Ponos in obveza za prihodnost

Nič nam ni bilo podarjeno. Kar smo dosegli, je bil rezultat prizadevanj, znanja, odločnosti in uporništva generacij sindikalistk in sindikalistov.

Imeli smo sindikalne zaupnice in zaupnike, vodstva v naših območnih organizacijah, vodstva v sindikatih dejavnosti ter ožje vodstvo ZSSS, ki so se zavedali odgovornosti in moči, tega, da se moramo le skupaj s člani in članicami boriti za delavske pravice in solidarnost v družbi.

Imeli smo znanje, odločenost in borbenega duha, da smo na prizadevanja kapitala, da bi uveljavil neoliberalne ideale razvoja družbe, odgovorili na nam lasten način.

Vseh trideset let so zaznamovala prizadevanja nosilcev neoliberalizma, ki so obvladovali mnoge državne institucije in institucije Evropske unije, da bi družbo urejali zgolj na temelju tržnih zakonitosti, konkurenčnosti, privatizacije ter hlastanja po dobičkih. Ti so videli v delavkah ali delavcih le tržno blago, sredstvo za uveljavljanje svojega pohlepa.

Vsa ta leta so si prizadevali, da bi javno zdravstvo in javno šolstvo privatizirali in tako povečali bogastvo sloja, ki ima moč in oblast.

Naše delo ni bilo lahko.

Ko je oblast z zakonom grobo posegla v delavske plače, smo organizirali prvo splošno opozorilno stavko v Sloveniji. Očitali so nam, da rušimo novonastalo državo, da ne razumemo demokracije, ki v tistih letih ni videla interesov delavk in delavcev. To je bilo obdobje, ko so prav zaposleni v gospodarstvu, še zlasti v industriji, plačali najvišjo ceno procesa osamosvajanja. Propadale so tovarne, in brezposelnost je skokovito naraščala. Štiristo tisoč delavk in delavcev se je udeležilo stavke in pokazalo našo moč, ki so jo mnogi morali v prihodnje upoštevati.

Ko so naši vladajoči politiki na zahtevo Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada nameravali hlapčevsko privatizirati pokojninski sistem, smo jim z velikimi delavskimi demonstracijami poslali jasno sporočilo – roke stran od pokojninskega sistema, ki takšen, kot je, ohranja medgeneracijsko solidarnost kot veliko civilizacijsko pridobitev. Bili smo uspešni.

Ko so vladajoči politiki nameravali uveljaviti neoliberalni instrument enotne davčne stopnje, da bi bogati postali bogatejši in revni revnejši, smo organizirali velike delavske demonstracije. V mrazu in snegu se nas je zbralo na tisoče. In smo uspeli.

Veliko je bilo pomembnih dogodkov pri našem delu. Čas bo naredil svoje. Marsikateri dogodek smo že in morda bomo pozabili, toda teh demonstracij – v mrazu in snegu, zagotovo ne moremo pozabiti.

V imenu strukturnih reform so nameravali grobo poseči v pogoje upokojevanja.

Želeli so, da bi zaposleni uveljavljali polno pokojnino šele s 43 leti pokojninske dobe. Niso razumeli, da bi takšen pogoj pahnil v še večjo revščino mnoge zaposlene, ker tega pogoja pač ne bi dosegli. Prišlo je do popolne ignorance naših pripomb, zlasti naše temeljne zahteve, da je 40 let dela dovolj za polno pokojnino. Uporabili smo referendum. Zbrali smo zahtevane overjene podpise in na referendumu zmagali.

Ko smo zbrali ustrezno število podpisov in pripravili ustrezen popravek zakona, smo dosegli spremembo definicije minimalne plače, tako da so se iz njene definicije izločili dodatki za nočno, nedeljsko in praznično delo.

Lahko smo ponosni na največje sindikalne demonstracije v zgodovini Slovenije. Sedemdeset tisoč delavk in delavcev je združilo geslo »Skupaj za višje plače«.

Bili smo del velikega sindikalnega gibanja v Evropi. Sodelovali smo na številnih velikih delavskih demonstracijah po stari celini in tako dokazali, da za nas solidarnost nima meja.

Naše dosedanje delo so prežemale velike vrednote sindikalnega gibanja. Vanje smo verjeli in še vedno verjamemo. Zavedali smo se, da živimo v času, ko kapital na brutalen način brani svoje sebične interese. Zavedali smo se, da smo na to dolžni odgovoriti ne le s pogajanji, pač pa tudi z demonstracijami in stavkami.

Bili so številni poskusi krčenja delavskih pravic v imenu konkurenčnosti in večjih dobičkov.

Za mnoge so bili moteči: plačan tridesetminutni odmor za malico, dodatek na delovno dobo, varstvo zaposlenih pred lahkotnim odpuščanjem, plačana bolniška odsotnost, sistem kolektivnih pogodb, pravice sindikatov, zapisane v ustavi in zakonih.

Zagotovo pri obrambi delavskih pravic nismo bili vedno povsem uspešni. Toda v uteho nam je lahko, da se nobenemu boju za delavske pravice, za odpravo krivic nismo izogibali. In če nam kdaj morda ni popolnoma uspelo, smo vendarle imeli čisto vest – borili smo se z zavedanjem, da v življenju žal pač nismo vedno uspešni. V življenju niso le zmage, uspehi. Vedeli pa smo, da moramo kljub temu vztrajati, da postajamo tudi tako vse močnejši in boljši, ker smo velika delavska organizacija, in da je od našega dela odvisno življenje mnogih delavk, delavcev, upokojencev in mladih.

Močno verjamem, da smo lahko na leta sindikalnega dela, ki so za nami, ponosni, da pa nas to minulo delo tudi obvezuje, da v boju za delavske pravice vztrajamo pri vrednotah, kot sta solidarnost in uporništvo. Saj drugače preprosto ne more biti. To imamo v genih naše organizacije.

Dušan Semolič, predsednik ZSSS med letoma 1991 in 2017

Ta zapis je bil skupaj s čestitko aktualne predsednice ZSSS Lidije Jerkič objavljen v tematski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS, ki je, namenjena tridesetletnici ZSSS, izšla oktobra 2020.