niso dovolj močni. Njihova moč je namreč, tako v kapitalizmu pač je, povezana s številom članov in članic. Zato mora biti parola sindikatov: »Več nas bo, močnejši bomo in ne bomo dopustili, da bi drugi jedli kosila na naš račun.«

Tomaž Kšela

Način življenja in dela se spreminja. Kaj pa sindikati?

Spremembe so postale praktično edina stalnica našega življenja. Težko je načrtovati prihodnost, še toliko bolj v razmerah, ko nas še vedno pestijo epidemija, vojna v Ukrajini, obenem pa še inflacija in energetska kriza. Vedno več negotovosti pa je tudi na trgu dela. Negotove, prekarne oblike dela so že postale poslovna praksa mnogih podjetij, varne, trajne in dostojne zaposlitve pa bolj utopija kot realnost.

Poleg fleksibilizacije trga dela, ki smo ji v veliki meri priča že dobro desetletje – od zadnje gospodarske in ekonomske krize –, je k temu pripomogel tudi razvoj platformnega dela oziroma dela prek spletnih platform, ki je zadnja leta vse bolj razširjeno tudi v Sloveniji.

Ozko gledano pod besedno zvezo platformno delo razumemo obliko dela, vzpostavljeno med delavcem oziroma delavko, ki opravlja določeno storitev, in platformnim podjetjem, ki deluje kot posrednik med uporabnikom storitve in delavcem. S kritičnega vidika pa lahko platformno delo opredelimo kot razmerje med platformnim ponudnikom – torej podjetjem, ki je lastnik tehnologije za posredovanje informacij, praviloma določene spletne platforme, in ima tudi vzpostavljeno hierarhično, menedžersko strukturo –, uporabnikom storitev (potrošnikom) in delavcem oziroma delavko. Ti velikokrat na podlagi zavajajoče ideje o svobodni izbiri svojega delovnega časa, delovnih navad in tudi plačila za omenjeno podjetje opravljajo delo, ki je praviloma prekarno – negotovo, nestalno in brez delavskih in socialnih pravic. Povedano drugače: platforme dela ne ponujajo nikakršnih novih oblik dela, ki bi delavkam in delavcem zagotavljale več avtonomije. Nasprotno – tisti, ki delajo za platformna podjetja, so v klasičnem podrejenem položaju v primerjavi z vodstvom platforme. Platformna podjetja pa se odgovornosti do delavk in delavcev izogibajo z izgovorom, da so v resnici tehnološka podjetja, čeprav je njihova primarna dejavnost storitvena: gre za taksi službe, za nudenje prevozov, dostavo hrane in drugih dobrin, za čiščenje na domu in podobno. Opažamo pa tudi, da platforme prevzemajo veliko sektorjev in področij, ki so bila včasih v domeni javnih storitev. Najbolj očiten primer tega je skrbstveno delo oziroma oskrba na domu, ki je – ob povečanem povpraševanju zaradi starajoče se družbe in ob pomanjkanju javnih storitev na tem področju – za platforme postalo dobičkonosna poslovna priložnost.

Kdo dela za platforme?

Na drugi strani so seveda delavke in delavci. Ki sicer zakonsko niso tako opredeljeni, saj niso v delovnem razmerju in nimajo osnovnih delavskih in socialnih pravic. Večinoma teh niti ne poznajo, so od dela odtujeni in svoje vloge znotraj delovnega procesa pogosto ne reflektirajo. Slednje se v praksi kaže kot relativno zadovoljstvo delavk in delavcev z možnostjo opravljanja dela za platformno podjetje. Posebej v času epidemije se je na primer najbolj vidno povečalo število kurirjev oziroma dostavljavcev hrane. Restavracije so se zaprle, ostali so brez redne zaposlitve, zato so bili veseli, da so sploh dobili priložnost za delo. Potreba po njihovih storitvah je bila velika, zato tudi njihov zaslužek ni bil slab. Bili pa so tudi praktično edini, ki so se v času zaprtja javnega življenja lahko gibali zunaj, kar jim je pomenilo dodaten pozitiven vidik dela in življenja. In kljub temu, da so kurirke in kurirji – zaradi njihove prisotnosti na ulici – morda najbolj vidni, ko govorimo o platformnem delu, se je treba zavedati, da ob njih obstaja cela vrsta drugih nevidnih platformnih delavk in delavcev, ki morda delajo od doma, za lastnim računalnikom, in sicer pogosto tudi za velike korporacije, kot je denimo Amazon in podobni.

Svet dela nas je prehitel

Poznavanje spletnih platform, kako delujejo in predvsem v kakšnih razmerah zanje delajo delavke in delavci, pa je za sindikate ključno. Spreminjajoči se trg dela nas je pri tem prehitel. Spreminja se namreč vedno hitreje in vprašanje je, v kakšni meri in kako smo sindikati na to pripravljeni.

Dejstvo je, da je obseg platformnega dela vedno večji. Obenem pa ne gre za delavke in delavce, ki bi jih bilo lahko mobilizirati in organizirati. Prav tako niso nujno kritični do svojega položaja, če pa že, imajo razmeroma malo upanja, da se lahko stvari izboljšajo. Seveda pa tudi sindikati sami pri sebi še nismo razčistili, kako jih sploh organizirati, kaj jim ponuditi in v kateri sindikat jih sploh vključiti.

Na Sindikatu Mladi plus se zadnji dve leti aktivno ukvarjamo prav z omenjenimi vprašanji. Osredotočili smo se na kurirke in kurirje. Vendar pa se težave pojavijo že čisto na začetku: kako sploh vzpostaviti stik z njimi. Dobesedno lovimo jih na ulici (medtem ko s kolesom drvijo mimo nas, saj so seveda plačani na dostavo), z njimi delamo intervjuje in raziskave, da sploh lahko razumemo njihov položaj, se dobivamo z njimi ob nenavadnih urah, ko zaključijo svoj delavnik, vabimo jih na kavice, pivo, delimo jim komplete za popravilo kolesa … Vse samo zato, da bi sploh vzpostavili prvi stik. In ko je ta končno vzpostavljen, ga je treba vzdrževati in negovati. Tako najprej v glavnem poslušamo njihove težave in na začetku nudimo predvsem individualno pomoč, saj o kolektivnem boju sploh še ne razmišljajo. Informiramo jih o delavskih in socialnih pravicah, jim dajemo pravne nasvete, na njihova sporočila odgovarjamo tudi ponoči. Organiziramo sestanke, na katere včasih ne pride nihče, včasih samo ena oseba, šele po dveh letih delovanja pa končno več deset kurirk in kurirjev. Predstavimo jim možnost sindikalnega organiziranja, pomen kolektivnega boja in bodrimo, medtem ko ima večina od njih zadržan ali celo odklonilen odnos do sindikatov. Beležimo njihove zahteve, jih posredujemo spletnim platformam, se z njimi poskušamo pogajati, obveščamo medije o naših aktivnostih … Angažma samih delavk in delavcev prihaja v ciklih. Včasih so bolj motivirani za reševanje lastnih težav, drugič spet ne, saj vseeno vidijo prednosti v samem platformnem delu. Ob splošni odsotnosti boljših zaposlitvenih možnosti se jim omenjeno delo ne zdi tako slabo in so pripravljeni še malo potrpeti ter pogoltniti kršitve. Zato se tudi mi kot sindikat sprašujemo, ali je boj sploh mogoč, če ni angažmaja samih delavk in delavcev.

Smo sindikati pripravljeni?

Vse to terja enormno količino energije, znanja, potrpežljivosti in vztrajnosti. Terja tako prisotnost na terenu (pri čemer se ta nenehno spreminja) kot novo znanje, ki ga moramo še usvojiti. Od sindikatov vse skupaj torej zahteva drugačen pristop, drugačne sindikalne storitve in popolnoma novo razumevanje tega, kako sploh delujejo platformna podjetja ter algoritmi in kako pravzaprav poteka organizacija tovrstnega dela.

Smo sindikati na to pripravljeni? Imamo znanje, kapacitete, sredstva, da se lotimo platformnega dela tako s strokovnega in zakonodajnega vidika kot tudi s spremembo naših pristopov pri organiziranju delavk in delavcev? Si tega sploh želimo?

Če si upamo priznati ali ne, nas bodo k temu prisilile same spremembe na trgu dela. Po različnih ocenah je trenutno v Evropi že 28 milijonov delavk in delavcev, ki delajo prek takšnih in drugačnih spletnih platform, te pa že ustvarjajo prihodke v višini 20 milijard evrov. Tudi zato je naš odziv nujen. Nenazadnje je tudi Evropska komisija decembra 2021 objavila predlog direktive, s katero naj bi uredili področje platformnega dela.

Nujno je torej, da sindikati stopimo v korak s časom. Če namreč ne bomo, bomo izgubili priložnost za organiziranje na tisoče in tisoče delavk ter delavcev. Spregledali bomo tiste najbolj izkoriščane in najšibkejše ter jih popolnoma prepustili na milost in nemilost novim izkoriščevalskim modelom dela, ki pod pretvezo razvijajoče se digitalne tehnologije ustvarjajo drugorazredne delavke in delavce.

Delo na tem področju je sicer težko in polno izzivov, zahteva pa tudi spremembe našega delovanja in razmišljanja. Vprašanje pa torej ostaja: ali smo se sindikati pripravljeni spremeniti?

Upam, da bo novo staro vodstvo ZSSS imelo ustrezen odgovor nanj. In da ga bo podkrepilo tudi z dejanji.

Tea Jarc

Od podnebnega boja do močnejših sindikatov

Posledice podnebne krize lahko čutimo že na vsakem koraku. V Sloveniji je gospodarstvo v zadnjih petih letih izgubilo več kot 50 milijonov evrov zaradi nesreč, povezanih s podnebnimi spremembami, medtem ko je kmetijstvo in gozdarstvo utrpelo za več kot pol milijarde evrov škode. To med drugim pomeni manj sredstev za plače in visoke delavske standarde, hkrati pa tudi manj virov za socialno državo, saj mora država pomagati prizadetim akterjem. Tako lahko opazimo, da posledice podnebne krize prizadenejo prav vse delavke in delavce, ne glede na področje dela.

Trenutna vojna v Ukrajini ter nove energetske in podnebne zaveze Evropske komisije zeleni prehod samo še pospešujejo. Kljub kratkoročnemu premiku k bolj umazanim energentom je trajnostni prehod dobil dodaten zagon. Če ga želimo soustvarjati ter zagotoviti njegovo pravičnost, se mu moramo resneje posvetiti. To nas ne sme navdati z nejevoljo, saj lahko omenjena tranzicija pripelje do mnogoterih pozitivnih posledic za sindikate in delovne ljudi. Okoljskih sindikalnih bojev bo v prihodnje mnogo, v nadaljevanju pa bom skiciral tri še posebej relevantne.

Tri ključne teme

V prihodnjih dveh letih bo posodobljen Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN), strateški dokument, ki določa razvoj vseh družbenih podsistemov v smeri razogljičenja. Ukrepi prve verzije NEPN, sprejete 2020, so po izračunih pripravljavcev znižali razpoložljivi dohodek najrevnejših ter skoraj v celoti spregledali pravičnostne vidike samega prehoda. Sindikati moramo tako v sklopu posodobitve dokumenta zagotoviti zeleni prehod, ki bo obsegal jasne ukrepe za večjo blaginjo delovnih ljudi in ustvarjanje pravičnih delovnih mest. Dodatno obstoječi sistem kljub vsemu bogastvu pušča del prebivalstva v revščini, hkrati pa prekomerno uničuje naravo. Zakaj ne bi bili sindikati tisti, ki bi znotraj posodobitve NEPN spodbudili razpravo o bolj sistemskih ukrepih (npr. skrajšanje delovnega časa za enako plačilo, demokratizacija energetike in drugih družbenih podsistemov), ki bi nas postopno pripeljali v dostojno družbo za vse, in to znotraj naravnih omejitev planeta? Sindikati smo sodelovali pri sprejemanju prejšnje verzije NEPN, te aktivnosti pa bomo morali še nadgraditi.
Ena ključnih tem podnebnega sindikalizma bo tudi postopno zapiranje Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ) in Premogovnika Velenje (PV). Čeprav sta trenutno TEŠ in PV še posebej pomembna za zanesljivo obratovanje našega elektroenergetskega sistema, pa prihodnje gibanje cen električne energije in emisijskih kuponov ter aktualne koalicijske zaveze kažejo na najverjetnejše zaprtje okoli leta 2030. Prejšnja vlada je glede omenjene tematike sprejela dokument z nekaterimi zavezami za pravično tranzicijo, a so konkretni ukrepi umanjkali. Še več, bolj progresivni okvir, s katerim bi vzpostavili institucije in mehanizme za sodelovanje delavk in delavcev ter lokalnih skupnosti pri usmerjanju razvoja regije, ni bil podan. Šaleška dolina bi lahko po drugi strani postala vzorčen primer ljudem in naravi prijaznih praks razvoja. Nekaj aktivnosti so na tem področju že izvedle lokalne sindikalne organizacije in gibanje Mladi za podnebno pravičnost, a jih bo za konkretnejše pridobitve treba nadgraditi.
In nenazadnje, ob zavezah Evropske komisije za pospešeno opuščanje avtomobilov na notranje izgorevanje, pomembnosti slovenskega avtomobilskega sektorja z več kot 16 tisoč zaposlenimi in manjših potrebah po delavcih pri izdelavi električnega avtomobila je prehod na elektromobilnost velik izziv za vse. Če bomo želeli sodelovati pri usmerjanju razvoja in zagotoviti pravičen prehod na tem področju, bomo prav tako morali pospešiti svoje aktivnosti. Dodatno, ker so nam avtomobili prevzeli mesta, ker tudi električni avtomobili niso najbolj zeleni in ker si kar nekaj revnih ne more privoščiti avtomobila, si je v sklopu omenjenega prehoda potrebno zastaviti širše vprašanje – kako zagotoviti, da bodo delavke in delavci iz (prestrukturirane) avtomobilske panoge proizvajali trajnostna prevozna sredstva, ki bodo omogočila kakovosten in dostopen javni potniški promet za vse? Na ta in podobna vprašanja moramo odgovore iskati skupaj z delavkami in delavci iz podjetij, ki se jih ta prehod najbolj dotika.
Za omenjene in druge okoljske sindikalne boje je nujno premisliti tudi naše taktike delovanja. Ob strokovnih udeležbah na sestankih potrebujemo tudi bolj bojevito prakso, skladno z zavedanjem o vpetosti sindikatov v širšo družbo in naravo ter razumevanjem sindikata kot gibanja.

Priložnost za nove zmage

Okoljski izzivi so torej priložnost, da izboljšamo delovne pogoje, povečamo število dostojnih zelenih delovnih mest, omogočimo dostopen javni prevoz in zeleno elektriko za vse, vrnemo soseske ljudem, vzpostavimo nove oblike sodelovanja, dogovarjanja in proizvodnje ter omejimo škodljive izpuste toplogrednih plinov. S tem ne bomo le preprečili nadaljnjega podnebnega zloma s katastrofalnimi posledicami za delovne ljudi, temveč tudi okrepili moč sindikatov in delavstva ter pridobili podporo množic in drugih progresivnih sil v družbi. Tako bomo lažje dosegli tudi zmage na drugih področjih.

Izidor Ostan Ožbolt, okoljski aktivist in sindikalist

Od vprašanja do znanja

Sindikalno izobraževanje je že od začetkov sindikalizma ključnega pomena za pridobivanje znanja, zavedanje svojih pravic in širjenje sindikalnih vrednot.

Izredno pomembno pa je tudi, da se v okviru izobraževanja delavke in delavci povežejo, izmenjajo svoje izkušnje in stališča, s tem pa v naslednjem koraku okrepijo našo skupnost.
Posebno vlogo pri povezovanju različnih ravni, tako v podjetju kot v sindikatu, ima sindikalni zaupnik. Ker je vloga zaupnice oziroma zaupnika za sindikalno skupnost tako pomembna, je izobraževanje zaupnic in zaupnikov tudi ena glavnih prioritet Sindikalne akademije ZSSS.
V zadnjih letih sta bila tako sindikalno izobraževanje kot tudi moč skupnosti večkrat postavljena pred različne izzive. Seveda pa se iz njih učimo, prilagajamo novim razmeram in iz vsake nove izkušnje poskusimo izluščiti kaj pozitivnega.
Naučili smo se, da je znanje še kako pomembno in da nam dobro utrjeno osnovno znanje pomaga pri prilagajanju novim razmeram ter pri pridobivanju poglobljenega znanja na specifičnih področjih.

Svet se hitro spreminja

Videli smo, da se lahko svet okoli nas začne zelo hitro spreminjati in da moramo biti prilagodljivi ter pripravljeni na različne izzive.
Hkrati pa se je predvsem pokazalo, da moramo zaupati in utrjevati naše najbolj osnovne vrednote in načela sindikalnega gibanja, da tudi v težkih časih prevlada solidarnost, boj za delavske in socialne pravice ter zaščito najšibkejših v družbi, spoštovanje drugačnosti in vztrajno iskanje rešitev. S pomočjo teh temeljnih vrednot bomo vedno znova našli kompas.
Moč sindikalnega gibanja v veliki meri izhaja iz zavedanja in poznavanja pravic, prepoznavanja kršitev, ki jih je treba odpraviti, pomanjkljivosti, ki so potrebne izboljšav, ter pogajalske usposobljenosti sindikalnih predstavnikov v postopkih pogajanj na podjetniški in na panožni ravni.
Hkrati pa je potreben širši pogled na sindikalno izobraževanje, saj ta vključuje informiranje in ozaveščanje članstva, opolnomočenje sindikalnih zaupnikov in nenehno nadgrajevanje znanja vseh sindikalnih struktur.
Zato je pomembno, da je izobraževanje čim bolj dostopno vsem – lokacijsko in časovno. Prihodnost sindikalnega izobraževanja je tako v kombinaciji različnih možnosti: izobraževanja v živo, hibridnega izobraževanja, spletnih seminarjev in učenja na daljavo prek spletne učilnice.
Uporaba spletnih orodij seveda pomeni tudi, da bomo nadaljevali izobraževanja o digitalizaciji in pridobivanju kompetenc s področja informacijske in komunikacijske tehnologije.
Vse to z namenom, da bi znanje pripeljali čim bližje članicam in članom, da bi se prilagodili različnim potrebam in omogočili izobraževanje vsem, ki jih to zanima.
Ukvarjali se bomo z aktualnimi temami, ki odpirajo nova vprašanja, in nadaljevali izobraževanja, ki tvorijo osnovo sindikalnega znanja.
Kadar govorimo o temah, ki za marsikoga pomenijo nekaj novega, pa tudi v sindikalnem izobraževanju na splošno, je ključno, da ustvarimo prostor, kjer je varno priznati neznanje, kjer skupaj analiziramo predstavljeno, zastavljamo vprašanja, iščemo in najdemo odgovore.
Predavateljice in predavatelji bodo podajali znanje, ki ga imajo, hkrati pa bodo bolj podrobno spoznavali in analizirali stanje na trgu dela ter v družbi, in sicer na podlagi izkušenj udeleženk in udeležencev.
Na tak način se bomo lahko lotili tematik, kot so nove oblike dela, posledice globalizacije, pravični prehod, enakost, diskriminacija …

Hkrati pa bomo sledili novostim na zakonodajni ravni, širili svoje znanje na ekonomskem področju, na področju varnosti in zdravja pri delu, sociale in pa seveda pri organizaciji sindikalnega dela, včlanjevanju in pogajanjih.

Raznoliko, inovativno …

Kakšno bo torej sindikalno izobraževanje v naslednjih letih?
Raznoliko, inovativno, izkustveno.
Naše vodilo bo, da s sindikalnim izobraževanjem pridemo od vprašanja do znanja.
Vi pa ste vabljeni, da se nam pridružite na enem od prihodnjih izobraževanj Sindikalne akademije ZSSS!

Laura Weber

Kako do učinkovitejšega pravnega varstva delavk in delavcev

Eden bolj pomembnih vidikov vsakega pravnega reda je varstvo pravic, ki so z njim zagotovljene. Institucije, ki zagotavljajo nadzor nad izvajanjem zakonov, in tiste, ki zagotavljajo posameznikom možnosti, da jih uveljavljajo, so namreč ključnega pomena za delovanje pravne države.

Varstvo pravic delavk in delavcev, ki so zagotovljene s pogodbo o zaposlitvi, podjetniško ter panožno kolektivno pogodbo in zakonodajo, poteka na več različnih ravneh. Prekrškovni organ, pristojen za zagotavljanje spoštovanja delovnopravne zakonodaje, je Inšpektorat RS za delo (IRSD). poleg tega so delavcu ob kršitvi njegovih pravic na voljo tudi sodni postopki, postopki mediacije in postopki izvensodne poravnave.

Prva institucija, ki skrbi za spoštovanje delovnopravnih predpisov, je torej IRSD. Ta opravlja nadzor nad njihovim izvajanjem na področju delovnih razmerij ter varnosti in zdravja pri delu. Za večjo učinkovitost varstva delavskih pravic bi morali IRSD okrepiti tako kadrovsko kot tudi organizacijsko, na kar v ZSSS že dalj časa opozarjamo. V preteklosti se je inšpektorat v preveliki meri razvil v svetovalni organ, ki po našem mnenju premalokrat uporablja svoje pristojnosti za sankcioniranje kršitev delovne zakonodaje. Posledično je bilo ravnanje IRSD do kršiteljev v preteklosti pogosto preveč popustljivo, zato kot tak tudi nima odvračalne vloge, ki jo na primer uživajo nekatere podobne institucije v tujini in ki bi jo IRSD moral imeti tudi pri nas. Sprememba v njegovem delovanju in morda tudi v pristojnostih, ki jih ima, bi gotovo prispevala k učinkovitejšemu varstvu delavskih pravic. Pomembno bi k delovanju IRSD prispevale tudi boljše povezave med različnimi nadzornimi institucijami, kot sta davčna inšpekcija in policija, pa tudi izvedba skupnih akcij in nadzorov, pri katerih bi sodelovalo več institucij. 

Nujnih več izboljšav

IRSD ni pristojen za izterjavo dajatev delavcem od delodajalcev, zato mora delavec neizplačane terjatve, ki jih ima do delodajalca, v najslabšem primeru izterjati po sodni poti. Kar zadeva zastopanje, ki ga ZSSS zagotavlja članicam in članom sindikata, so pravni zastopniki v sodnih postopkih večinoma zelo uspešni in v večini primerov dosežejo izid, ki je za delavca oziroma delavko ugoden. Glede dela ter vsebine sodnega odločanja nimamo posebnih pripomb, saj sodišča svoje delo po naših izkušnjah opravljajo strokovno in korektno. Težava je sicer še vedno dolžina postopkov, saj ti pri izterjavi denarnih terjatev lahko trajajo tudi več kot leto ali dve. Na tem področju pa bi si želeli izboljšav še posebej zato, ker je sodna odločba šele prvi korak v postopku izterjave delavčeve terjatve, saj mu mora navadno slediti še izvršba.

Ko delavec oziroma delavka razpolaga z izvršilnim naslovom – največkrat je to pravnomočna in izvršljiva sodna odločba – in delodajalec prostovoljno ne izpolni svoje obveznosti, je naslednji korak, ki ga delavec lahko naredi, prisilna izterjava. V postopku izvršbe se še vedno pojavljajo primeri, da je dolžnik, ko do prisilne izterjave končno pride, vsaj formalno brez premoženja, ki bi ga lahko zarubili in unovčili za poplačilo upnikove terjatve. Tu bi morda v prihodnosti pripomogla ureditev, da mora imeti družba na svojem računu vedno neobremenjen znesek osnovnega kapitala, ki je v skladu z zakonom potreben za njeno ustanovitev. S tem bi vsaj delno lahko otežili veriženje t. i. slamnatih podjetij. Če gre v konkretnem primeru za načrtno obidenje zakonodaje, je sicer mogoča tudi kazenska ovadba, prek katere delavec oziroma delavka uveljavlja premoženjskopravni zahtevek, vendar gre tu za pogosto dolgotrajen in zapleten proces, tako da bi bilo, tudi v okviru kazenskega postopka in uveljavljanja zahtevka oškodovanca, vredno preučiti možnosti izboljšav.

Za konec velja omeniti še prakso projekta izvensodnih mediacij, ki bo do novembra 2022 potekal na IRSD in je po naših izkušnjah prinesel dobre rezultate. V teh postopkih je inšpektorat za delo sodeloval kot posrednik oziroma mediator med delavcem in delodajalcem, z namenom, da se doseže izvensodna poravnava. S sodelovanjem pravnih zastopnikov iz ZSSS je tudi v okviru tega postopka kar nekaj članov prišlo do hitrejše poravnave, kot če bi bila potrebna izterjava po sodni poti. Še vedno pa ostaja za veliko število delavk in delavcev edina možna pot, da dosežejo spoštovanje delavskih in drugih pravic, ki jim jih zagotavlja zakonodaja, sodišče.

Matija Drmota, samostojni svetovalec ZSSS za pravno področje

Delavska enotnost

Vsa pričujoča besedila so bila najprej objavljena v tematski številki Širimo sindikalna obzorja (september 2022) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 80 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!