Delavsko gibanje skozi čas: 150 let delavskega boja – 150 let napredka
19. 5. 2023
V Delavski enotnosti smo že večkrat zapisali, da so prvomajske prireditve lakmusov papir razpoloženja med delavkami in delavci. Letos so govorniki na njih opozarjali, da se v času, ko je na pohodu neoliberalizem, pritiski na zmanjševanje delavskih pravic povečujejo. Predsednica ZSSS Lidija Jerkič je na Rožniku dejala celo, da tako »v Sloveniji kot v svetu nezavedno drsimo 150 let nazaj«.
Ob takšnih opozorilih bi se moral v naših glavah sprožiti »alarm«, saj s(m)o Slovenci, ki sami zase radi rečemo, da smo »delaven narod«, ravno z borbo za delavske pravice dosegli ekonomsko, nacionalno in nenazadnje tudi politično emancipacijo ter se kot enakopraven narod postavili ob bok drugim evropskim narodom.
Za naš razvoj je bilo namreč izjemno pomembno obdobje industrializacije, v katerem se je rodilo in razvilo tudi delavsko gibanje. Od takrat naprej je bil na naših tleh boj za delavske pravice in boj ljudi, še zlasti mladih, da bi dostojno (pre)živeli, gonilna sila razvoja. V tem obdobju se je po za naše prednike »nesrečnem« srednjem veku, ko so bili v glavnem tlačani in hlapci na fevdalnih gospostvih, slovensko ljudstvo »prebudilo« in razvilo v sodoben narod z lastno državo, ki je danes enakopravna članica Evropske unije. Naši pradedki in prababice o čem takem niso upali niti sanjati.
Leta 1848 smo bili Slovenci brez delavstva in brez meščanstva
V času prebujenja narodov leta 1848 je bilo na naših tleh meščanstvo in delavstvo tako maloštevilno, da v tedanjem revolucionarnem vretju v Evropi, ki je tudi v Avstrijskem cesarstvu privedlo do ukinitve tlačanstva, praktično ni igralo vidnejše vloge. Industrijska revolucija do takrat Slovenije dejansko še ni dosegla, zato so veliko večino prebivalstva še vedno predstavljali tlačani ter hlapci in dekle na fevdalnih gospostvih. V vsem cesarstvu je bilo pod pritiskom revolucionarnega vrenja na Dunaju tlačanstvo odpravljeno z zemljiško odvezo šele leta 1848. Po njej so podložniki fevdalcev postali svobodni lastniki zemlje, medtem ko so viničarji in kajžarji, ki so sicer bili osebno svobodni, še naprej ostali odvisni od njih.
Kakšna pa je bila takrat struktura prebivalstva na naših tleh? Ob prvem modernem štetju prebivalstva leta 1857 je bilo na slovenskem narodnostnem ozemlju približno 1,1 milijona prebivalcev, od tega je bilo 84 odstotkov kmečkega prebivalstva (Zgodovina Slovencev, CZ, 1979). Brez Trsta bi bil ta odstotek še znatno višji. V strukturi kmečkega prebivalstva je bilo malo kmečkih gospodarjev in veliko delovnih družinskih članov, poljedelskih delavcev, dninarjev, poslov in vzdrževanih svojcev. Mimogrede povedano: v Veliki Britaniji je bilo leta 1861 samo še 37,3 odstotka kmečkega prebivalstva, do leta 1911 pa se je ta odstotek zmanjšal na 21,9 odstotka. V Sloveniji se je delež kmečkega prebivalstva do te mere znižal šele 60 let pozneje. Približno za toliko ali še več je takrat »naš« vlak zamujal.
Razmere pred začetkom delavskega gibanja
Kakšne pravice je velika večina prebivalstva na naših tleh imela pred ukinitvijo fevdalizma? Zaradi spleta zgodovinskih okoliščin Slovenci lastnega plemstva nismo imeli, meščanov slovenskega rodu pa je bilo zelo malo. Podložniki pa dejansko niso veljali za, kakor bi danes temu rekli, »pravne osebe«, saj so bili v odvisnem položaju. Ponekod niso imeli niti toliko osebne svobode, da bi se smeli brez dovoljenja gosposke poročiti. Denimo: kljub dvornemu dekretu iz leta 1765, ki je odredil splošno ženitno svobodo, je še leta 1864 (torej 78 let po francoski revoluciji in 16 let po dunajski revoluciji) krajnski deželni zbor sklenil, da morajo občine še naprej izdajati dovoljenja za poroke, »… saj revežem ne gre dovoljevati svobodne sklenitve zakonske zveze, ker bi sicer raslo v deželi število ubožnih otrok, sirot, beračev in tatov«.
Splošna značilnost takratnih delovnopravnih predpisov je bila, kot navaja Sergej Vilfan v Pravni zgodovini Slovencev (Slovenska matica, 1961), da so delodajalcem zagotavljali delovno silo pod čim bolj ugodnimi pogoji. Posli, ki so imeli delovni čas »od zore do mraka«, so delovne pogodbe o »udinjanju« podpisovali praviloma enkrat letno (okoli novega leta) za eno leto, ki so ga morali odslužiti ne glede na vse okoliščine. (Mimogrede povedano: danes bi bil marsikateri prekarni delavec vesel, če bi dobil pogodbo o delu za vse leto.) Dninarji so prodajali svojo delovno silo različnim delodajalcem za krajši čas. Opravljali so zlasti priložnostna dela. Tudi njihov delovni čas je trajal od zore do mraka. Plačilo so običajno dobivali delno v hrani in delno v mezdi. Med osebenjstvo (gre za označbo različnih vrst podeželskega proletariata in polproletariata) so sodili tudi kajžarji in gostači. Prvi so imeli svoje majhne hišice z ohišnico, družino pa so preživljali z delom pri kmetih ali obrtnikih. Gostači so se preživljali na enak način, samo svojih hišic niso imeli.
V času fevdalizma je bilo po Vilfanovih navedbah delovno pravo še najbolj razvito v redkih rudnikih in fužinah, dobivalo je že oblike zgodnjega kapitalizma. Mezde so bile določene po času ali na akord, delavci pa so jih prejemali tedensko v hrani in denarju. V rudnikih je šiht trajal najmanj deset ur, delali pa so pet in pol do šest šihtov na teden. Izven rudnikov se je delovni čas prilagajal krajevnim običajem in je največkrat trajal od zore do mraka. Pravna zaščita delavcev je bila omejena v glavnem na mezdne spore. Delavci so lahko neizplačane mezde terjali preko sodišč.
Kako razvita je bila Slovenija sredi 19. stoletja, ilustrirajo tudi podatki o prebivalcih Ljubljane, ki jih v knjigi Topografija c.-kr. deželnega glavnega mesta Ljubljane (izšla je leta 1834) navaja dr. Fran Vilijem Lipič. Ljubljana je imela takrat 12.144 stalnih prebivalcev: dninarjev oziroma delavcev (skupaj z družinskimi člani) je bilo 2000, poslov in služkinj 3200, obrtnikov 4130 (nosilcev obrti je bilo 1008), umetnikov in znanstvenikov 50, uradnikov 1100, duhovnikov 99, pripadnikov nižjega in visokega plemstva 215, rentnikov 150 in mestnih revežev 1200. Poleg tega je v Ljubljani živelo še 2000 vojakov, 1000 študentov, 300 potujočih rokodelcev in 700 tujcev. Mimogrede: med prebivalci je bilo 400 registriranih pijancev.
Osebna svoboda je prinesla nov zagon
Slovenski človek je pravzaprav »zadihal« šele, ko je po koncu fevdalizma postal osebno svoboden in ko je lahko odšel s podeželja s trebuhom za kruhom v industrijska središča. Čeprav je živel in delal v izredno težkih razmerah, se je šele tam začel počutiti kot »sam svoj gospod«. Vendar pa je bilo možnosti za zaposlitev v industriji na slovenskih tleh sredi 19. stoletja zelo malo, ker je industrijska revolucija na naših tleh močno zamujala. Tako je bilo denimo leta 1848 na slovenskem narodnostnem ozemlju samo 25 parnih strojev s skupno močjo 448 konjskih sil (danes jih ima toliko spodoben traktor). Pogoji za hitrejši industrijski razvoj so se izboljšali šele po izgradnji južne železnice, ki so jo do Trsta zgradili do leta 1857. Na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem je bilo leta 1852 skupaj vsega 116 rudarskih in industrijskih podjetij, v katerih je bilo zaposlenih samo 6633 delavk in delavcev. Do večjega razmaha industrije je prišlo šele v drugi polovici 19. stoletja. Mimogrede: še leta 1933 je imela Slovenija, kot piše Vito Kraigher, le tri industrijska središča, ki so obstajala že več desetletij: to so bili rudarski revirji v Trbovljah, Zagorju in Hrastniku, železarne na Jesenicah in Javorniku in železniške delavnice v Mariboru. Leta 1926 je bilo v omenjenih središčih skupaj zgolj 12 tisoč aktivnih delavcev, zaradi krize pa se je do leta 1933 njihovo število prepolovilo. To je bilo jedro slovenskega delavstva in »edini naš industrijski proletariat« pred drugo svetovno vojno. Ker se je industrija na naših tleh razvijala počasi in z zamudo, so šli številni mladi ljudje raje, kot da bi živeli na domači grudi v odvisnosti, s trebuhom za kruhom v tujino. Iz naše literature poznamo veliko takšnih zgodb. Od sredine 19. stoletja do leta 1910 je z ozemlja današnje Slovenije šlo v industrijska središča v tuje kraje okoli 300 tisoč prebivalcev naravnega prirastka, torej več kot četrtina prebivalcev.
Delavsko gibanje je utiralo pot razvoju
V takšnih razmerah se je začelo v Sloveniji razvijati delavsko gibanje. Navdihovali so ga tudi socialno čuteči študenti, intelektualci in številni umetniki, ki so bili hkrati narodni buditelji in so k nam prinašali »ideje iz razvitega sveta«. Kot navaja Miroslav Stiplovšek (Delavsko gibanje in delavska enotnost, ZSSS, 2017), so leta 1867, ko se je Avstrijsko cesarstvo preoblikovalo v Avstro-Ogrsko, tedanje oblasti pod pritiskom delavstva dovolile ustanavljanje delavskih izobraževalnih društev, tri leta kasneje pa so razveljavili prepoved ustanavljanja delavskih strokovnih organizacij, kakor so takrat imenovali sindikate. Na Slovenskem so prvo izobraževalno strokovno društvo ustanovili grafični delavci leta 1868. V začetku sedemdesetih let 19. stoletja so tudi obrtni delavci ustanovili nekaj strokovnih društev ter preko njih izvedli več mezdnih gibanj in stavk. Leta 1889 je bila prva velika stavka rudarjev v trboveljskih revirjih. V devetdesetih letih 19. in prvih letih 20. stoletja so začeli rudarji, železničarji, kovinarji in delavci drugih panog na Slovenskem (zlasti v Trstu in Ljubljani) ustanavljati podružnice central avstrijskih socialdemokratskih strokovnih organizacij s sedežem na Dunaju.
Tako se je delavstvo na Slovenskem začelo organizirati za boj za delavske pravice, ki traja že več kot 150 let. V tem času so sindikati organizirali »nešteto« pogajanj z delodajalci, protestnih shodov, stavk, demonstracij in drugih oblik sindikalnega in delavskega boja. Gibanje je dosegalo svoje vzpone in padce, o čemer je napisanih veliko debelih knjig.
Kot navaja Miroslav Stiplovšek, so pionirsko delo pri sindikalnem organiziranju delavstva pri nas opravili socialni demokrati. Da bi oslabila moč socialdemokratskega gibanja in okrepila svoj vpliv med delavstvom, pa sta v prvem desetletju 20. stoletja začela ustanavljati svoje strokovne organizacije oziroma sindikate katoliški in liberalni politični tabor. To je privedlo do razcepljenosti v delavskem gibanju, ki je slabila njegovo moč. Med obema vojnama so nastale nove strokovne organizacije, saj so se posebej organizirali še javni in zasebni nameščenci, kar je razcepljenost v delavskem gibanju še povečalo. V mezdnih gibanjih in stavkovnih bojih pa se jim je včasih vendarle uspelo poenotiti in takrat so bili še posebej uspešni. »Po enotnem nastopanju strokovnih organizacij v socialnoekonomskih akcijah v posameznih podjetjih in celotnih panogah v začetku dvajsetih let in sredi naslednjega desetletja so bila leta 1939 uspešno sklenjena prizadevanja za delavsko enotnost ‘na vrhu’ s povezavo vodstev treh svobodnih, to je ne režimskih sindikalnih central v Osrednji stavkovni odbor za Slovenijo,« je zapisal Stiplovšek. Uspešno delo tega odbora je bilo pomembno tudi za ustanovitev Delavske enotnosti med drugo svetovno vojno leta 1942.
Delavstvo je odigralo odločilno vlogo v NOB
Po okupaciji Jugoslavije je slovensko delavstvo, ki je imelo že bogate izkušnje z bojem za delavske pravice, odigralo pomembno oziroma odločilno vlogo tudi v narodnoosvobodilni borbi. Po tem, ko so Slovenci v dramatičnih razmerah po prvi svetovni vojni, ko so Evropo pretresale socialistične revolucije, vendarle do neke mere dosegli nacionalno emancipacijo, za katero so bili prikrajšani v »pomladi narodov« leta 1948, se preprosto niso več bili pripravljeni sprijazniti s tem, da bi ponovno živeli pod tujim jarmom. Kot piše Bojan Godeša (Delavsko gibanje in delavska enotnost, ZSSS, 2017), je bila 7. novembra 1942 v Ljubljani konferenca predstavnikov delavskega razreda Slovenije. Na njej so oblikovali vodstvo Delavske enotnosti kot predstavništvo delavskega razreda, ki se je v celoti vključil v Osvobodilno fronto. Mimogrede: glavni odbor Delavske enotnosti je začel izdajati »naš« časopis Delavska enotnost, ki izhaja še danes. Prva številka je izšla 5. decembra 1942 z datumom 20. november.
Sindikat v sistemu socialističnega samoupravljanja
Po vojni v času administrativnega socializma sindikati niso več imeli enake vloge kot pred vojno, temveč so združeni v Zvezi sindikatov Slovenije kot ena od družbenopolitičnih organizacij, ki so sledile programu komunistične partije in kasneje Zveze komunistov Jugoslavije, participirali pri »oblasti delovnih ljudi«. Zdenko Čepič piše (Delavsko gibanje in delavska enotnost, ZSSS, 1917), da je bil sindikat v tedanjem času zato, ker je bil v veliki meri odvisen od partije, tudi režimski in oblastni sindikat.
V začetku petdesetih let prejšnjega stoletja so v tedanji Jugoslaviji začeli razvijati samoupravljanje, v katerem naj bi delovni ljudje sami odločali o pogojih svojega dela in razpolagali z njegovimi rezultati. V sistemu socialističnega samoupravljanja, v katerem je bilo formalno na oblasti samoupravno organizirano delavstvo, je tedanja Zveza sindikatov Slovenije kot družbenopolitična organizacija usposabljala in mobilizirala delavce in delavke za sodelovanje v organih samoupravljanja in za sprejemanje odločitev v skladu z dolgoročnimi interesi delavcev in vseh delovnih ljudi. Sindikati so podobno kot druge družbenopolitične organizacije velikokrat ugotavljali, da samoupravljanje »še ni v celoti zaživelo« in da ga za svoje interese zlorabljajo nekatere »odtujene« skupine ali posamezniki. Zato so v zadnjih letih pred razpadom Jugoslavije začeli sindikati v podjetjih in zavodih vse bolj opravljati svojo klasično vlogo ter delavce ščititi pred izkoriščanjem »odtujenih centrov moči«, kot so jih tedaj imenovali. Zato sindikatom po ponovni uvedbi kapitalizma ni bilo težko prevzeti vloge, ki jo imajo sindikati v kapitalističnem sistemu povsod po svetu. »V tej poziciji (torej v poziciji režimskega sindikata, op. a.) je kljub pogostim spremembam družbene ureditve sindikat ostal vse do leta 1991, ko je Jugoslavija razpadla. Že ob opuščanju samoupravne družbene ureditve konec osemdesetih let pa se je sindikat skušal vrniti k svoji izvorni vlogi, zaščiti delavcev pred izkoriščanjem,« piše Čepič.
Kljub številnim slabostim administrativnega socializma in socialističnega samoupravljanja je Slovenija po drugi svetovni vojni do leta 1991 dosegla velik napredek najprej pri obnovi porušene domovine, nato pa na gospodarskem, socialnem, izobraževalnem, zdravstvenem in številnih drugih področjih, postopno pa se je dvigoval tudi osebni in družbeni standard, kar je bila v veliki meri posledica intenzivnega dela in iznajdljivosti ljudi, seveda pa tudi tehnološkega napredka.
Zopet sindikalni pluralizem
Po spremembi sistema je v Sloveniji zopet prišlo do sindikalnega pluralizma. Leta 1990 je dotedanja Zveza sindikatov Slovenije na zadnjem kongresu ugasnila, na novo pa so ustanovili Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije. Ta se je odrekla vpetosti v sistem oblasti in participaciji pri oblasti ter napovedala, da se bo borila za interese članstva s socialnim dialogom ter po potrebi s pritiski, stavkami in demonstracijami. Kmalu so nastali tudi novi sindikati (Neodvisni sindikati, Neodvisnost – KNSS, Konfederacija sindikatov Slovenije Pergam itd.). V Slovenijo se je vrnil sindikalni pluralizem, z njim pa bolj ali manj tudi slabosti, ki ga spremljajo.
Po tranziciji se je začelo lastninsko in tehnološko prestrukturiranje slovenskega gospodarstva. V tem procesu so šla številna podjetja, zlasti največja, v stečaj, brez dela in zaposlitve pa je ostalo na desettisoče delavcev. Sindikati so v tem obdobju odigrali izjemno pomembno vlogo pri zaščiti delavcev in delavskih pravic. Interese delavcev so odločno zastopali tudi ob reformiranju pokojninskega sistema, sistema zdravstvenega varstva in zavarovanja, trga dela in ob drugih reformah. Že junija 1990 so z delodajalci sklenili tudi prvo splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo. Leta 1994 pa so sindikati z vlado in delodajalci sklenili Dogovor o plačni politiki v gospodarstvu, s katerim so ustanovili tudi tripartitni ekonomsko-socialni svet, kot centralni organ za socialni dialog v Sloveniji, ki na osnovi dogovora med socialnimi partnerji bolj ali manj uspešno deluje še danes. Brez tako dejavnih sindikatov bi bil položaj delavstva v Sloveniji danes mnogo slabši, kot je, pa tudi razvoj Slovenije bi tekel bolj kot v javno dobro v dobro maloštevilnih zasebnikov.
Skratka, danes Slovenija funkcionira kot normalna država v Evropski uniji, v kateri vsak od socialnih partnerjev uresničuje svojo vlogo. Tudi življenjski standard in kakovost življenja ljudi v Sloveniji, ki je sredi 19. stoletja za veliko desetletij zaostajala za bolj razvitimi v Evropi, je danes nekje na povprečju Evropske unije. Pot do tega je z vzponi in padci trajala več kot 150 let, gonilna sila napredka pa so bili delovni ljudje, ki so si prizadevali za dostojno (pre)živetje, zato so se tudi borili in se še borijo za svoje pravice iz fizičnega in intelektualnega dela. Vračanje delavskih pravic za 150 let nazaj bi pomenilo katastrofo za kakovost življenja pri nas in za razvoj Slovenije na sploh, saj bi s tem »uničili« motor, ki je pri nas gonilo razvoja. Zato je opozorilo Lidije Jerkič na Rožniku še kako upravičeno. Raje iščimo pot naprej s povečanjem delavskih pravic, ker to zanesljivo vodi k napredku in boljšemu življenju vseh v Sloveniji. Tako nas uči zgodovina. Več pravic, kot so jih imeli zaposleni, hitreje se je Slovenija razvijala.
Malce za šalo in malce zares
Ko gledamo zgodovino Evrope, bi lahko malce za šalo in malce zares rekli, da je bila za Vikinge zlata doba od 8. do 12. stoletja, ko so ropali in trgovali po vsej Evropi. Za Slovence, ki veljamo za delovne ljudi, pa je bilo »zlatih« zadnjih 150 let, ko so vse bolj postajali svoje sreče kovači.
Vikingi so do svoje sreče prišli s hitrimi ladjami in ostrimi meči, Slovenci pa z delom in z borbo za to, da bi z rezultati svojega dela razpolagali sami oziroma da jim jih ne bi pobrali domači ali tuji »roparji«.
Tomaž Kšela
Delavska enotnost
Ta članek je bil najprej objavljen v tematski številki z naslovom Delavsko gibanje skozi čas(maj 2023) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 81 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.
Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!
Nalagam ...