222 dni Indije – Janez Dolinšek: Daleč od blizu (samozaložba, 2019)

22. 5. 2020

Janez Dolinšek je bibliotekar, zaposlen v domžalski knjižnici, zagnan sindikalist mlajše generacije, aktualni dobitnik Glosinega klobuka, sindikalnega priznanja, ki ga podeljuje Sindikat kulture in narave Slovenije – Glosa, ljubiteljski fotograf, popotnik in dober pisec, ki se v knjižnem prvencu, o katerem pišemo v novi številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS, posveča svoji največji popotniški ljubezni – Indiji.

Potopisna knjiga Daleč od blizu je zgodba o avtorjevih 222 dneh Indije, kamor se je med letoma 2011 in 2018 – praviloma za več tednov skupaj – odpravil petkrat. In intimna pripoved o tem, kaj ga je pri tej mogočni, zapleteni, naporni, raznoliki, pisani deželi tako očaralo in začaralo, da se k njej vseskozi vrača. Besedilo je zasnoval v obliki petih daljših kronoloških sklopov, s pomočjo katerih lahko iz prve roke spremljamo, kako se je sčasoma spreminjal njegov pogled na Indijo ter zraven razumevanje dežele in njenih ljudi. Od začetnih, neizogibnih popotniških trkov z radikalno drugačnim indijskim vsakdanom do prisrčnih, globljih stikov in iskrenih prijateljstev.

Bambusova palica

Te tedne, ko se z novim koronavirusom tako ali drugače spopadajo povsod po svetu, avtor seveda pogleduje tudi proti Indiji. »Indija, dežela, ki me je začarala do te mere, da sem tja odšel petkrat in o tem napisal knjigo, se je pandemije lotila na podobno aroganten način, kot se običajno loteva tudi svojih drugih težav. Popolna karantena je bila razglašena ob osmih zvečer z začetkom ob polnoči istega dne, in sicer, ne da bi se nanjo imeli ljudje možnost kakorkoli pripraviti, ne da bi na milijone delavcev lahko odšlo iz mest, v katerih so stotine kilometrov stran od doma obtičali brez strehe nad glavo in hrane. Kršitve pa je agresivna policija z velikim užitkom kaznovala z množičnim pretepanjem z njihovo najljubšo represivno igračo, ki je del obvezne opreme vsakega indijskega policista – bambusovo palico,« pravi Dolinšek.

S svojimi potovanji Dolinšek odkriva nove kraje, pogosto pa se vrača na že znane konce ter nam tudi tako pričara utrip raznolike, kompleksne in spreminjajoče se Indije. Od divjega New Delhija, s turisti obleganega Tadž Mahala v Agri, osupljivega in norega Varanasija, kjer ob reki Ganges Hindujci sežigajo mrtvece, do izčrpavajočega Mumbaja, hedonistične Goe, naporne Kalkute (Kolkate), od bolj »romantične« podeželske Indije do žalostne mestne revščine …

Popotništvo in novi koronavirus

»Čeprav se je potovati kamorkoli po svetu še pred kratkim zdel skorajda samoumeven privilegij tistih, ki si to lahko privoščimo, nam je bil ta čez noč odvzet. Bolj ali manj nizkocenovni leti po svetu, nagla gospodarska rast nekaterih velikih azijskih držav in nove spletne platforme za ugodne nastanitve so zadnja leta povzročili ekspanzijo turizma, ki je skozi lov na dobiček za seboj puščala vedno bolj očitno opustošenje in čedalje več žrtev takega turizma v lokalnih okoljih. Vse to se je zaradi pandemije covida-19 nenadoma ustavilo in ta trenutek je prihodnost turistične dejavnosti še precej negotova. Vrnitev v razmere pred izbruhom virusa bo po vsej verjetnosti še vsaj nekaj časa nemogoča. Najmanj, kar bo na koncu ostalo poleg vsaj prehodno hude ekonomske in socialne stiske mnogih prekarnih turističnih delavcev ter delavk, bodo novi varnostni/zdravstveni pregledi, ki jim bomo izpostavljeni na letališčih in pri prehajanju meja. To bomo sčasoma sprejeli kot našo novo normalnost, kot se je zgodilo po terorističnih napadih 11. septembra, ko se je refleksno sezuvanje in vlačenje pasu iz hlač iz nesprejemljivega nadlegovanja spremenilo v povsem običajno nujnost letališkega pregleda. Žal bi znali del te nove normalnosti postati tudi do zdaj povsem nezaslišani posegi v našo zasebnost. Lahko pa se seveda zaostrijo tudi pogoji za pridobitev vizumov za določene destinacije. Tudi potovanja torej (verjetno) še dolgo ne bodo več, kar so bila,« je za Delavsko enotnost razmišljal Janez Dolinšek.

Glavna izhodišča Dolinškovega potopisnega pisanja – tekočega, dobro artikuliranega, doživetega – so preprosta: skupaj z njim počasi, korak za korakom, spoznavamo, opazujemo, raziskujemo različne kotičke, žepe in ovinke daljne dežele, se ji čudimo in se praskamo po glavi, vmes pa odkrivamo širši kontekst o indijski družbi, zgodovini, kulturi, politiki in podobno. Avtor natančno popisuje svoje poti in korake, obenem pa je izjemno dragocena tudi bolj osebna komponenta njegovega pisanja, ki nam jo ponudi v obliki poglobljene samorefleksije in intimne introspekcije. Ves čas se namreč sam pri sebi sprašuje, kaj ga je pripeljalo v Indijo, in pozorno opazuje, kako ga spreminjajo njegova popotovanja, obenem pa pred mogočno, nedoumljivo deželo ostaja ustrezno ponižen. Tako se odreče udobni poziciji nekakšnega vsevednega pripovedovalca, kar pomeni, da lahko Indijo odkrivamo skupaj z njim, saj se ne dela, da ve več kot v resnici, odreče se vzgibu, da bi svoje bralstvo poučeval, in nas preprosto vzame s sabo – z vsemi dvomi, strahovi, vprašanji, pokvarjeno prebavo oziroma drugimi nevšečnostmi vred – na popotovanje po tej raznoliki državi, ki s svojimi barvami, zvoki, vonjavami radikalno okupira človekove čute.

Zakaj samozaložba?

Avtor nam je zaupal, da je, ko se je odločil za izdajo knjige, raziskal trg potopisov v Sloveniji ter hitro ugotovil, da jih izdajajo zelo redke založbe, in sicer v zelo asketski obliki – z mehkimi platnicami, v klasičnem formatu, na navadnem papirju ter brez fotografij. Ker si je svojo knjigo predstavljal drugače – v drugačnem formatu, v trdi vezavi, na premaznem papirju zaradi fotografij, z avtorsko ilustracijo na naslovnici itd. – se je odločil za samozaložniško pot (in vanjo vložil kar čedno vsoto lastnih sredstev). Ta je zelo naporna, nam je sporočil, še posebej v končni fazi, ko je treba izbrati tiskarno, se registrirati, da človek sploh lahko opravlja dejavnost samozaložništva (o katerem ni na voljo prav veliko informacij), izdajati in voditi račune, najti distributerja, skrbeti za promocijo … Knjiga je sicer izšla v nakladi 400 izvodov, avtor pa je s prodajo zaenkrat zadovoljen.

Omeniti velja še sijajne avtorjeve fotografije, ki bralcu s svojimi motivi in barvami – pa če prav od daleč – nedvomno približajo košček Indije. Predvsem pa omenjene podobe celotno knjigo naredijo izjemno toplo in barvito, ki človeka tako kar vabi, da brez premora bere naprej ter odpre naslednjo stran, pa naslednjo in naslednjo …

 

Peš rikša v Kolkati

»Čeprav je Kolkata znana predvsem po Materi Terezi in veliki bedi ter revščini, naj bi bila tudi kulturna prestolnica Indije. Je pa tudi poslednje indijsko mesto, kjer še obstajajo peš rikše [gre za rikšo, kot piše Dolinšek, v katero je vprežen človek, ki leseno prikolico ali vozu podobno vozilo z lesenimi kolesi vleče peš in z lastno močjo, op. G. I.] (uradno so že dolgo prepovedane). Novih dovoljenj že mnogo let ne izdajajo več in posledično to delo opravljajo starejši zgarani žilavi moški. Kar takoj sem se odločil opraviti z moralno dilemo glede tega – ali se namreč sploh peljati ali ne, ker se zdi nehumano, če te človek vleče kot konj. Moje mnenje (v teoriji) je bilo, da od mojega usmiljenja nimajo nič, ker je to še vseeno njihova služba in od tega živijo. Najel sem torej človeka, da me je vlekel do znamenite stavbe Victoria memorial in lahko povem, da sem se počutil kot največji kreten. Občutek je bil strašansko neprijeten. Sploh, ker me je vlekel star možakar (k sreči vsaj ni bil bos) in sva šla z enako hitrostjo, kot če bi šel tudi jaz peš. Sredi parka malo pred ciljem nisem več zdržal. Prekinil sem vožnjo, ga zaradi slabe vesti krepko preplačal in naprej nadaljeval peš […]« (stran 86)

Branje v času virusa

Kako pa avtor kot bibliotekar po poklicu razmišlja o (ne)dostopnosti knjig v času zapovedane »koronavirusne« karantene? »Ena od pozitivnih lekcij te nena(va)dne ustavitve in zamrznitve naših običajnih življenj ter vsakodnevnih rutin bo mogoče tudi zavedanje o tem, da možnost branja, knjige in knjižnice niso nekaj tako samoumevnega, kot se mnogim zdi. Ironija trenutnih razmer je v tem, da so bili dobri bralci, tisti, ki berejo skozi celo leto, na nekaj tako nepredvidljivega zagotovo (vede ali nevede) pripravljeni veliko bolje kot tisti, ki čas za branje bolj ali manj uspešno iščejo in lovijo oziroma se jim zdi in se tako tudi izgovorijo, da jim ravno za branje vedno zmanjka časa.« Prvi so imeli verjetno v trenutku zaprtja knjižnic vsaj eno ali dve knjigi izposojeni, doma pa so jih že dolgo čakale številne kupljene in podarjene še neprebrane knjige, saj je dober bralec praviloma tudi dober kupec knjig, razmišlja sindikalist. »Druge, ki so pa tokrat morda naposled presenetljivo našli in ulovili ta izmuzljivi čas za branje, pa je zaprtje knjižnic verjetno ujelo ‘gole’ in ‘bose’. Vseeno upam, da so se tudi slednji morda spomnili, kako jim je prijatelj/sorodnik, ki spada v prvo skupino, pred leti ali nedavno podaril knjigo, za katero je strastno zatrjeval, da jo je vredno prebrati, in ki se že nekaj časa pozabljena in zaprašena skriva na tisti polici v dnevni sobi, ki se ne vidi dobro zaradi velikega TV-zaslona.« Izredne razmere pa so se pokazale tudi kot priložnost za preboj branja elektronskih knjig, ki v Sloveniji še močno zaostaja za deleži v drugih primerljivih državah, še opozarja sogovornik. »Na tovrstno branje pogosto neupravičeno gledamo kot na sovražno do klasičnega branja, čeprav bralci elektronskih knjig dobro vedo, da sta elektronsko in klasično branje simbiotični ter dopolnjujoči se vrsti branja. Resda je ponudba elektronskih knjig v slovenščini še neprimerljivo manjša od ponudbe klasičnih knjig, vendar je vseeno dovolj dobra in aktualna, da vsaj za določeno obdobje vsakdo lahko najde kaj primernega zase,« zaključuje Dolinšek.

Daleč od blizu tako lahko beremo kot iskren vpogled, pomežik popotnika v sodobno Indijo, kot na trenutke izjemno trpko, spet drugič pa zelo humorno poročilo o zapletenem indijskem vsakdanu, ter tudi kot intimno pričevanje o deželi, ki je nepovratno spremenila samega popotnika.

Več o knjigi lahko izveste tudi na spletu, in sicer na Facebooku ter na Instagramu.

Gregor Inkret

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!