Trideset let delovanja ZSSS v sliki in besedi (1. del)

7. 4. 2020

Kot smo pisali že včeraj, ZSSS v teh dneh obeležuje tridesetletnico svojega delovanja. Ob tej priložnosti smo v sliki in besedi pripravili pregled nekaterih dogodkov iz naše bogate zgodovine. Tokrat objavljamo prvi del, jutri pa bo na vrsti nadaljevanje.

Prvi kongres Svobodnih sindikatov 6. in 7. aprila 1990 oziroma 12. kongres Zveze sindikatov Slovenije je pomenil prenovitev nekdanje Zveze sindikatov Slovenije. Prenova pa se ni začela šele s tem kongresom, ampak veliko let pred tem, in sicer februarja 1988, ko je republiški svet Zveze sindikatov Slovenije sprejel dokument Teze za pripravo ocene lastnega dela in dela organov ZSS ter usmeritev pri utrjevanju in razvijanju organizacijske, kadrovske in akcijske usposobljenosti v pokongresnem obdobju.

 

Dne 10. septembra 1991 je ZSSS na Trgu osvoboditve pred Univerzo v Ljubljani organizirala množičen protestni shod pod geslom »Ne meč, pregnala nas bo sreča kriva«. Protestni shod, ki se ga je udeležilo okoli 10.000 sindikalnih zaupnikov ZSSS, je bil namenjen vladnima predlogoma zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij in zakona o denacionalizaciji.

 

Februarja 1993 je vlada nameravala predlagati državnemu zboru v sprejem zakon o zamrznitvi plač. Tretjega marca je bila nato sklicana izredna konferenca ZSSS v Kinu Vič v Ljubljani. Na njej so delegati sprejeli zahtevo po ukinitvi zakona o zamrznitvi plač ukiniti in uveljavitvi podpisanega aneksa, s katerim je ZSSS skušala zaščititi najslabše plačane delavce. Konferenca je pozvala predstavnike delojemalcev v državnem svetu, naj vložijo zahtevo po odložinem vetu na ta zakon. Poudarjeno je bilo tudi, da ZSSS nasprotuje vsakršnemu administrativnemu urejanju plač in da naj bodo temelj njihovega urejanja  kolektivne pogodbe. Po konferenci je več kot tisoč delegatov obhodilo parlament, državni svet pa je isti dan izglasoval odložilni veto na sprejeti zakon. ZSSS je stopnjevala pritiske na poslance in 9. marca ponovno organizirala izredno konferenco. Po njej je več kot dva tisoč sindikalnih zaupnikov nekajkrat obhodilo poslopje državnega zbora, vendar pa so poslanci kljub temu ponovno potrdili zakon o zamrznitvi plač. Pozneje je sicer prišlo do odmrznitve.

 

V dvorani Smelta v Ljubljani je bil 3. decembra leta 1994 drugi kongres Zveze svobodnih sindikatov Slovenije pod geslom »Združeni in dosledni v boju za delavske pravice!«. Predsednik ZSSS Dušan Semolič je v uvodni besedi nanizal vse probleme, s katerimi se je naša družba spopadala takrat, ko je bilo 125.000 brezposelnih in ko so se pripravljali in sprejemali za delavce usodni zakoni. Pri tem je izpostavil zlasti zakon o lastninjenju podjetij, ki je bil v mnogočem krivičen do delavk in delavcev, ki so ustvarjali družbeno premoženje. Opozoril je, da so banke obogatele in postale hiperlikvidne, seveda na račun gospodarstva, ki je zaradi lastninjenja metalo ljudi na cesto. Hkrati pa je bilo še vedno odprto vprašanje lastninjenja objektov delavskega turizma, od katerih so bili številni zgrajeni z udarniškim delom delavcev ali pa so ti prispevali del regresa za letni dopust za njihov nakup.

 

Težave izvozno usmerjenih podjetij ter težaven gmotni in socialni položaj delavcev v njih so pripeljali do tega, da je ZSSS  7. junija 1995 sklicala izredno konferenco v dvorani Kina Vič v Ljubljani. Udeleženci so na vlado, državni zbor, Banko Slovenije in Gospodarsko zbornico Slovenije naslovili zahteve, da morajo voditi takšno politiko, ki bo spodbujala gospodarsko rast, nova delovna mesta, zaposlovanje in ki bo temeljila na evropski ravni delavskih pravic. Zavzeli so se za izboljšanje položaja izvoznikov, opozorili, da nizke plače in zastarela tehnologija ne smejo biti edina konkurenčna prednost našega gospodarstva na tujih trgih ter da mora vlada sprejeti ukrepe, s katerimi bodo odpravili negativne gospodarske učinke in poslabšanje položaja delavcev zaradi denacionalizacije in privatizacije na področju kmetijstva ter živilske industrije, gozdarstva, trgovine in turizma. Po konferenci je okoli dva tisoč članov ZSSS odšlo pred poslopje vlade, kjer je delegacijo ZSSS sprejel predsednik vlade dr. Janez Drnovšek. Predsednik ZSSS Dušan Semolič mu je izročil zahteve, sprejete na konferenci. Po končanem pogovoru je seznanil čakajoče demonstrante pred vlado z rezultati pogovora s premierjem in napovedanimi ukrepi.

 

Septembra leta 1996 je upravni odbor Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) odpovedal splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo in svojim združenjem naročil, naj odpovedo tudi pogodbe za posamezne dejavnosti, kar se je večinoma tudi zgodilo. Vzrok za odpoved naj bi bili previsoki dodatki in drugi stroški dela. ZSSS je zato organizirala vrsto aktivnosti in izvedla splošno opozorilno stavko z zahtevo po preklicu odpovedi splošne in panožnih kolektivnih pogodb in po začetku pogajanj na osnovi veljavnih kolektivnih pogodb. Okoli dva tisoč ljudi je 15. oktobra odšlo pred poslopje GZS in bučno protestiralo. Medtem so avtobusi, ki so z različnih koncev Slovenije pripeljali ljudi v Ljubljano, počasi vozili po ulicah in ovirali promet. Pogajanja o stavkovnih zahtevah z vodstvi delodajalskih organizacij niso bila uspešna, zato je ZSSS 24. oktobra organizirala še zelo odmevno dveurno splošno opozorilno stavko pod geslom »Množični, složni, solidarni«, v kateri je sodelovalo okoli 210.000 članov in članic iz 3718 gospodarskih podjetij ter družb. Opozorilna stavka je bila naposled uspešna, saj je po njej vendarle prišlo do prvih pogovorov med delodajalskimi in sindikalnimi organizacijami.

 

Leta 1998 so odgovorni z belo knjigo najavili privatizacijo pokojninskega sistema z obveznim drugim stebrom in podaljšanje upokojitvene starosti na 65 let za moške in na 63 let za ženske. V soboto, 28. marca 1998, se je na parkirišču v Tivoliju v Ljubljani zbralo (po oceni policije) več kot 20.000 članov in članic ZSSS. Udeleženci demonstracij iz drugih krajev so do Ljubljane pripotovali z okoli 250 avtobusi. Zbiranje demonstrantov in potek demonstracij je policija snemala kar iz helikopterja. Večkilometrska kolona, ki se je pomikala od Tivolija proti Trgu republike, je za dobro uro popolnoma ohromila promet v središču mesta. Prebivalci Ljubljane zagotovo še nikoli niso videli toliko sindikalnih zastav in kap ter slišali takšnega hrupa, ki so ga povzročale raglje in piščalke. Demonstranti so v koloni nosili tudi krsto s posmrtnimi ostanki osovražene pokojninske reforme in jo po zborovanju položili pred vrata parlamenta.

 

29. junija 1999 je bil v Helsinkih 9. kongres Evropske konfederacije sindikatov (Etuc). Kongresa so se prvič v zgodovini Slovenije udeležili delegati ZSSS: Dušan Semolič, Branka Novak, Metka Roksandić, Iztok Bratož, Cvetka Gliha in Pavle Vrhovec. Na kongresu so delegati z aplavzom potrdili sklep izvršnega odbora Etuca o včlanitvi ZSSS v omenjeno vseevropsko sindikalno konfederacijo.

 

Trinajstega decembra 2001, dan pred vrhunskim zasedanjem predsednikov držav in vlad EU, je Evropska konfederacija sindikatov organizirala množične demonstracije v Bruslju. Na njih je prek 100.000 članov sindikatov zahtevalo, naj Listina o temeljnih pravicah, sprejeta na zasedanju v Nici, postane sestavni del nove ustavne pogodbe o EU. Na demonstracijah je sodelovalo tudi 150 sindikalistov iz ZSSS, ki so v Bruselj odpotovali z avtobusi.

 

23. septembra 2002 so člani izredne konference ZSSS sprejeli dokument z naslovom Pričakovanja, v katerem so bili zapisani najpomembnejši problemi, ki naj bi jih rešil državni zbor. Konferenca je med drugim zahtevala, naj državni zbor še v tistem letu sprejme zakon o kolektivnih pogodbah; pri sprejemanju različnih zakonov naj skrbi, da bo ohranjena zaposlenost, izpostavili pa so tudi pomen novih delovnih mest. Po konferenci so udeleženci odšli pred parlament, ga večkrat obhodili, predsednik ZSSS Dušan Semolič pa je takratnemu predsedniku državnega zbora Borutu Pahorju izročil »Pričakovanja ZSSS«.

 

Aprila 2003 so socialni partnerji in vlada podpisali nov socialni sporazum za obdobje 2003-2005. Z njim so se med drugim dogovorili za uravnotežen ekonomski in socialni razvoj, nujen tudi zaradi vstopanja Slovenije v Evropsko unijo. V sporazumu so se zavezali, da bosta zdravstvena in davčna reforma lahko uveljavljeni le ob soglasju socialnih partnerjev. Dogovorili so se tudi za nov evropski način usklajevanja plač, ki je predvideval upoštevanje inflacije v Sloveniji in v izbranih evropskih državah, in soglašali s pripravo zakona o minimalni plači.

 

Junija 2003 se je ZSSS vključila v akcijo Sindikata delavcev trgovine Slovenije zbiranja podpisov za referendum o obratovalnem času trgovin. Sindikalni aktivisti so bili pri svojem delu izjemno uspešni, saj so v slabem mesecu in še pred rokom zbrali več kot 40.000 potrebnih podpisov. Vodstvo sindikata delavcev trgovine jih je nato svečano odneslo v državni zbor in jih predalo predsedniku Borutu Pahorju.

 

Drugi del pregleda zadnjih tridesetih let delovanja ZSSS objavimo jutri. Pregled najpomembnejših dosežkov delovanja Zveze svobodnih sindikatov Slovenije pa lahko najdete tukaj.

Vir besedila in fotografij: 20 let Zveze svobodnih sindikatov v sliki in besedi, 2010, avtor Pavle Vrhovec

Share